VSL sklep I Cp 583/99

Jedro

Tožeča stranka je z oznako pravnih naslednikov prvotno tožene stranke, ki je bila ob vložitvi tožbe že izbrisana iz sodnega registra, svojo tožbo popravila v skladu s 83. čl. ZPP/77. Za subjektivno spremembo tožbe gre le tedaj, ko tožnik do konca glavne obravnave spremeni svojo tožbo tako, da toži namesto prvotnega toženca (ki je lahko pravdna stranka) koga drugega (1. odst. 192. čl. ZPP/77). Tožnik je pogodbo sklepal kot zastopnik bodoče pravne osebe. Po določilu 3. čl. ZGD, tisti, ki pred vpisom družbe v register (torej preden pridobi lastnost pravne osebe) nastopa v njenem imenu, odgovarja osebno z vsem svojim premoženjem (3. odst.); če pa družbenik pri takem nastopanju pridobi kakšne pravice, jih mora po vpisu družbe v register prenesti na družbo (4.odst.). Navedeno kaže, da je bil v pogodbeni zavezi tožnik, saj predstavništvo (ne tedaj ne kasneje) ni bilo vpisano v sodni register. Določilo 132. čl. ZOR je v razmerju do 210. čl. ZOR specialnega značaja in ureja učinke razdrte pogodbe. Pogodba je bila veljavno sklenjena in če še velja (ker ni bila razdrta), potem podlaga ni odpadla in določilo 4. odst. 210.čl. ZOR ne prihaja v poštev.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za kočno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka (vseh pet toženk) dolžna plačati tožeči 2.041.950,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1995 do vložitve tožbe in od skupnega zneska glavnice in nateklih zakonitih zamudnih obresti še zamudne obresti od vložitve tožbe do plačila ter povrniti pravdne stroške v znesku 317.425,00 SIT. Presežek obrestnega zahtevka (tožeča stranka je zahtevala obresti od 1.1.1992 dalje) je zavrnilo.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99).

