<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 841/2009

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2009:I.CP.841.2009
Evidenčna številka:VSL0052598
Datum odločbe:08.07.2009
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:sklepčnost tožbe - presoja sklepčnosti tožbe - regres zavarovalnice

Jedro

Sklepčnost tožbe ne more biti odvisna od navedb v odgovoru na tožbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 14.075,04 EUR z zakonskimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške, vse v roku 15 dni. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 842,87 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožeča stranka pravočasno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi izvedlo dokazni postopek. Kljub temu se sodišče v obrazložitvi sklicuje na zavarovalno pogodbo med pravdnima strankama in na splošne pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, torej na dokaz, ki ga na glavni obravnavi ni izvedlo. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Tožba je bila ob vložitvi sposobna za obravnavanje. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da je zaradi ugovora tožene stranke, da je bila izplačana višina odškodnine neustrezna, tožba postala nesklepčna, je pravno zmotno. Sklepčnost tožbe ne more biti odvisna od odgovora na tožbo tožene stranke. S takšnim ugovorom bi tožena stranka kvečjemu prevalila dokazno breme na tožečo stranko, pri čemer pa bi moralo sodišče o vsem tem odločati po izpeljanem pravdnem postopku, po izvedbi predlaganih dokazov. Podana je ista absolutno bistvena kršitev kot zgoraj, pa tudi kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj tožeči stranki z nezakonitim postopanjem sodišča ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem. Tožeča stranka je odškodnino izplačala na podlagi določbe 965. člena Obligacijskega zakonika – OZ kot solidarna dolžnica s tožencem. V izogib nepotrebnim stroškom pravdnega postopka in v izogib dodatnih zamudnih obresti, je z oškodovancema sklenila izvensodno oziroma sodno poravnavo. To je iz priloženih dokazov razvidno, teh dokazov pa sodišče ni vpogledalo. Poravnava je vedno posledica medsebojnega popuščanja strank in ne odmera dejansko nastale škode. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni sposoben za obravnavanje, ker tožeča stranka ni določno navedla, kakšne telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja je trpel oškodovanec, ni določno zatrjevala intenzitete in trajanja telesnih bolečin itd. Tožeča stranka je ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja v skladu z določbo 5. člena Splošnih pogojev AO97. Tožeča stranka ni v položaju oškodovanca, obstaja različna pravna podlaga med zahtevkom oškodovanca (plačilo odškodnine za povzročeno škodo) in zahtevkom tožeče stranke (povračilo izplačanih zneskov odškodnine od solidarnega dolžnika kot povzročitelja škode zaradi nespoštovanja pogodbenih določil). Škoda, ki jo tožeča stranka uveljavlja, je njena škoda, z izplačilom 14.075,04 EUR je bilo zmanjšano premoženje tožeče stranke zaradi ravnanja toženca. Vsa ustrezna dokazila je tožeča stranka priložila. Priložila je tudi vso dokumentacijo, s katero je sama razpolagala ob sklepanju sodne oziroma izvensodne poravnave, da bi se lahko objektivno preizkusila izvršena plačila, ki jih zahteva v povračilo od tožene stranke. Ugovor toženca glede višine izvršenega plačila, je mogoče šteti le kot ugovor „slabega pravdanja“ v smislu sklenjene zavarovalne pogodbe in določbe 5. člena Splošnih pogojev AO97, ki določa, da je tožeča stranka toženi stranki odškodninsko odgovorna v primeru, če v zakonskih rokih in v skladu s predpisi odškodninskega prava ne plača oškodovancem pravične denarne odškodnine oziroma ne poskrbi za obrambo zavarovanca pred neutemeljenimi ali pretiranimi zahtevki. Tožena stranka je tista, ki mora tožeči stranki dokazati kršitev pogodbenih določil pri izplačilu odškodnine, v konkretnem primeru, da bi tožeča stranka lahko izplačala manjšo odškodnino. Tožena stranka pa je le na splošno zatrjevala preplačilo odškodnine, ne da bi predložila kakšen dokaz o tem. Sodišče samo bi lahko ugotavljalo, ali plačana odškodnina odstopa od primerljivih odškodnin v podobnih primerih, kot so jih sodišča prisojala v oktobru 2005. Glede materialne škode je tožeča stranka zatrjevala, da je izplačala oškodovancu B. B. izgubo na zaslužku in stroške zdravljenja, v višini 415.000,00 SIT. Gre za določno postavljen zahtevek. Enako velja za povračilo stroškov zastopanja obeh oškodovancev, saj je tudi ta zahtevek postavljen povsem določno in s predloženimi dokazi.

Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

V „regresni tožbi“, kakršna je konkretna in ki temelji na določbi 2. odst. 7. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi z med strankama sklenjeno zavarovalno pogodbo s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97, zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in koliko. To pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Pravilno tudi pojasni, da tožena stranka (zavarovanec) nato lahko (v pravdi) dokazuje, da ni ravnala v nasprotju s pogodbo ali ugovarja, da tožeča stranka (zavarovalnica) ni pravilno likvidirala škode, nakar na tožečo stranko (zavarovalnico) preide trditveno in dokazno breme, da je škodo pravilno likvidirala. V konkretni zadevi je bilo sodišče prve stopnje mnenja, da tožeča stranka ni v zadostni meri pojasnila pravilnosti likvidacije škode in je tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti tožbe zavrnilo. Takšna odločitev pa je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj so v tem obsegu razlogi sodbe nejasni in med seboj tudi v nasprotju. Odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče zato ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje najprej pravilno pojasni, kaj mora vsebovati „regresna tožba“ in kot bi bilo razumeti razlogovanje v 4. odstavku na strani 3 sodbe (predvsem glede prevalitve dokaznega bremena) ugotovi, da je konkretna tožba vsebovala vsa potrebna dejstva, nato pa kljub temu tožbeni zahtevek kot nesklepčen zavrne (3. odst. 318. člena ZPP). Vendar ima pritožba prav, da zaradi navedb v odgovoru na tožbo, tožba ne more naknadno postati nesklepčna. Kolikor je sodišče menilo, da je glede na navedbe v odgovoru na tožbo, prešlo trditveno in dokazno breme glede pravilnosti likvidacije škode, na tožečo stranko (in torej ni mogoče govoriti o nesklepčnosti tožbe), pa, v tej novi situaciji, tožeča stranka ni navedla dovolj dodatnih dejstev, bi lahko o tožbenem zahtevku sicer odločilo, vendar le po izvajanju dokazov in obravnavanju uspeha dokazovanja (284. člen, 4. člen, 8. člen ZPP).

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (1. odst. 354. člena ZPP).

V nadaljevanju postopka naj se torej sodišče prve stopnje določno opredeli, ali je tožba nesklepčna ali pa je le prišlo do prevalitve trditvenega in dokaznega bremena, po odgovoru toženca na tožbo, spet na tožečo stranko, ki pa temu bremenu, kljub dopolnitvam na glavni obravnavi 20.11.2008, ni zadostila. V tem primeru pa bo moralo, kot je bilo že pojasnjeno, izvesti dokaze in tudi obravnavati uspeh dokazovanja in nato o zadevi ponovno odločiti. Pritožbeno sodišče še pripominja, da so bile trditve toženca v odgovoru na tožbo v zvezi s pravilnostjo likvidacije škode, povsem pavšalne (v zadevi II Cp 2213/2008, na katero se sodba sodišča prve stopnje sklicuje, je bilo izpostavljeno, da so bili ugovori toženca substancirani in dokazno odprti), zato naj ponovno oceni, ali nove trditve tožeče stranke na glavni obravnavi le ne pomenijo ustreznih pojasnil o načinu likvidacije (nepremoženjske in premoženjske) škode, kar bi spet preneslo trditveno in dokazno breme o neustreznosti likvidacije škode (glede na naravo poškodb), na toženca.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.


Zveza:

ZPP člen 318, 318/3.
ZOZP člen 7, 7/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.09.2009

Opombe:

P2RvYy02MjQwNQ==