VSL sklep I Cp 499/2009

Jedro

Ker odškodnina ne sme presegati škode, je pri presoji veljavnosti pogodbenih klavzul o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa odločilno predvsem, ali določajo, da je vsoto leasinških obrokov treba diskontirati na čas prenehanja pogodbe o leasingu, ter ali je skladno s 3. odstavkom 266. člena ZOR določeno, da je potrebno odšteti preostalo vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga. Tudi če sodišče v končni fazi presodi, da je pogodbena klavzula o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa veljavna, mora vseeno upoštevati ugovore leasingojemalca za zmanjšanje odškodnine zaradi opustitve ukrepov, ki bi lahko zmanjšali škodo (4. odstavek 266. člena ZOR) in nanje odgovoriti. Vse navedeno pa je potrebno nenazadnje presojati tudi v luči ZVPot, še posebej v luči določb o ničnosti nepoštenih pogodbenih pogojev (23. člen ZVPot).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

:

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku razsodilo, da je D. M. (v nadaljevanju toženec) dolžan plačati S. d.o.o. (v nadaljevanju tožeča stranka) 5.917,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2002 dalje do plačila, v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, hkrati je sodišče prve stopnje odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1403,57 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) ter predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico za tožečo stranko, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku posamezniku, ker se je sodnik v konkretni zadevi očitno že odločil svojega stališča, kljub navodilom pritožbenega sodišča ne spreminja. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni izvajalo nikakršnih dodatnih dokazov, pač pa samo povzelo že izvedene dokaze v predhodnem postopku, v katerem je bila sprejeta enaka odločitev. Tožena stranka izpostavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zelo obširno razlaga svoje naziranje leasing pogodbe, pri čemer pa je potrebno poudariti, da je to naziranje v nasprotju z določili Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 22/1978 in nasl., v nadaljevanju ZOR), ki urejajo prodajo na obroke in v izrecnem nasprotju z dosedanjo ustaljeno sodno prakso. Glede na to, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe z dnem 12.3.2002, je treba šteti, da je pogodba o finančnem leasingu z dne 3.5.2001 razvezana. Ker je tožena stranka posameznik v smislu 2. odstavka 542. člena ZOR, je v konkretnem primeru, ko je tožeča stranka odstopila od pogodbe, nastalo razmerje potrebno razlagati v smislu določil 542. člena ZOR in naslednjih, ki se nanašajo na prodajo na obroke. Po dosedanji sodni praksi je namreč treba šteti tudi pogodbe o leasingu za prodajo na obroke enako kot pogodbe z določilom, da bo v zakup dana stvar prešla v zakupnikovo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino (1. odstavek 550. člena ZOR). V zvezi s prodajo na obroke pa 551. člen ZOR določa, da so nična določila pogodbe, ki bi bila za kupca manj ugodna od določb tega poglavja ZOR. To pomeni, da mora v skladu z 549. členom ZOR prodajalec vrniti kupcu prejete obroke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko jih je prejel in mu povrniti nujne stroške, ki jih je imel za stvar, kupec pa mora vrniti stvar v stanju, v kakršnem je bila tedaj, ko je bila prodajalcu izročena in mu dati povračilo za njeno uporabo vse do razveze pogodbe. Tožena stranka nadalje meni, da je nično tudi določilo pogodbe in splošnih pogojev v delu, ki določa, da naj bi bila tožena stranka kljub razvezi pogodbe s strani tožeče stranke slednji dolžna plačati morebitno odškodnino, katera naj bi bila tudi predmet tega tožbenega zahtevka. Tožena stranka poleg navedenega izrecno izpostavlja, da je še vedno sporna tudi višina tožbenega zahtevka, saj iz obračuna, ki ga je predložila tožeča stranka ni mogoče ugotoviti na kakšni podlagi je izračunala svojo terjatev. Prav tako niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, kako je tožeča stranka poračunala plačila tožene