VSL sklep I Cp 858/99

Jedro

Toženec je trdil, da nastanek škode ni v zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, kar je okoliščina, zaradi katere zavarovanec kljub temu, da je v času prometne nezgode kot voznik pod vplivom alkohola, ne izgubi svojih zavarovalnih pravic (1.tč. 2. odst. 3. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-93). Resda v dokaz teh svojih zatrjevanih dejstev ni predložil dokazov, vendar pa to stori sedaj v pritožbi s tem, da predlaga izvedenca cestnoprometne stroke in zaslišanje dveh prič o okoliščinah, v katerih je prišlo do prometne nesreče. Predlaganje novih dokazov v pritožbi je po določilu 1. odst. 352. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) dopustno, pritožbeno sodišče pa sodi, da so predlagani dokazi relevantni in kažejo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (2. odst. 355. čl. ZPP/77).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 288.483,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1994 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 20.750,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do čelnega trčenja, saj že iz opisa poškodb obeh vozil izhaja, da je imel V. K. poškodovano celo sprednjo stran avtomobila, toženec pa samo sprednji levi del vozila, zaradi česar ni mogoče govoriti o čelnem trčenju. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi toženec zapeljal na sosednji vozni pas, po katerem naj bi pravilno pripeljal V. K.. Če bi bilo to res, bi res prišlo do čelnega trčenja, pri katerem bi imeli obe vozili razbit sprednji konec avtomobila. Glede na to, da je imel toženec razbit samo sprednji levi konec avtomobila, bi lahko sodišče sklepalo edino to, da je toženec skušal zaviti nazaj na svoj vozni pas, vendar pa bi - glede na poškodbe K-ega vozila - moral pri tem utrpeti poškodbe tudi po levem boku svojega vozila. Edino tako je mogoče razložiti nastanek poškodb na celotnem sprednjem delu K-ega vozila. Iz navedenega izhaja, da do škodnega dogodka ni moglo priti na način, kakor ugotavlja sodišče prve stopnje ampak tako, da je toženec peljal po svojem voznem pasu, K. pa je sekal svoj blagi levi ovinek in od strani priletel v sprednji levi del toženčevega vozila. Sodišče zmotno ugotavlja, da je prišlo do trčenja na levi strani vozišča (gledano v smeri toženčeve vožnje), saj o tem ni zanesljivih dokazov, zlasti ne zato, ker je takoj po nezgodi K. vztrajal, da sta s tožnikom razbiti vozili umaknila s sredine vozišča. Toženec je na obravnavi povedal, da ni vozil po sosednjem voznem pasu, čaradi česar bi moralo sodišče zaslišati še najmanj V. K. in toženčevega sopotnika, verjetno pa bi bilo treba angažirati tudi sodnega izvedenca, ki bi ugotovil, kdo je kriv za nastanek prometne nezgode. Dejansko stanje je torej nepopolno ugotovljeno, prvostopno sodišče pa ni izčrpalo vseh dokazov, ampak je svojo sodbo oprlo na pavšalne ugotovitve sodnika za prekrške, pri čemer je upoštevalo le tiste ugotovitve, ki so šle v škodo tožencu. Sodišče prve stopnje je tudi zanemarilo dejstvo, da je bil pred sodnikom za prekrške pravnomočno obsojen tudi v času prometne nesreče vinjeni V. K.. Zaradi tega bi bilo treba po mnenju toženca ugotavljati tudi stopnjo odgovornosti oziroma prispevek V. K. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da je v posledici tega morda tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec je že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da ni prevozil sredinske črte, temveč sta oba udeleženca prometne nezgode pripeljala v ovinek tik ob sredinski črti, kjer je prišlo do trčenja. Izpovedal je tudi, da je s svojim levim delom trčil v levi del K-ega vozila. S tem je trdil, da nastanek škode ni v zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, kar je okoliščina, zaradi katere zavarovanec kljub temu, da je v času prometne nezgode kot voznik pod vplivom alkohola, ne izgubi svojih zavarovalnih pravic (1.tč. 2. odst. 3. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-93). Resda v dokaz teh svojih zatrjevanih dejstev ni predložil dokazov (morda tudi iz nevednosti), vendar pa to stori sedaj v pritožbi s tem, da predlaga izvedenca cestnoprometne stroke in zaslišanje dveh prič o okoliščinah, v katerih je prišlo do prometne nesreče. Predlaganje novih dokazov v pritožbi je po določilu 1. odst. 352. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) dopustno, pritožbeno sodišče pa sodi, da so predlagani dokazi relevantni in kažejo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (2. odst. 355. čl. ZPP/77). Sodišče prve stopnje je sicer izvedene dokaze natančno ocenilo, vendar pa toženec v nobenem dopisu ali izjavi ni potrdil, da je do nesreče prišlo zaradi njegovega ravnanja. Ob ugotovitvi poškodb K-ega vozila pa je izostala ugotovitev, kakšne so bile poškodbe na vozilu toženca - če so bile res take, kot navaja v pritožbi, bi se lahko izkazalo, da do nesreče ni prišlo zaradi toženčevega ravnanja. Najbrž bo oceno o tem lahko podal šele v pritožbi predlagani izvedenec.

Na podlagi določila 3. odst. 370. čl. ZPP/77 je torej pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na toženčeve trditve, da njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo, angažirati predlaganega izvedenca, ki bo na podlagi razpoložljivih podatkov (po potrebi tudi po ugotovitvi poškodb toženčevega vozila) o nastanku prometne nesreče lahko ugotovil, kje (na katerem delu cestišča) je prišlo do prometne nesreče. Ob tem ne bo odveč oceniti tudi v pritožbi poudarjeno dejstvo, ki je razvidno tudi iz odločbe o prekršku, namreč, da je tudi drugi udeleženec nezgode vozil pod vplivom alkohola. V pritožbi na novo predlagani priči pa sicer nista navedeni določno (z imenom in naslovom, da bi ju sodišče lahko povabilo na obravnavo), najbrž pa bi v okviru procesnih pooblastil, ki jih ima sodišče (285. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. list. RS št. 26/99, po katerem bo sodišče nadaljevalo postopek), vendarle kazalo toženca opozoriti na potrebo dopolniti predlagano dokazilo, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. Po dopolnjenem dokaznem postopku bo moralo torej sodišče prve stopnje ponovno oceniti, ali je toženec izgubil svoje zavarovalne pravice po 3. tč. 1. odst. 3. čl. Splošnih pogojev ali pa mu je po določilu 1. tč. 2. odst. 3.čl. Splošnih pogojev uspelo dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 660/99
• VSL sklep I Cp 1079/99
• VSK sodba I Cp 787/2006