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del, torej glede začetka teka zamudnih obresti. Zakonite zamudne obresti je zahtevala od datuma, ko je tožena stranka potrdila prejem vrednosti glavnice, t.j. od 1.1.1992 dalje. Tožeča stranka predmeta pogodbe ni prevzela, v celotnem obdobju pa ni mogla razpolagati s premoženjem, ki je bilo izročeno toženi stranki. Dobavni rok res ni bil dogovorjen, saj je šlo za vozilo, za katerega je bila naročena posebna oprema, pri kateri je bilo utemeljeno pričakovati nekoliko daljši dobavni rok. Kot je razvidno iz izpovedbe priče F. J., je maksimalni dobavni rok znašal eno leto. Tožnik je zaradi zagotovil tožene stranke pristal na podaljšanje roka, kar pa ne pomeni, da zaradi njegove pripravljenosti, da počaka, tožena stranka ne bi bila v zamudi. Tak zaključek bi bil možen le v primeru, če bi bil avtomobil kasneje dejansko dobavljen. Ker pa ni bil, je tožena stranka v zamudi za vračilo prevzete denarne vrednosti že od 1.1.1992. Če pa sodišče meni, da v okviru dobavnega roka ni upravičena do obresti, je utemeljena tožnikova zahteva po obrestih vsaj od 1.1.1993 dalje, torej od izteka maksimalnega dobavnega roka. Če pa sodišče za opredelitev datuma zamude šteje pisni opomin oziroma poziv, se tožeča stranka sklicuje na dopis z dne 22.10.1994, iz katerega je nedvomno razvidno, da je tožeča stranka bila pripravljena izpeljati realizacijo posla tudi s prevzemom drugega vozila enake vrednosti in je torej s tem nesporno tudi pisno izrazila, da je tožena stranka v zamudi. Odločitev sodišča prve stopnje po izvedenem preračunu omogoča tožeči stranki, da dobi vrnjeno približno le 3/4 danih sredstev pri tem, da je bilo vozilo plačano v celoti vnaprej in da vse do danes tožeča stranka ni prejela niti sredstev niti avtomobila. Zaradi navednega so po mnenju tožeče stranke razlogi sodbe v nasprotju z listinami oziroma zapisniki v spisu in je s tem podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločitvi glede začetka teka zamudnih obresti spremeni v skladu s pritožbenimi navedbami ali jo razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. V času vložitve tožbe je bila Jekleni konjicek že izbrisana iz sodnega registra, obstajale pa so sedaj označene tožene stranke, zato je modifikacija tožbe subjektivna sprememba tožbe, v kar novo označene tožene stranke niso privolile. Določilo 1. odst. 83. čl. ZPP/77 namreč ureja položaj, ko tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, kar je treba povezati s 77. čl. ZPP/77, ki določa, kdo je lahko pravdna stranka. Sodišče ravna po 83.čl. ZPP/77 le v primeru, ko stranka sicer obstaja, pa nima pravdne sposobnosti, ne pa, če sploh ne obstaja več. Z dovolitvijo spremembe tožbe kot popravka je sodišče pretrgalo zastaranje in tožeči stranki omogočilo sanacijo napake, na katero se ne more sklicevati, saj so bili podatki o izbrisu Jeklenega konjicka ob vložitvi tožbe že vpisani v sodnem registru in s tem javni. Tožena stranka je tudi ugovarjala, da je pogodbo št. 101/92 sklenila neobstoječa pravna oseba in zato pogodba sploh ni bila sklenjena. Izpodbijana sodba pa najprej navaja, da je bila pogodba sklenjena, v nadaljevanju pa, da ni bila sklenjena veljavna pogodba. Če pa pogodba ni bila veljavno sklenjena, ni veljavna niti cesijska pogodba o cesiji terjatve na tožnika, na tej pogodbi pa temelji tožbeni zahtevek. Torej tožnik nima pravnega naslova zahtevati izročitve avtomobila niti plačila izročenih delnic, saj so te še vedno v posesti toženk, ki so jih pripravljene vrniti. Ima le vrnitveni zahtevek na vrnitev delnic, ki jih je jekleni konjicek pridobil brez pravnega naslova. Pri tem je irelevantno, kaj je izjavil F. J., saj je bil s strani tožnika očitno zaveden o tem, s kom sklepa pogodbo. Kot priča je izpovedal, da je štel tožnika za stranko kot fizično osebo, tožnik pa kot podlago tožbenemu zahtevku uveljavlja pogodbo št. 101/91, ki jo je sklenil kot pooblaščena oseba predstavništva, in na njej temelječo cesijsko pogodbo. O teh ugovorih izpodbijana odločba nima nobenih razlogov. Sodišče prve stopnje razloguje, da iz skladnih izpovedb tožnika in priče F. J. izhaja, da so med tožnikom kot fizično osebo in pričo kot direktorjem jeklneega konjicka p.o. potekali dogovori glede nakupa avtomobila in plačila v delnicah, kar je v nasprotju z izpovedbo priče. Priča je namreč zelo natančno povedala o načinu plačila, t.j. da je delnice prevzela kot aro z izrecno izjavo tožniku, da bo vozilo dobavljeno, ko bo tožnik delnice prodal. Sodišče šteje za dokazano, da so bile delnice last tožnika na podlagi dejstva, da je v tem času nastopal kot samostojni podjetnik z blagovno znamko Novembrski dež, čeprav o obstoju tega dejstva ni izveden noben dokaz. Sodišče zaključi, da je pogodbo sklepal tožnik kot fizična oseba, pri čemer ne pove, ali šteje za neveljavno tudi cesijsko pogodbo. Pogodbi, ki ju je tožnik sklenil za druge kupce, s konkretno zadevo nimata nobene zveze. Izpodbijana sodba ne vsebuje dokazne ocene o izvedenem soočenju tožnika in priče Jakša, ki je povsem jasno in suvereno povedal, da je tožniku izpovedal, da bo avto dobavljen, ko bo tožnik delnice prodal. Tako sodišče svojo odločitev temelji le na navedbah in izpovedbi tožnika, ne da bi o njegovih izjavah podalo dokazno oceno, ter na dokazih, ki s konkretnim sporom nimajo nobene zveze. Z izpodbijano sodbo je tudi neutemeljeno ugodeno primarnemu zahtevku. Tožeča stranka je v modifikaciji tožbenega zahtevka izrecno navedla, da je v tem času kupila novo vozilo in nima več interesa na izročitvi vozila Peugeot 605 SRDT. To pomeni, da je tožnik izjavil, da šteje, da je pogodbo sklenil z Jeklenim konjičkom p.o. kot fizična oseba in da odstopa od te pogodbe, kar pomeni, da je v tožbenih navedbah sam s sabo v nasprotju: kot tožbeni temelj navaja pogodbo št. 101/92, nato pa izjavlja, da odstopa od pogodbe, ki jo je sklenil kot fizična oseba. Ne glede na navedeno pa je tožnik skladno določilom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) upravičen zahtevati nazaj le tisto, kar je v izpolnitev svoje obveznosti ali brez pravnega temelja izročil, t.j. delnice in ne plačilo njihove vrednosti. Izpodbijana sodba o tej izjavi nima razlogov, nasprotno, šteje, da je bila pogodba sklenjena in še velja. A v obeh primerih je tožnik upravičen le do vračila svoje izpolnitve. Če je bila pogodba sklenjena in je tožnik od nje odstopil, ne more zahtevati nazaj nečesa, kar ni bila njegova izpolnitev pogodbene obveznosti, če ni bila sklenjena, je upravičen do vrnitve tega, kar je nasprotna stran prejela od njega brez pravnega naslova. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na vročeno pritožbo nasprotne stranke je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z oznako pravnih naslednikov prvotno tožene Jekleni konjiček p.o. svojo tožbo popravila v skladu s 83. čl. ZPP/77. Jekleni konjiček p.o. ob vložitvi tožbe namreč ni obstajala in torej ni mogla nastopati kot pravdna stranka (1. odst. 77. čl. ZPP/77), kar bi sodišču prve stopnje narekovalo postopanje po 1. odst. 83. čl. ZPP/77, torej oceno, ali se pomanjkljivost da odpraviti in nato zahtevo od tožnika, da tožbo ustrezno popravi - kar je tožeča stranka tudi naredila z oznako pravnih naslednikov Jekleni konjiček p.o. Za subjektivno spremembo tožbe (za kar se zavzema tožena stranka) gre namreč le tedaj, ko tožnik do konca glavne obravnave spremeni svojo tožbo tako, da toži namesto prvotnega toženca (ki je lahko pravdna stranka) koga drugega (1. odst. 192. čl. ZPP/77). Za takšno situacijo pa v obravnavanem primeru ni šlo. Dejstvo, da je bilo prenehanje Avtohiše p.o. v času vložitve tožbe že vpisano v sodni register, na takšno presojo nima nobenega vpliva.