stranke v skupni višini 1.344.459,77 SIT, ki so relevantna za višino obveznosti in za katera je tožena stranka med postopkom predložila ustrezna dokazila. Tožeča stranka vozila ni ponudila v odkup toženi stranki, kar je bila njena dolžnost, zahtevek tožeče stranke, ko naj bi ji tožena stranka vrnila tako vozilo in hkrati celotno plačilo vrednosti leasinga pa je bila za toženo stranko nesprejemljiva. Vozilo je bilo toženi stranki odvzeto v marcu, prodano pa je bilo šele septembra, dejstvo je, da je bilo vozilo ob prodaji starejše za pol leta in je tožeča stranka zanj iztržila manj kot bi lahko, če bi ga prodala neposredno po odvzemu. Po mnenju tožene stranke je tožeča stranka tudi ne bi smela bremeniti za stroške prodaje vozila, ki bi ga lahko prodala sama in ne prek posrednikov. Tožena stranka izrecno navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo glavnico v znesku 5.917,63 EUR in zakaj tečejo obresti od 10.9.2002 dalje, sicer pa meni, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do njenih navedb in ugovorov glede višine zahtevka. Poleg navedenega tožena stranka izpostavlja še, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na ustavno odločbo omejiti višino zamudnih obresti do višine glavnice.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo tožene stranke vložila odgovor v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje, da Pogodbe o finančnem leasingu št. 0005665 med tožečo stranko in tožencem z dne 3.5.2001 (v nadaljevanju Pogodba) ni mogoče podrediti določbam poglavja ZOR, ki govori o kupoprodajni pogodbi oziroma o prodaji na obroke, ni pravilno. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi zavzelo glede tega jasno stališče. Kot v konkretni zadevi je šlo tudi v zadevi II Ips 280/2002, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče, za indirekten finančni leasing, katerega predmet je bil avtomobil in prav tako je bilo tudi tam dogovorjeno, da lahko tožnik odstopi od pogodbe in leasingojemalcu odvzame vozilo v primeru, če ta ne poravna dveh zaporednih zapadlih obrokov (v konkretni zadevi treh) ter da tedaj zapadejo vsi preostali obroki v takojšnje plačilo. Vrhovno sodišče je najprej izpostavilo, da gre pri pogodbi o leasingu za inominatno pogodbo civilnega prava v kateri se prepletajo elementi najemne in prodajne pogodbe nato pa poudarilo, da se elementi najemne pogodbe kažejo v dogovoru, da dajalec leasinga za določen čas prepusti predmet v uporabo jemalcu leasinga in za to dobiva plačilo. Na drugi strani pa prevalitev tveganja in razbremenitev odgovornosti dajalca leasinga na jemalca leasinga kaže na to, da je dogovor prevzel tudi značilnosti prodajne pogodbe. Ob upoštevanju končnega namena strank, to je prehoda lastninske pravice s plačilom zadnjega obroka, sodi ta dogovor prav tako v sklop prodaje na obroke kot modalitete prodajne pogodbe. Pri prodaji na obroke pridobi kupec lastninsko pravico takoj, izjemoma pa z odložnim pogojem, če je hkrati dogovorjen pridržek lastninske pravice. Ker sklenjeni dogovor (o indirektnem finančnem leasingu) vsebuje tudi elemente prodaje na obroke s pridržkom lastninske pravice, veljajo (torej tudi za indirekten finančni leasing) pravila o prodaji na obroke, kot to določa 1. odstavek 550. člena ZOR, zaradi česar so nična tista določila Pogodbe, ki bi bila za kupca (to se pravi v konkretni zadevi leasingojemalca kot posameznika v smislu 2. odstavka 542. člena ZOR) manj ugodna od določb ZOR, ki to vrsto posla urejajo (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 280/2002 z dne 12.2.2004). Glede na to, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obširno ukvarja z ekonomsko kavzo in finančnimi riziki indirektnega finančnega leasinga, ni odveč ponoviti stališče Vrhovnega sodišča, da moramo za pravilno opredelitev pravne narave leasinga ločiti pravne in ekonomske elemente posla ter da ekonomske značilnosti pogodbe, posebej način financiranja, govore le o kavzi pogodbe, ne pa o njeni pravni naravi. Tako kot v zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče, vse navedeno velja tudi za konkretno zadevo.

