<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 436/99

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.436.99
Evidenčna številka:VSL47060
Datum odločbe:05.04.2000
Področje:civilno procesno pravo - stvarno pravo
Institut:vsebina tožbe - določenost zahtevka - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini

Jedro

Nedoločenost zahtevka narekuje sodišču prve stopnje postopanje po določilu 109. čl. ZPP. Ker tega ni storilo, je ostal izrek sodbe nedoločen, to pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka 13.tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, zaradi česar je pritožbeno sodišče moralo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti (1. odst. 369. čl. ZPP). Ni mogoče določiti deleža zgolj na hiši in kozolcu brez (vsaj funkcionalnega) zemljišča - to namreč deli usodo stavbe, kar izhaja iz materialnopravnih predpisov, ki urejajo nepremičnine oziroma promet z njimi. Stavba in zemljišče se obravnavata enotno in odločanje o (so)lastninski pravici le na stavbi neodvisno od zemljišča ni mogoče.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba prve stopnje se v izpodbijanem ugodilnem delu (1. tč. izreka z izjemo kosilnice, 2. in 4. tč. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojna M. E. M. solastnica do idealne 1/5 novozgrajne stanovanjske hiše in kozolca na parc. ... pri vl. št. ... k.o. Temna materija, traktorja znamke Ursus in drugih kmetijskih strojev, ki so se ob njeni smrti nahajali na posestvu na Na koncu vesolja 95 kot pritiklina posestva (z izjemo kosilnice), avtomobila znamke Yugo 55 ter pohištva, ki se je ob njeni smrti nahajalo v novoizgrajeni stanovanjski hiši na posestvu na koncu vesolja 95, pralnega stroja, šivalnega stroja, štedilnika, pomivalnega korita ter druge opreme v tej hiši (1. tč. izreka sodbe); nadalje, da ta solastninski delež pokojne ne spada v zapuščino po pokojnem S. M. (2. tč. izreka sodbe); presežek tožbenega zahtevka zavrnilo (3. tč. izreka sodbe) ter tožeči stranki naložilo, da toženi povrne 127.472,00 SIT pravdnih stroškov (4. tč. izreka sodbe).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku. Tožbeni zahtevek, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo (in kar je sodišče zajelo s tč. 1/2 in 4 izreka sodbe), ni določen in bi ga bilo treba zavreči. Ni jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do ugotovitve, da je bila E. M. M. ob svoji smrti solastnica natanko 1/5 vtoževanih nepremičnin in premičnin. Tožena stranka je v spis vložila številne listinske dokaze, ki jih sodišče prve stopnje v sodbi sploh ne omenja in jih tožena stranka ponovno vlaga v spis. Te kršitve so nedvomno vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Predvsem pa je sodišče prve stopnje zmotno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) določa, da zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Take zveze med pokojnima S. M. in M. E. M. nikoli ni bilo. Poročila sta se, ko je bilo njemu 54 let, njej pa 58 let, izoblikovani osebnosti in vsak s svojo preteklostjo. M. je rekla, da denarja ne bosta dala skupaj, ker ima ona svoje otroke. Na kmetiji je delal samo S. M. je imela svoje gradnje v temni luknji, kjer je pomagala adaptirati hišo, nato graditi gospodarsko poslopje in novo hišo, gradila pa je hišo tudi v . Ko je S. zbolel, so za hišo skrbeli sorodniki. Žena ga je večkrat zapustila, tudi po več dni je ostala pri svojih na Alfa centauri. Denar sta imela ločen, za nakup osebnega avtomobila Yugo mu je denar posodila, vrniti ji ga je moral z obrestmi. Da sta imela svoje premoženje povsem ločeno, je razvidno tudi iz potrdila z dne 20.7.1987, ki ga je zapisala sicer M. M., podpisal pa S. M. in s katerim "priznava, da ima pri njem E. M. M., katera je ona kupila s svojim denarjem " v nadaljevanju navedene premičnine. Mož in žena si takih potrdil ne izdajata. Njen sin F. E. je povedal, da je mati večkrat izražala dvom oziroma negotovost, kako bo lastninski status urejen po njeni smrti. Če bi šlo za skupno gradnjo in skupno premoženje zakoncev, takega dvoma prav gotovo ne bi bilo. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi se novogradnja delno financirala tudi iz tekočih dohodkov obeh zakoncev. M. E. M. ni k novogradnji prispevala ničesar in za tekoče potrebe gospodinjstva je največ prispeval S.. Tako je zmoten nadaljnji sklep sodišča, da mu je zaradi tega karkoli več ostalo za gradnjo. Veliko hrane je pridelal na kmetiji, na kateri je delal samo on, kmetija pa je bila njegovo posebno premoženje, kar je sodišče prve stopnje povsem prezrlo. Niti pri kmetiji niti pri gradnji M. E. M. ni hotela pomagati, izdatno pa je pomagala svojima otrokoma. Njena pokojnina še za golo preživetje ni zadoščala. Iz ponovno priloženih listin, zlasti pa gradbenega dovoljenja z dne 16.9.1981 je razvidno, da je M. E. M. v času po letu 1981 začela z gradnjo stanovanjske hiše na Jupitru. Neresnična je tako trditev F. M., da naj bi bila ta hiša v tistem času zgrajena že do 3. faze, saj se gradnja prične po pridobitvi gradbenega dovoljenja. Šlo je za gradnjo same M. E. M., saj se gradbeno dovoljenje glasi na njeno ime. Iz "pogodbe, sklenjene za pokrivanje strehe na stanov. hiši v... " z dne 9.8.1989 pa je nadalje razvidno, da so se dela izvajala še l. 1989. Dne 15.5.1984 je M. E. M. sklenila posojilno pogodbo z LB Splošno banko Koper in tudi dobila posojilo v višini 