<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 957/99

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.957.99
Evidenčna številka:VSL47058
Datum odločbe:04.05.2000
Področje:civilno procesno pravo
Institut:dokazno breme - plačilo

Jedro

Dokazno breme, da je toženec uporabnik TV sprejemnika, je na tožeči stranki.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da izdana sklepa o izvršbi, s katerima je bilo toženi stranki naloženo plačilo RTV naročnine za obdobje od marca 1997 do januarja 1998 z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ostaneta v veljavi ter toženi stranki naložilo še plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 18.000 SIT.

Zoper sodbo se je toženec pravočasno pritožil zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da ni bil ne lastnik ne uporabnik televizijskega sprejemnika in zato tudi ni dolžan plačevati naročnine. Položnice za plačilo naročnine je vseskozi zavračal. S sodbo z dne 27.1.1998 je bil zahtevek za plačilo najemnine zavrnjen kot neutemeljen, kljub temu pa je RTV Slovenija še vedno zahtevala, da plača naročnino. Na glavni obravnavi dne 27.1.1998 je zastopnik RTV Slovenije navedel, da ima R. P. po njihovi evidenci prijavljene kar tri TV sprejemnike (Gorenje, Orion in Mediana). Obljubil je, da bo posredoval pri R. P., da uskladi evidenco z RTV Slovenijo in ta je res poslala dopis že 29.1.1998, katerega kopijo prilaga pritožbi. Na podlagi tega dopisa je predstavnik RTV Slovenije TV sprejemnika Gorenje in Mediano izbrisal iz evidence kot neuporabna. V odjavi TV sprejemnika Mediana z dne 19.2.1998 je bil toženec naveden kot naročnik, mesec dni pred tem pa je zastopnik RTV Slovenije na obravnavi trdil, da ima R. P. prijavljene tri TV sprejemnike, med katerimi je bil tudi Mediana. Za naročnika ga je tako proglasila kar sama tožeča stranka. Kopijo odjave je prejel na obravnavi dne 7.4.1999, pred tem pa z njo ni bil seznanjen. Podpisala jo je R. P., vendar je prepričan, da ni bila opozorjena, da je naveden kot naročnik TV sprejemnika Mediana. Zanjo je bilo pomembno le, da je na odjavi prebrala svoje ime, saj je vedela, da je ona naročnik in uporabnik TV sprejemnika. Izjavo na hrbtni strani odjave: "Ne spominja pa se, da bi posodila TV Mediano zetu v Škofjo Loko," je treba pravilno interpretirati tako, da je bil TV sprejemnik pri tašči in ga je tudi uporabljala, ne pa ga posodila njemu v uporabo. Prijava TV sprejemnika na njegovo ime z dne 7.4.1999 je bila napisana kasneje in le za potrebe dokaznega materiala za tožbo in je predstavnik RTV Slovenija ni predložil kot dokazni material na lanski glavni obravnavi dne 27.1.1998. Na njej ni ne podpisa naročnika ne podpisa RTV delavca, ki je izpolnil prijavo. Sodišče prijave brez podpisov ne bi smelo upoštevati kot dokazni dokument. V času kontrole je bil res TV sprejemnik Mediana v njegovem stanovanju, vendar ne v uporabi. Popravljen TV sprejemnik je bil v predsobi na tleh pripravljen, da ga nese k tašči. Serviser iz Podlubnika je bil pripravljen popraviti TV sprejemnik, zato ga je nesel k sebi v Škofjo Loko. Vse to je povedal kotrolorju, ki je na prijavo zabeležil pripombo, da je TV sprejmnik od tašče. Od 20.1.1994 do odjave 19.2.1998 RTV Slovenija ni niti enkrat preverila ne pri njem ne pri tašči glede uporabe TV sprejemnika Mediana, kljub vračanju položnic, telefonskim klicem in opozorilom. Sodišče utemeljuje, da bi moral toženec dokazati, da ni uporabnik TV sprejemnika, kar je po njegovem napačno. Žal sodišču ne more predložiti kot dokaz potrdila o popravilu. Tašča ni shranila računa, ker se ji ni zdel pomemben, serviser pa tega ne more potrditi na podlagi evidence popravil, ker je minilo preveč let. Lahko pa bi ga v času kontrole v letu 1994 videl kotrolor, vendar se tedaj tega ni nihče spomnil. Predmet postopka pod P 20/96 pred sodiščem v Škofji Loki je bil isti sprejemnik Mediana in za dokazni material uporabljen isti zapis kontrolorja. Sodišče je torej odločalo o isti stvari, o kateri je že enkrat odločalo. Od obravnave 27.1.1998 si RTV Slovenija ni pridobila novih verodostojnih dokazov, s katerimi bi lahko izpodbijala prvotno sodbo niti ni prišlo do sprememb v naročniškem razmerju (še vedno ni uporabnik TV sprejemnika). S tem, da mu RTV pošilja nove položnice, ki jih še vedno noče plačati, se predmet odločanja ni spremenil. Predlaga, da se sodba prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Toženec izrecno pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne zatrjuje, v pritožbenih navedbah pa sodišču smiselno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Vendar pa je o tem, že v postopku pred sodiščem prve stopnje podanem ugovoru, to sodišče pravilno odločilo. Za identičen tožbeni zahtevek gre, kadar sta tožbeni predlog in materialnopravno razmerje identična. Materilanopravno razmerje je v obeh primerih (v obravnavanem in v zadevi P 20/96 Okrajnega sodišča v Škofji Loki) res identično, temelječ na dejstvu, da naj bi bil toženec uporabnik TV sprejemnika Mediana, tožbeni predlog pa je različen tako po višini (plačilu določenega denarnega zneska) kot po obdobju, na katerega se nanaša. Že zato tožbena zahtevka nista identična in odločitev v zadevi P 20/96 ne pomeni že razsojene zadeve za obravnavano zadevo. V okviru preizkusa obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po uradni dolžnosti (2.odst. 365. čl. ZPP/77) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podane niti druge kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77.