Obe pritožbi sodišču prve stopnje očitata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77, vendar pa sodba prve stopnje takšnih pomanjkljivosti nima. Njeni razlogi so namreč jasni in popolni, med njimi ni nasprotja, prav tako pa tudi ne med razlogi in vsebino listin oziroma zapisnikov v spisu, kot trdi tožnik. Tožena stranka pa s tem, ko uveljavlja kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77 pravzaprav sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava, saj naj bi po njenih trditvah tožnik zahteval nazaj nekaj, kar ni bila njegova pogodbena izpolnitev oziroma ni zahteval tistega, kar naj bi tožena stranka prejela brez pravnega naslova - navedeno bo zato obravnavano pri presoji materialnopravne pravilnosti sodbe prve stopnje. Zatrjevanih procesnih kršitev torej ni, pri preizkusu obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77), pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podane druge kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77.

V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem tožena stranka graja zaključek sodišča prve stopnje, da so bile delnice last tožnika, ki naj bi ga sodišče prve stopnje naredilo na podlagi dejstva, da je v tem času nastopal kot samostojni podjetnik z blagovno znamko Novembrski dež, čeprav o obstoju tega dejstva ni izveden noben dokaz. Vendar pa tožena stranka določno niti ne zatrjuje kaj drugega niti ne predlaga nobenega dokaza. Kar pa se tiče (dejanskega) zaključka, da je pogodbo št. 101/91 z dne 31.12.1991 sklenil tožnik kot fizična oseba, je ta ne le logičen glede na izveden dokazni postopek (izpoved priče F. J., da je sklepal pogodbo s tožnikom kot fizično osebo in dejstvo, da je tožnik izročil svoje delnice), temveč ima zaključek, da je tožnik, četudi je pogodbo sklepal kot zastopnik bodoče pravne osebe (I. P. R. S.), zavezanec in upravičenec iz te pogodbe podlago tudi v materialnem pravu. Po določilu 3. čl. Zakona o gospodarskih družbah, na katerega 1. odst. se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, namreč tisti, ki pred vpisom družbe v register (torej preden pridobi lastnost pravne osebe) nastopa v njenem imenu, odgovarja osebno z vsem svojim premoženjem (3. odst.); če pa družbenik pri takem nastopanju pridobi kakšne pravice, jih mora po vpisu družbe v register prenesti na družbo (4.odst.). Navedeno kaže, da je bil v pogodbeni zavezi do Jekleni konjiček p.o. tožnik, saj I. P. R. S. (ne tedaj ne kasneje) ni bilo vpisano v sodni register. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je torej dejansko in materialnopravno pravilen. Sodišče prve stopnje je morda res nekoliko nerodno zapisalo, da ni bila sklenjena veljavna kupoprodajna pogodba, ker I. P. R. S. ni izpolnjevala pogoja glede njene pravne sposobnosti in nadalje (na drugem mestu obrazložitve) da je prišlo dejansko do sklenitve kupoprodajnega dogovora za nakup navedenega osebnega vozila med tožnikom kot fizično osebo in pravnim prednikom sedanjih toženk, vendar pa zgolj zaradi takšnega zapisa sodba ni nejasna: zapis, da ni bila sklenjena veljavna pogodba, se nanaša na tisti del obrazložitve, ki se tiče obravnavanja I. P. R. S. kot (možne) pogodbene stranke (ta pogodbe ne bi mogla veljavno skleniti, ker nima pravne sposobnosti - 1. odst. 54. čl. ZOR); drugi zapis pa se nanaša na tožnika kot (dejansko) pogodbeno stranko. Glede na navedeno je pravilno odločeno tudi o ugovoru zastaranja, nadaljnja cesijska pogodba pa je brez pomena in se zato sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da je tožnik v neposrednem pogodbenem razmerju z Jeklenim konjičkom p.o. oziroma njenimi pravnimi nasledniki, utemeljeno ni podrobneje ukvarjalo z njo, njeno naravo in veljavnostjo, saj to za odločitev o uveljavljanem zahtevku ni relevantno. Isto velja za tožnikovo sklicevanje nanjo kot na del tožbenih dejanskih (pa nerelevantnih) trditev.