134.400,00 din za gradnjo stanovanjske hiše. Že leta 1982 pa je sklenila pogodbo o stanovanjskem varčevanju pri LB, Splošni banki Koper in tako 24 mesecev namensko varčevala po 4.000 din mesečno. Vsa ta dela in investicije je M. E. M. imela v času, ko je prejemala dobrih 300,00 DEM mesečne pokojnine, po mnenju sodišča pa naj bi prispevala še k gradnji stanovanjske hiše S. M. do 1/5. Tako se pokažejo za povsem verjetne in resnične tudi navedbe strank in prič, da ji je S. M. dajal denar še za njene investicije. Zidar J. Č. je povedal, da je bil ves material že na terenu, predno so začeli z delom. Da naj bi M. E. M. s svojim avtomobilom pomagala pri gradnji, ostaja le špekulacija. Izpoved F. E., da je v nekaj letih s tem avtomobilom prevozila 90.000 km dokazuje, da je veliko potovala v Koper po svojih opravkih. Tudi njen brat A. M. je dobil plačilo za svoje delo, enako kot ostali delavci, kar je prepričljivo povedala J. V. Prav tako je plačilo za svoje usluge dobil F. E.. Za večja dela pri hiši je S. M. vzel dopust, sicer pa so obrtniki delali ob sobotah in nedeljah in popoldan, ker so bili tudi sami v službah. S. je ves les za gradnjo svoje hiše sekal v gozdu toženk, saj so mu to dovolile in bodo to v ponovljenem postopku tudi povedale. J. V. je izpovedala, da je bilo novo gospodarsko poslopje na Koncu vesolja postavljeno, ko je še živela S. mati in njegova sestra R., to je bilo pred poroko z M. To je finacirala S. mati, ne S.. Kozolec tako ne more biti skupno premoženje S. in M. M. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je bila parcela, na kateri je sporna stavba, premoženje S. M., kot tudi ne, da je bila sporna gradnja nadomestna gradnja in tako ni bilo treba plačati prispevkov za novogradnjo, kar jo je bistveno pocenilo. Stara hiša pa je bila last S. M. Tožena stranka predlaga, da sodišče v ponovljenem postopku angažira izvedenca gradbene stroke, ki naj oceni vrednost parcele, na kateri je bila postavljena nova hiša, pri čemer naj upošteva, da je šlo za nadomestno gradnjo in ugotovi, kolikšen je delež tega premoženja na sporni hiši. Šele potem bo moč ugotavljati morebiten prispevek M. E. M. pri gradnji. Predlaga pa tudi postavitev izvedenca kmetijske stroke za oceno vrednosti, ki jo je s svojim delom na kmetiji in samim lastništvom kmetije k skupnemu gospodinjstvu, če je to že obstajalo, prispeval S. M. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka lahko zahteva 1/2 spornega premoženja in ne le 2/6 glede na dejstvo, da je S. M. tudi zakoniti dedič po M. E. M. do 1/3. Dejstvo namreč je, da sodišče v tč. 2. izreka izrecno ugotavlja, da solastninski delež M. E. M. do idealne 1/5 na nepremičninah in premičninah ne spada v zapuščino po pok. S. M. Ko bo taka ugotovitev pravnomočna, je tudi zapuščinsko sodišče ne bo več moglo spremeniti, čeprav je jasno, da 1/3 morebitnega premoženja M. E. M. spada v zapušino po pok. S. M. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže oz. zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, podrejeno pa, da 2. in 4. točko izreka sodbe spremeni tako, da ugotovi, da znaša solastninski delež pok. M. E. M. v zapuščini pokojnega S. M. do idealne 1/3 in da ta delež ne spada v zapuščino po pok. S. M. ter temu ustrezno modificira tudi izrek o stroških.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na nedoločenost tožbenega zahtevka in s tem izreka sodbe, ki je takemu zahtevku sledilo, pod tč 1./2 in 1./4. Resda se v postopku pred sodiščem prve stopnje vprašanje obsega "drugih kmetijskih strojev, ki so se ob smrti M. E. M. nahajali na posestvu na kot pritiklina posestva" in "druge opreme, nahajajoče se v tej hiši" ni posebej izpostavljalo. Vendarle pa je tožena stranka ugovarjala, da je S. M. sam kupil določeno opremo, sodišče prve stopnje pa je nadalje ugotovilo, da kosilnica ne sodi med kmetijske stroje, ki predstavljajo skupno premoženje zakoncev M. - kateri so drugi stroji oziroma oprema, ki to so, pa ni pojasnilo. Tožba mora med drugim vsebovati določen zahtevek (1. odst. 186. čl. ZPP/77), tako, kot je oblikovan v konkretnem primeru, pa bi utegnil povzročiti nadaljnje spore o obsegu skupnega premoženja zakoncev M. v nadaljevanju zapuščinskega postopka. Nedoločenost zahtevka sicer ne pomeni nesklepčnosti, kot to zmotno navaja tožeča stranka v pritožbi, narekuje pa sodišču prve stopnje postopanje po določilu 109. čl. ZPP/77 (sedaj 108. čl. ZPP). Ker tega ni storilo, je ostal izrek sodbe nedoločen, to pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka 13.tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77, zaradi česar je pritožbeno sodišče moralo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti (1. odst. 369. čl. ZPP/77). Čeprav se kršitev ne nanaša na celoten izrek, pa je vendarle od obsega premoženja in načina njegovega pridobivanja odvisna nadaljnja materialnopravna presoja višine deležev zakoncev na skupnem premoženju. To je (ob obstoju nadaljnjih razlogov, ki bodo še navedeni), narekovalo razveljavitev sodbe v celotnem izpodbijanem (t.j. ugodilnem) delu. Nima pa prav pritožba, da je zaradi opustitve dokazne ocene listin, ki ji hje predložila tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje, podana t.i. relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP/77. Ta opustitev lahko predstavlja le pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbo, da je ta razlog podan.

