VSL sklep I Cp 901/02

Jedro

Tožnica (so)posesti ni mogla izgubiti že zgolj zato, ker jo je toženec pozval, naj s podstrešja odstrani svoje stvari. Z navedenim dejstvom je toženec očitno poskušal odpreti vprašanje protipravnosti svojega (motilnega) dejanja, češ da je imel do njega pravico, ker da ga izvaja iz svoje izključne lastninske pravce na podstrešju. Navedeno dejstvo bi bilo relevantno (v okviru presoje protipravnosti motenja) le, če bi bilo med strankama nesporno petitorno vprašanje izključne toženčeve pravice do podstrešja in če bi bilo nesporno, da tožnica izvaja svoje pooblastilo za posest iz toženčevega dovoljenja. V takšnem primeru (provizorna) posestna zaščita, ki izhaja iz domneve, da ima posestnik tudi pravico do oziroma na stvari, ne bi bila potrebna.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožničino posest s tem, da je dne 26.8.2001 s podstrešja stanovanjske hiše V 16, C. odstranil šotor za štiri osebe z baldahinom, camp kuhalnik, hladilno torbo in blazine sedežne garniture in s tem, da ji je onemogočil dostop do podstrešja preko hišne delavnice. Hkrati je tožencu naložilo, da vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da vrne naštete premičnine tožnici v neposredno posest, in tako da ji vrne ključ delavnice v stanovanjski hiši V. 16, C., na mesto, kjer se je nahajal pred ugotovljenim motenjem ali pa tožnici kako drugače omogoči dostop do podstrešja v navedeni hiši preko delavnice. Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi prepovednemu delu tožničinega tožbenega zahtevka in tožencu naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 236.797,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje.

Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je dostop do podstrešja sicer možen preko t.i. delavnice, vendar le do vrat, ki peljejo v stanovanje toženca in potem preko njegovega stanovanja do podstrešja. Z ugotovitvijo, da je imela tožnica dostop do podstrešja preko t.i. delavnice, je sodišče prve stopnje dejansko ustanovilo služnost tožeče stranke na delu toženčevega stanovanja. Poleg tega pa je sodba v tem delu tudi nerazumljiva, saj kaže, da sodišče, s tem ko toženi stranki nalaga, da mora tožeči kako drugače omogočiti vstop na podstrešje, nalaga tožencu, da na svoje stroške izvede gradbeni poseg, ki bo tožnici omogočil posest na podstrešju. Po toženčevem mnenju je tudi nesporno, da je tožnica prejela priporočeno pošiljko in da je bila seznanjena z novim "hišnim redom".

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago tožbenega zahtevka in pravilno poudarilo tiste pravne relevantne dejanske predpostavke, ki pogojujejo sodno varstvo v sporih zaradi motenja posesti. Tako ima tožeča stranka sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti, če dokaže, da je bila pred motenjem posestnica stvari, da je bila posest motena, da je bil toženec tisti, ki je motil posest, da njegovo dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in da je to dejanje samovoljno in protipravno (75., 77. in 78. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanjau ZTLR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj prav vseh navedenih predpostavk sodnega varstva. Ugotovilo je, da je imela tožnica soposest podstrešja, da ji je toženec, s tem ko je zaklenil delavnico, skozi katero vodi dostop do podstrešja, ključ pa odstranil z dotedanjega mesta, preprečil možnost prihajati na podstrešje, hkrati pa je ugotovilo, da je bila tožnica motena, s tem ko je toženec s podstrešja odstranil njene stvari, pa jih ni vrnil. Navedeni motilni dejanji sta protipravni in samovoljni, saj toženec za svoje ravnanje ni imel nikakršne pravne podlage.

Toženec s pritožbo navedene dejanske podlage odločitve ne izpodbija. S pritožbo izpodbija le dejansko ugotovitev, da tožnica ni prejela pisanj, s katerimi jo je pozval naj s podstrešja odnese svoje stvari. Hkrati se upira dajatvenemu delu odločitve, ker naj bi sodišče prve stopnje z njo ustanovilo posest pravice (služnost) na njegovem stanovanju, podrejeno pa naložilo tožencu, da tožnici omogoči dostop do podstrešja z gradbenim posegom. Nerelevantnost prvega pritožbenega očitka je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi, ko je navedlo, da tožnica (so)posesti ni mogla izgubiti že zgolj zato, ker jo je toženec pozval, naj s podstrešja odstrani svoje stvari. Z navedenim dejstvom je toženec očitno poskušal odpreti vprašanje protipravnosti svojega (motilnega) dejanja, češ da je imel do njega pravico, ker da ga izvaja iz svoje izključne lastninske pravce na podstrešju. Navedeno dejstvo bi bilo relevantno (v okviru presoje protipravnosti motenja) le, če bi bilo med strankama nesporno petitorno vprašanje izključne toženčeve pravice do podstrešja in če bi bilo nesporno, da tožnica izvaja svoje pooblastilo za posest iz toženčevega dovoljenja. V takšnem primeru (provizorna) posestna zaščita, ki izhaja iz domneve, da ima posestnik tudi pravico do oziroma na stvari, ne bi bila potrebna. Ker pa ni tako, je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje in ga tudi v bodoče spoštovati, dokler ne bo rešeno vprašanje pravice na podstrešju.

Iz gornjih navedb pa izhaja tudi odgovor na drugi pritožbeni očitek, ki je usmerjen v dajatveni del izpodbijane odločitve. Izpodbijana odločitev ne ustanavlja nikakršne nove pravice v korist tožnice niti tožencu ne nalaga oprave dejanj v njeno korist, ampak le vzpostavlja prejšnje posestno stanje, ki bo takšno, kakršno je bilo pred motenjem oziroma že ves čas. S takšno odločitvijo sodišče le zagotavlja kontinuiteto takšne tožničine posesti, kakršno je imela pred motenjem. Uveljavljana pritožbena razloga nista podana, prav tako pa tudi ne pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Toženčevo pritožbo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1389/2002
• VSL sklep II Cp 1307/2003
• VSC sklep Cp 915/2003