Tožena stranka nadalje graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in mu očita celo izostanek ocene izvedenega dokaza (soočenja), vse zaradi nestrinjanja z zaključkom, da ni bil sklenjen ustni dogovor o predhodni prodaji izročenih delnic pred dobavo vozila. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je dokazno breme, da je tak dogovor obstajal, na strani tožene stranke, ki se nanj sklicuje. O njem je izpovedoval le priča F. J. (ni res, da je sodišče v tem delu njegovo izpovedbo štelo za skladno tožnikovi, pač pa le v delu, ko tožnika šteje za pogodbeno stranko pogodbe št. 101/91 in pa v delu, da se plača z delnicami, glede zatrjevanega naknadnega ustnega dogovora pa sodišče prve stopnje take skladnosti ne ugotavlja), resda tudi na soočenju, podlago za drugačen zaključek pa dajejo tožnikova izpovedba (tudi na soočenju), siceršnje poslovanje (dve kasnejši podobni pogodbi) in sama vsebina pogodbe št. 101/91. To pa kaže, da sta dokazna ocena in tudi sklicevanje na odločitev po dokaznem bremenu (221.a čl. ZPP/77) pravilna.

Pogodba med tožnikom in pravnim prednikom toženk je bila torej veljavno sklenjena. S prvotno tožbo je tožnik vztrajal na njeni izpolnitvi, torej izročitvi avtomobila (primarni zahtevek), katero pa je kasneje spremenil. Navedel je, da je v vmesnem času kupil avtomobil in zato ni več njegov primarni interes, da mu toženke izročijo avtomobil. Primarno tako zahteva vrnitev denarnega zneska pogodbene vrednosti avtomobila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izročitve delnic (2.041.950,50 SIT z obrestmi od 1.1.1992), podrejeno vrednost delnic (tolarsko protivrednost 54.700,00 DEM) oziroma še podrejeno izpolnitev pogodbe (izročitev avtomobila). Pri tem pa tožeča stranka ne navede dejanske podlage za tak zahtevek. Sklepati bi bilo mogoče, da izjavlja, da razdira pogodbo (kar bi lahko temeljila na podlagi 126. čl. ali 127. čl. ZOR), kar pa glede na zadnji podrejeni zahtevek (izpolnitev pogodbe) očitno vendarle noče. Pa tudi če bi razdrla pogodbo, bi po določilu 132. čl. ZOR lahko zahtevala le vrnitev tistega, kar je dala (2.odst.) - dala pa je delnice. Določilo 132. čl. ZOR je v razmerju do 210. čl. ZOR specialnega značaja in ureja učinke razdrte pogodbe. Pogodba je bila, kar je bilo že obrazloženo, veljavno sklenjena in če še velja (ker ni bila razdrta), potem podlaga ni odpadla in določilo 4. odst. 210.čl. ZOR spet ne prihaja v poštev. Pritožba tožene stranke torej pravilno opozarja na napačno uporabo materialnega prava. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča (uporabe 210. čl. ZOR) pa je očitno ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tako je dejanska podlaga, na kateri tožnik zahteva vrnitev denarnega zneska pogodbene vrednosti asvtomobila z obrestmi od dne plačila, ostala nepojasnjena. V okviru pooblastil, ki jih sodišču daje materialno procesno vodstvo (298. čl. ZPP/77) bi moralo sodišče poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih in sploh da se dajo vsa pojasnila, ki so potrebna, da bi se ugotovilo dejansko stanje, ki je pomembno za odločbo. Na ta način bi (in bo) moralo torej sodišče prve stopnje v novem postopku (po čl. 285. čl. novega ZPP) ugotoviti sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo.

Na podlagi določila 1. odst. 370. čl. ZPP/77 je torej pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi pritožb obeh pravdnih strank razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje so razvidni že iz dosedanje obrazložitve.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP/77.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 405/99
• VSC sodba Cp 277/98
• VSL sodba I Cpg 199/2003