Pač pa toženec utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz sodbe P 20/96 Okrajnega sodišča v Škofji Loki, ki jo je pregledalo sodišče prve stopnje tudi v tem postopku, je razvidno, da je imela toženčeva tašča R. P. prijavljene tri TV sprejemnike, med drugim tudi TV sprejemnik Mediana. Toženec je ves čas postopka (tega kot predhodnega pod P 20/96) trdil, da je TV sprejemnik taščin, pri njem pa je bil le zato, ker ga je nesel v popravilo. Prijave TV sprejemnika ni podpisal, tožeča stranka pa je zaključila, da je njegov uporabnik, na podlagi izjave R. R., da se ne spominja, da bi ga posodila zetu. Takšni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, izhajajoč pri tem iz dokaznega bremena toženca. V spisu sta dve nepodpisani prijavi TV sprejemnika Mediana na ime toženca.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju toženec upravičeno poudarja na določene nelogičnosti: da je imela tašča toženca prijavljene po evidenci tožeče stranke kar tri TV sprejemnike, obenem pa naj bi bil TV sprejemnik Mediana toženčev; da je TV sprejemnik odjavila toženčeva tašča, ko naj bi ga ta predhodno prenesel nanjo, očitno pa je to storila po opravljeni glavni obravnavi v zadevi P 20/96 z dopisom z dne 28.1.1998, ko je zvedela, da zanjo vodijo evidenco kar treh TV sprejemnikov, kar izhaja iz tožbi priloženega dopisa; da izjava toženčeve tašče, da se ne spominja, da bi posodila TV sprejemnik zetu, ne pomeni, da je TV sprejemnik njegov - lahko jo je razumeti tudi tako, kot navaja toženec, torej, da mu ga je izročila, da ga bo dal v popravilo; zakaj obstajata dve prijavi TV sprejemnika na toženca; ali tožeča stranka res vse od leta 1994 kljub pozivom pri tožencu ni naredila nobene kontrole, da bi ugotovila, kdo je resnični uporabnik TV sprejemnika Mediana. Ker obrazca za prijavo TV sprejemnika na ime toženca nista podpisana, sama po sebi ne moreta biti dokaz, da je toženec res njegov uporabnik. Res je bil ob kontroli na toženčevem domu najden TV Mediana, vendar, kot trdi toženec, na tleh v predsobi nepriklopljen. O teh okoliščinah sodišče ni zahtevalo pojasnila niti od tožeče stranke niti od toženca. Če pa je res, da je toženec peljal za taščo sprejemnik le k serviserju, ga nikakor ni mogoče šteti za uporabnika TV sprejemnika in s tem zavezanca za plačevanje televizijske naročnine. Dokazno breme, da je uporabnik TV sprejemnika, je na tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je torej izhajalo iz napačnega dokaznega bremena, ko je štelo, da mora toženec dokazati, da ni uporabnik TV sprejemnika. Zgolj dejstvo, da je tožeča stranka ob kontroli našla pri njem TV sprejemnik, ne pomeni, da je toženec tudi njegov uporabnik, zlasti če je bil res najden okoliščihah, kot ta zatrjuje). Vse dokaze je treba oceniti vestno in skrbno - vsakega posebej, vse skupaj in uspeh celotnega postopka (8. čl. ZPP/77). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odst. 370. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno zaslišati toženca, zlasti o dejstvih, na katere sam opozarja v pritožbi in ki so bila omenjena že v dosedanji obrazložitvi. Ker se toženec v pritožbi ves čas sklicuje na dogajanje na glavni obravnavi dne 27.1.1998 v postopku P 20/96 pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki, bo treba pregledati ta pravdni spis, saj ga toženec ves čas smiselno predlaga kot dokaz, oceniti pa bo treba tudi pritožbi predložen dokaz - dopis R. P., ki naj bi dokazoval, da je bil TV sprejemnik Mediana prijavljen tudi na njeno ime. Šele po tem, ko bo odpravilo že omenjene pomanjkljivosti v dokaznem postopku, bo lahko sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odločilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP/77.

 


Zveza:

ZPP (1977) člen 221a, 221a.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01ODAzMA==