VSK sklep II Cp 234/2007

Jedro

Pritožnik ima prav, ko navaja, da mu sodišče prve stopnje ni dalo možnosti, da se o predlogu tretje za odlog izvršbe izjasni, čeprav bi mu to možnost moralo dati, saj to izhaja iz 3. odstavka 73. člena ZIZ, ki določa, da lahko sodišče na upnikov predlog postavi za odlog izvršbe pogoj, da tisti, ki zahteva odlog, položi varščino, razen, če bi s tem bilo ogroženo njegovo preživljanje ali preživljanje njegovih družinskih članov. Jasno je, da lahko sodišče tak pogoj postavi le v primeru, če upniku vroči predlog tretjega za odlog izvršbe, saj nasprotno postopanje pripelje do situacije, ko se upnik ne more izjasniti, ali bo predlagal položitev varščine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se

r a z v e l j a v i

in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvršbo za prodajo ½-ice parc. št. 4075/3, vpisane v vl. št. 666 k.o. S. odložilo do pravnomočnosti pravdne zadeve opr. št. P 1, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Kopru.

Proti sklepu je vložil pritožbo upnik K. d.d. v stečaju po svojem pooblaščencu. Navaja, da mu sodišče prve stopnje ni dalo možnosti, da se o predlogu za odlog izvršbe izjasni, saj mu predloga in prilog k predlogu ni vročilo. Upnik prilog predlogu ni prejel niti ob vročitvi izpodbijanega sklepa. Na ta način je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka, zaradi katere je izpodbijani sklep nezakonit (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ). Tretja tudi ni postavila določnega predloga za odlog izvršbe, pač pa je Okrajno sodišče samo določilo obseg, v katerem se izvršba odloži (to je glede ene polovice parc. št. 4075/3, vpisane v vl. št. 666 k.o. S. in čas, za katerega se izvršba odloži (to je do pravnomočnosti pravne zadeve opr. št. P 1, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Ker je bilo s tem kršeno načelo dispozitivnosti (73. člen ZIZ), je izpodbijani sklep tudi iz tega razloga nezakonit. V 73. členu ZIZ je določeno, da sodišče na predlog tretjega, ki je zahteval, da se izvršba glede določenega predmeta izreče za nedopustno, odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo, z drugo javno listino ali z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali s splošno znanimi dejstvi. Če temu pogoju ni zadoščeno, lahko sodišče odloži izvršbo, če tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo ali težko nadomestljivo škodo. Pritožnik navaja, da tožbe, s katero naj bi tretja zahtevala, da sodišče izvršbo izreče za nedopustno, ni prejel, zato ugovarja, da pogoj, ki se nanaša na obstoj pravice tretjega, ni izkazan. Sicer pa je sodišče prve stopnje kot razlog za odlog izvršbe navedlo, da znaša vrednost ½-ice nepremičnine 18.000.000,00 SIT in da je takšen znesek po oceni sodišča v primeru prodaje težko nadomestiti. Ta ocena je v celoti neobrazložena, kar po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka, zaradi katere je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti. Povrnitev določenega zneska je odtežena, če je pravna podlaga zahtevka sporna, če ni znano, kdo je dolžnik, ali če je dolžnikovo finančno stanje slabo. Tretja v svojem predlogu ni navedla relevantnih dejstev, zakaj naj bi znesek 18.000.000,00 SIT v konkretnem primeru predstavljal težko nadomestljivo škodo, prav tako sodišče ni ugotavljalo dejstev, iz katerih bi izhajalo, da tretja, če se bo izkazalo, da je izvršba na celotno nepremičnino nedopustna, ne bo mogla zahtevati, ali dobiti povrnjene vrednosti svojega domnevnega idealnega deleža. Ker sodišče za svojo oceno, da je znesek 18.000.000,00 SIT težko nadomestljiva škoda, ni navedlo nobenih dejstev in dokazov, izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in je nezakonit. Pritožnik nadalje navaja, da samo dejstvo, da je upnik v stečaju, ne pomeni, da, če bi se slučajno izkazalo, da izvršba glede ½-ice nepremičnine nedopustna, ni sposoben plačati zneska v višini 18.000.000,00 SIT; upnik je banka, ki mu dolžniki dolgujejo anuitete in že višina teh še nedospelih terjatev več kot zadošča plačilo zneska v višini 18.000.000,00 SIT. Čeprav je sodišče prve stopnje izvršbo odložilo glede ½-ice nepremičnine, pa je dejanski učinek takšne odločitve ta, da je s tem onemogočena tudi prodaja preostale ½-ice nepremičnine, saj se idealnega deleža do ½-ice na družinski hiši na trgu preprosto ne da prodati. Prav iz tega razloga je potrebna še toliko strožja presoja škodljivih posledic, ki naj bi jih utrpela tretja in ki jih je potrebno primerjati s škodljivimi posledicami, ki bodo zaradi odloga izvršbe nastale upniku. Ker odlog izvršbe onemogoča prodajo preostale ½-ice nepremičnine, znesek 18.000.000,00 SIT nikakor ne predstavlja težko nadomestljive škode in tretje ne upravičuje do odloga izvršbe, do katere je upravičen upnik. Pritožnik še pojasnjuje, da je tretja sodelovala na naroku pred sodiščem, na katerem je bil sklenjen sporazum o zastavi predmetne nepremičnine in na katerem je tudi sama zastavila nepremičnine, ki jih je imela v solasti z dolžnikom P.R., tako da se je tretja že od ustanovitve zastavne pravice na nepremičnini dalje zavedala, da je nepremičnina v celoti obremenjena, kar prav tako dokazuje, da težko nadomestljiva škoda ni izkazana.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik ima prav, ko navaja, da mu sodišče prve stopnje ni dalo možnosti, da se o predlogu tretje za odlog izvršbe izjasni, čeprav bi mu to možnost moralo dati, saj to izhaja iz 3. odstavka 73. člena ZIZ, ki določa, da lahko sodišče na upnikov predlog postavi za odlog izvršbe pogoj, da tisti, ki zahteva odlog, položi varščino, razen, če bi s tem bilo ogroženo njegovo preživljanje ali preživljanje njegovih družinskih članov. Jasno je, da lahko sodišče tak pogoj postavi le v primeru, če upniku vroči predlog tretjega za odlog izvršbe, saj nasprotno postopanje pripelje do situacije, ko se upnik ne more izjasniti, ali bo predlagal položitev varščine. Očitek pritožnika, da je sodišče s takim postopanjem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ, je torej utemeljen. Ravno tako je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ, saj sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zaključek, da bi tretji s prodajo celotne nepremičnine nastala težko nadomestljiva škoda. V izpodbijanem sklepu je v zvezi s tem sicer navedeno, da sodišče prve stopnje ocenjuje, da je vrednost 18.000.000,00 SIT, kar naj bi predstavljalo vrednost deleža tretje, znesek, ki ga je v primeru prodaje težko nadomestiti, vendar te ocene pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, ker sodišče prve stopnje zanjo ni navedlo nobenih razlogov, ne gre pa za splošno znano dejstvo.

Tako se pokaže, da je pritožba upnika utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti zgoraj navedene kršitve in predlog za odlog izvršbe tretje ponovno pretehtati ter svojo odločitev obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Izrek o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Ip 2446/2016
• VSK sklep II Cpg 8/2007
• VSK sklep Cpg 202/2007