Že v razveljavitvenem sklepu z dne 2.10.2008 je bilo izpostavljeno, da so določbe ZOR o prodaji na obroke kogentne narave ter da omejujejo pogodbeno svobodo strank, hkrati je pritožbeno sodišče zapisalo, da je potrebno namesto nične določbe uporabiti določbo 2. odstavka 549. člena ZOR, ki ureja razvezo pogodbe s prodajo na obroke in določbo 523. člena ZOR o povrnitvi škode v primeru razdrtja prodajne pogodbe. Prav slednje pa glede na določila Pogodbe in splošnih pogojev terja v konkretni zadevi dodaten razmislek in analizo.

Nesporno je, da je tožeča stranka prek 523. in 132. člena ZOR upravičena tudi do povrnitve morebitne škode, ki ji je nastala zaradi razdrtja pogodbe kot posledice kršitve pogodbenih obveznosti kupca (leasingojemalca). Kot je bilo navedeno že v razveljavitvenem sklepu z dne 2.10.2008, ima tožeča stranka po določbi 266. člena ZOR pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki pa ne sme presegati dejanske škode. Vprašanje, na katerega je treba v konkretni zadevi odgovoriti je, ali je, kljub kogentnim določbam ZOR o prodaji na obroke in dejstvu, da slovensko pravo ne pozna pavšalne odškodnine (liquidated damages), mogoče vseeno šteti dogovor pogodbenih strank, ki določa višino odškodnine, za veljavnega. Kot ugotavlja Dunja Jadek Pensa: „Naše pravo dopušča omejitev odgovornosti, ki se lahko nanaša na najvišji znesek odškodnine. Poleg tega pa je dopusten dogovor o pogodbeni kazni. Vendar je dogovor o pogodbeni kazni izključen za primer neizpolnitve ali zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti. Zato v primeru neizpolnitve denarnih obveznosti lizingojemalca, dogovorjene odškodnine v višini vsote še dolgovanih obrokov ni moč kvalificirati kot (dopusten) dogovor o pogodbeni kazni

(glej Dunja Jadek Pensa, Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, Pravosodni bilten, letnik XXIV, Ljubljana, 2003, str. 221)

. Kot sklene Dunja Jadek Pensa, bi takemu dogovoru lahko pripisali pomen dogovorjenega načina izračuna pozitivnega pogodbenega interesa, kar je v načelu lahko v sferi pogodbene avtonomije, vendar pa je obseg škode zgornja meja te avtonomije, takoj ko se izključi možnost dogovora o pogodbeni kazni. Pritožbeno sodišče takšni razlagi pritrjuje. Ker odškodnina torej ne sme presegati škode je pri presoji veljavnosti Pogodbenih klavzul o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa odločilno predvsem ali določajo, da je vsoto leasinških obrokov treba diskontirati na čas prenehanja pogodbe o leasingu ter ali je skladno s 3. odstavkom 266. člena ZOR določeno, da je potrebno odšteti preostalo

vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga. Tudi če sodišče v končni fazi presodi, da je pogodbena klavzula o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa veljavna, pa mora vseeno upoštevati ugovore leasingojemalca za zmanjšanje odškodnine zaradi opustitve ukrepov, ki bi lahko zmanjšali škodo (4. odstavek 266. člena ZOR) in nanje odgovoriti. Vse navedeno je potrebno nenazadnje presojati tudi v luči Zakona o varstvu potrošnikov (Ur. l. RS, št. 20/1998 in nasl., v nadaljevanju ZVPot), še posebej v luči določb o ničnosti nepoštenih pogodbenih pogojev (23. člen ZVPot).