Po presoji pritožbenega sodišča je namreč ostalo dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje nepopolno ugotovljeno. Ne sicer zato, kar obširno razlaga pritožba, ker naj bi zakonska zveza med zakoncema M. po vsebini ne bila taka, kot jo predvideva ZZZDR (13. čl.), zaradi pomanjkanja te vsebine pa naj tudi ne bi pripeljala do posledic v premoženjskih razmerjih med zakoncema (51. čl. in naslednji ZZZDR). Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi zakonske skupnosti zakoncev M. upoštevalo prav vse okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba: poroka v zrelih letih, skupno gospodinjstvo, delno ločena finančna sredstva (pa vendarle ne v celoti tako, da ni mogoče govoriti o "ločenem" pridobivanju premoženja), skupno delo po svojih sposobnostih in močeh, skupna gradnja nove hiše (čeprav ob večji finančni podpori S. M., ki je imel poleg tekočih večjih dohodkov še določene prihranke kot posebno premoženje), občasni prepiri, ki so pripeljali tudi do nekajdnevne odsotnosti M. E. M. z doma. Popolne in jasne razloge o tem, da je premoženje, ki sta ga zakonca M. pridobila z delom v času trajanja njune zakonske zveze, njuno skupno premoženje, je navedlo sodišče prve stopnje in je to hkrati že tudi odgovor na (glede na postopek pred sodiščem le ponovljene) pritožbene navedbe in tega zato pritožbeno sodišče ne ponavlja. Nov dokaz, ki ga pritožbi prilaga tožena stranka - potrdilo z dne 20.7.1987, ki naj bi dokazoval, da sta zakonca M. imela povsem ločeno premoženje - pa bo glede na to, da je sodba prve stopnje razveljavljena, v ponovljenem postopku ocenilo sodišče prve stopnje (v povezavi z drugimi in uspehom celotnega postopka, kot mu to nalaga 8. čl. sedaj veljavnega ZPP).

Pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje pa pritožbeno sodišče vidi v delu, ki se nanaša na ugotovitev deležev zakoncev M. na njunem skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je namreč očitno sledilo izpovedbi tožnika F. E., da je bila hiša v H., h gradnji katere je s svojimi denarnimi sredstvi veliko prispevala pokojna M. E. M., v času, ko sta M. E. M. in S. M. sklenila zakonsko zvezo (leta 1980), že zgrajena do tretje gradbene faze in se je kasneje delala le še streha. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bilo gradbeno dovoljenje, ki naj bi bilo praviloma izdano pred začetkom gradnje, izdano v letu 1981 (torej eno leto po poroki zakoncev M.), streha pa je bila, kot je razvidno iz pogodbe, narejena v letu 1989, torej kar precej kasneje, kot pa je izpovedal tožnik. Logična in verjetna se zato zdi pritožbena trditev, da se očitno v času po poroki zakoncev M ni naredila samo še streha hiše. Ob tem ne gre spregledati tudi naslednje okoliščine, na katero opozarja pritožba, namreč, da je M. E. M. v letu 1982, torej prav tako v času trajanja zakonske zveze s S. M., sklenila pogodbo o stanovanjskem varčevanju, na podlagi katere ji je bil v letu 1984 tudi odobren kredit. Glede na siceršnje ugotovitve sodišča prve stopnje, namreč, da je M. E.M. vlagala denarna sredstva v gradnjo hiše na H za svojo vnukinjo, je seveda pomembno, ali jih je vlagala pred sklenitvijo zakonske zveze ali v času njenega trajanja - slednje bi namreč lahko pomenilo, da je sama denar porabila na drug način in ne za pridobivanje skupnega premoženja, kar bi lahko bistveno vplivalo na velikost njenega deleža na skupnem premoženju. Navedenih dejstev sodišče prve stopnje kljub predloženim dokazom ni ugotavljalo in v tem se kaže nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožba nadalje v zvezi z ugotovitvijo deležev zakoncev M. na skupnem premoženju utemeljeno poudarja, da parcela, na kateri stojita nova hiša in kozolec, predstavlja posebno premoženje S. M. S tem v zvezi predlaga, da izvedenec gradbene stroke oceni vrednost parcele in nato delež posebnega premoženja S. M. na sporni hiši. Predlog tožene stranke je, čeprav je iz sodbe prve stopnje razvidno, da je določilo delež zakoncev zgolj na hiši in kozolcu, utemeljen. Dokazni predlog je namreč povezan tudi s pravilno uporabo materialnega prava. Ni namreč mogoče določiti deleža zgolj na hiši in kozolcu brez (vsaj funkcionalnega) zemljišča - to namreč deli usodo stavbe, kar izhaja iz materialnopravnih predpisov, ki urejajo nepremičnine oziroma promet z njimi (npr. Stanovanjski zakon, ki v 3. odst. 12. čl. določa, da je funkcionalno zemljišče v solastnini vseh etažnih lastnikov, pri čemer je solastniški delež vsakega etažnega lastnika sorazmeren vrednosti njegovega stanovanja; Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki v členih 24 - 26 ureja lastninskopravna razmerja v primeru gradnje na tujem svetu, iz njegovega 12. čl. pa izhaja, da je lastnik stavbe imel tudi na družbenem zemljišču določene pravice oziroma upravičenja podobna lastninskim). Stavba in zemljišče se torej obravnavata enotno in odločanje o (so)lastninski pravici le na stavbi neodvisno od zemljišča ni mogoče. Tudi zemljiškoknjižna izvedba takšne odločbe (po končanem zapuščinskem postopku) ni mogoča (prim. 1. odst. 54. čl. Zakona o zemljiški knjigi). Sodišče prve stopnje je torej s tem, ko je določilo delež zakoncev M. le na hiši in kozolcu, neupoštevaje zemljišče, zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi to bo treba upoštevati v ponovljenem postopku pred ponovno odločitvijo.

Pač pa je neutemeljena pritožbena graja uporabe materialnega prava, kateri sicer pritrjuje tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, glede izločitve deleža M. E. M. iz zapuščine S. M., ker je ta obenem tudi dedič po M. E. M. Delež na skupnem premoženju, ki pripada M. E. M. ne spada v zapuščino S. M., temveč v zapuščino M. E. M. Četudi je S. M. sedaj že pokojni (umrl je približno en mesec za M. E. M.), je, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, stvar zapuščinskega sodišča, da določi dedne deleže dedičev na njeni zapuščini - kolikšen dedni delež pripada njenemu zakoncu (ki ga bodo potem podedovali njegovi dediči), bo moralo ugotoviti zapuščinsko sodišče potem, ko se bo ugotovilo, da v zapuščino po pok. M. E. M. še sodi določeno premoženje (prim. 221. čl. Zakona o dedovanju).

Iz dosedanje obrazložitve so že razvidni napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje. O nadaljnjih dokaznih predlogih, ki jih je pritožnik ponudil v pritožbi (zaslišanje prič oziroma dodatno zaslišaje nekaterih, ki so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje že zaslišane, postavitev izvedenca kmetijske stroke), pa bo moralo z dokaznim sklepom odločiti sodišče prve stopnje po presoji, ali so predlagani dokazi pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP/77.

 


Zveza:

ZPP člen 109, 109.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01ODAzMg==