VSL sklep I Cp 577/2000

Jedro

Razlogi sklepa prve stopnje so razumljivi, jasni in popolni, saj podrobno analizirajo neobstoj drugega za začasno odredbo potrebnega pogoja - pogoja iz 2. odst. 272. čl. ZIZ (ki je vsebinsko identičen pogojem iz določila 427. čl. ZPP, ki velja za izdajo začasnih odredb med postopkom v pravdah zaradi motenja posesti).

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrne predlog za zavarovanje z začasno odredbo, s katero naj bi se tožencu naložilo, da v 24 urah namesti železno ograjo na parc. št. 390/9 k.o. Kaspijsko jezero z višino 1 m in dolžino 3,5m in to v oddaljenosti 5 m od tožnikove garaže in 1,6 m od roba ceste.

Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ). Razlogi sklepa so med seboj v nasprotju in deloma nerazumljivi. Navedbe tožbe, na katere se predlog za zavarovanje sklicuje, povsem zadoščajo za zaključek, da so podani pogoji za izdajo odredbe po 272. čl. ZIZ. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je podan prvi pogoj, t.j. verjetnost obstoja terjatve, ni pa izkazana nobena izmed preostalih predpostavk. Toženec je železno ograjo, ki v bistvu predstavlja vrata na dvorišče, po izvršenem motitvenem dejanju namestil ob dokaj prometni javni cesti tako, da je položena vzdolž cestišča. Je povsem nezavarovana in jo lahko kdorkoli odnese in si jo prisvoji. Ta verjetnost je izkazana s splošno znanimi dnevnimi poročili policije, ki pogosto obravnava kazniva dejanja tatvin. Tatvina bi onemogočila uveljavitev terjatve v tem sporu, t.j. restitucije. Nejasni pa so tudi razlogi glede nastanka škode in neugodnih posledic, ki bi nastali tožencu zaradi začasne odredbe. Z vrnitvijo ograje na prejšnje mesto ne bi tožencu nastala nobena škoda, dočim tožniku nastaja vsakodnevno, saj je prizadet zaradi bistveno omejene rabe svojega avtomobila in mu parkiranje in obračanje drugih avtomobilov povzroča povečano onesnaževanje zraka, pa tudi bistveno otežuje dostop ne samo do in izven garaže, temveč tudi v hišo, saj je glavni vhod ravno s tega dela zemljišča. Ugotovitev sodišča je torej zmotna in temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Navedbe tožbe kažejo, da je moral tožnik zaprositi za intervencijo policije, kar pomeni, da je bil toženec do njega nasilen in ni hotel vrniti ograje na prejšnje mesto. Vrednost ograje je med 80.000,00 in 100.000,00 SIT, kar za tožnika, ki je upokojenec, pa tudi sicer predstavlja dokaj visoko vrednost. Zoper toženca so že tudi drugi vlagali posestne tožbe in to uspešno, vse povezane tudi z nasilnim obnašanjem toženca. V posestnih sporih pa je dopustna tudi začasna odredba, identična s tožbenim zahtevkom. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in odobri predlagano začasno odredbo ali pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljno očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, ker naj bi bili razlogi sklepa med seboj v nasprotju in deloma nerazumljivi. Razlogi sklepa prve stopnje so namreč povsem razumljivi in jasni ter med njimi ni nobenega nasprotja, so pa - v nasprotju s tožnikovim predlogom za izdajo začasne odredbe - popolni, saj podrobno analizirajo neobstoj drugega za začasno odredbo potrebnega pogoja, torej pogoja iz 2. odst. 272. čl. ZIZ (ki je vsebinsko identičen pogojem iz določila 427. čl. ZPP, ki velja za izdajo začasnih odredb med postopkom v pravdah zaradi motenja posesti). Dejstvo, da odstranjena ograja leži pred hišo ob cesti (kot je to navedel tožnik v tožbi), ob nadaljnjem dejstvu, da policija vsakodnevno obravnava večje število tatvin, seveda še ne izkazuje verjetnosti, da bo kasnejša uveljavitev terjatve (restitucija) onemogočena, saj gre zgolj za navedbo možnosti (ne pa izkazovanje nevarnosti), da bo nekdo ukradel železno ograjo v višini 1 m in dolžni 3,5 m. Ograja leži na zemljišču, ki je po navedbah tožbe očitno v solasti pravdnih strank in torej tudi upnik (tožnik) lahko prepreči nastanek nadaljnje škode. Pa tudi sicer restitucija ne bi bila nujno onemogočena, saj je odstranjeno ograjo mogoče nadomestiti z novo.

Tudi razlogi izpodbijanega sklepa glede nastanka težko nadomestljive škode so jasni in pravilni. Morebitna tožnikova omejenost rabe avtomobila ni težko nadomestljiva škoda v smislu 2. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje in tudi pravilno navedlo, da zgolj zaradi parkiranja in obračanja drugih vozil začasna odredba sploh ni potrebna, saj je to mogoče preprečiti na drugačen način in ne nujno s sodno intervencijo. Večje onesnaževanje zraka pa je tožnik začel zatrjevati šele v pritožbi, obenem pa navaja, da je parcela ob dokaj prometni javni cesti. Ni torej verjeti, da bi bil zgolj zaradi parkiranja ali obračanja vozil zrak bistveno bolj onesnažen. Prav tako težko nadomestljive škode ne predstavlja dejstvo, da je odstranjeni del ograje vreden med 80.000,00 in 100.000,00 SIT - gre za denarno vrednost, ki jo je seveda vedno mogoče nadomestiti in ne tolikšno, da bi je bilo težko nadomestiti.

Dejstvo, da je tožnik zaprosil za intevencijo policijo in da je toženec izjavil, da ograje ne bo nikoli postavil na prejšnje mesto, še ne pomeni nasilja, na takšno oceno pa ne morejo imeti vpliv morebitni drugi posestni spori toženca. Kolikor tožnik s temi navedbami utemeljuje obstoj predpostavke iz 2. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ, torej s tem ne more uspeti. Pogoja iz 3. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ tožnik v tožbi ni izkazoval in ne zatrjeval, ob ugotovitvi, da zaradi dejanja ne trpi relevantnih neugodnih posledic, pa tudi ta ni izpolnjen.

Res je v posestnih sporih dopustna izdaja začasnih odredb, s katerimi se ne zavaruje le terjatev, temveč v bistvu že doseže realizacija zahtevka. Vendar pa sodišče prve stopnje predloga tožnika ni zavrnilo zato, ker je bila predlagana začasna odredba po vsebini enaka restitucijskemu delu tožbenega zahtevka temveč zato, ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji zanjo. Pritožbena graja je torej tudi v tem delu neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnikovo pritožbo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prve stopnje (2.tč. 365. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 172/2004
• VSL sklep I Cp 3060/2007
• VSK sklep Cp 850/2007