ZVPot v 24. členu najprej določa štiri temeljne pogoje, pod katerimi se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, in sicer: (1) če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. V nadaljevanju pa 24. člen ZVPot določa, da je pogodbene pogoje treba razlagati v povezavi z drugimi pogoji v isti pogodbi ali v drugi pogodbi med istima strankama in ob upoštevanju narave blaga oziroma storitev ter vseh drugih okoliščin v zvezi s sklenitvijo pogodbe in primeroma navaja določbe, ki se štejejo za nepošten pogodbeni pogoj. Med naštetimi določbami so za konkretno zadevo zadevo relevantni predvsem prepoved določb o pogodbeni kazni v korist podjetja, prepoved prenosa dokaznega bremena, ki ga po veljavnem pravu nosi podjetje ter prepoved določb ki od potrošnika zahteva plačilo nesorazmerno visokega nadomestila v primeru, ko potrošnik ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti.

Prav v luči citiranih določb ZVPot, se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do pravočasno postavljenega toženčevega ugovora, da glede na samo vsebino Pogodbe, določila ZOR in nenazadnje že vplačano kupnino meni, da toženi stranki ne dolguje ničesar (glej toženčevo pripravljalno vlogo z dne 25.9.2007, točka 4.) ter da je po njegovem mnenju plačani znesek 1.344.459,77 SIT bistveno večji, kot pa bi bil za vozilo iz naslova uporabnine dolžan plačati tožeči stranki (glej toženčevo pripravljalno vlogo z dne 25.9.2007, točka 5.). Toženec se res ni izrecno skliceval na določila ZVPot, je pa s temi trditvami podal ugovor, da po Pogodbi tožeča stranka dobi neprimerno več kot znaša njena dejanska škoda (v smislu preciznosti so toženčeve trditve enakovredne trditvam tožeče stranke v tožbi glede tega, da vtožuje iz naslova odškodnine, zato jih je potrebno upoštevati). Toženec sicer nima prav, ko zatrjuje, da gre tožeči stranki zgolj uporabnina, kar ponovno izpostavlja v pritožbi. Kot izhaja iz obrazložitve zgoraj, mu gre v skladu z določili ZOR tudi odškodnina v smislu pozitivnega pogodbenega interesa. Zato bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje pravočasno predlagane dokaze in zgoraj navedene trditve toženca, zavzeti stališče ali je dogovor o načinu izračuna pozitivnega pogodbenega interesa v konkretni zadevi dopusten oziroma v skladu z določbami ZVPot.

Sodišče prve stopnje določb ZVPot ni uporabilo, zato je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Upoštevajoč navedeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi 355. člena ZPP ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na podan predlog s strani toženca in dejstvo, da je sodnik, ki mu je bila zadeva dodeljena že zavzel stališče, od katerega, kljub napotilom pritožbenega sodišča, ne odstopa, je pritožbeno sodišče v skladu s 356. členom ZPP odločilo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje ustrezno opredeliti do zgoraj navedenega toženčevega ugovora, prav tako pa bo moralo odgovoriti na njegove pravočasne ugovore glede višine vtoževane obveznosti v povezavi z že opravljenimi plačili. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje, brez postavitve izvedenca finančne stroke (ki ga je tožeča stranka pravočasno predlagala na prvem naroku za glavno obravnavo) v celoti sledilo njenemu obračunu in je štelo, da je vtoževani znesek izkazan iz predložene dokumentacije. Vendar pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kako je tožeča stranka pri obračunu višine terjatve upoštevala že izvedena plačila s strani toženca za katera je tudi slednji pravočasno predložil ustrezna dokazila (glej priloge B8-B10) oziroma ali so bila ta plačila sploh upoštevana. V ponovljenem postopku bo prav tako potrebno odgovoriti na toženčeve pravočasne ugovore v smislu četrtega odstavka 266. člena ZOR. V zvezi s tem je toženec že v odgovoru na tožbo z dne 10.2.2003 izpostavil nizko ceno po kateri je bil avtomobil prodan, visoke stroške prodaje ter vprašanje dvojnega plačila DDV (glej toženčev odgovor na pritožbo z dne 10.2.2003, točka 2.).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

18.09.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 281/96
• Sodba II Ips 736/2008
• VSC sodba Cp 244/2006