VSL sklep I Cp 878/2001

Jedro

V nepravdnem postopku je treba, kar zadeva navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbenem postopku, smiselno uporabiti določilo 1. odst. 337. člena ZPP.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razdružilo hišo, vpisano pri vl. št. 1118 k.o..... s parc. št. 45, ki je v solasti udeleženk vsake do 1/2 tako, da prejme nasprotna udeleženka v izključno last in posest stanovanje v I. nadstropju, podstreho in en prostor v kleti s površino 10 m2, kar predstavlja 52,34% delež; predlagateljica pa prejme v izključno last in posest stanovanje v pritličju, stanovanje v kleti in ostale kletne prostore razen enega, ki pripada nasprotni stranki, kar v naravi predstavlja delež 47,66%. Odločilo je, da ostale nepremičnine v soglasju s strankami ostanejo nerazdružene in so v solasti vsake do 1/2. Nasprotni udeleženki je naložilo, da mora predlagateljici v roku treh mesecev od izdaje sodbe izplačati 952.120,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti odločbe dalje.

Proti sklepu se je po odvetniku pritožila nasprotna udeleženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče v zadevi razpisalo dva naroka. Za oba je nasprotna udeleženka predlagala preklic zaradi njenega izredno slabega zdravstvenega stanja. Res je sicer, da je imela v tem postopku pooblaščenca, vendar ima tudi sama pravico aktivno sodelovati v postopku. Če bi sodišče zaslišalo obe stranki, bi prišlo lahko do zaključka, da je nasprotna udeleženka tista, ki zaseda pritličje stanovanjske hiše in ne stanovanj v I. nadstropju, kot to zmotno ugotavlja sodišče v izpodbijanem sklepu. Nasprotna udeleženka nikoli ni dala soglasja, naj ostanejo ostale nepremičnine, to je dvorišče in vrt, nerazdružene. Zaradi spremenjenih razmer po letu 1992 je izvedensko mnenje E. J. z dne 31.1.1992 povsem neuporabno, saj se je dejansko stanje v sami zgradbi bistveno spremenilo, izvedenec pa si ni znova ogledal stanja v naravi. Glede na takšne pomanjkljivosti je sklep nerazumljiv in pomanjkljiv. Edini pravilni način razdelitve solastne nepremičnine bi bil tak, da bi nasprotna udeleženka prejela celotno prvo pritličje, predlagateljica stanovanje v I. nadstropju, podstreha pa bi se delila na dve polovici. Enako je mogoče deliti klet.

Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da nasprotni udeleženki ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, saj je imela ves čas pooblaščenca odvetnika. Njena osebna navzočnost na naroku ni bila potrebna, saj je bilo dejansko stanje ugotovljeno na podlagi cenitve izvedenca J.. Način razdelitve solastnega premoženja, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je ustrezen in pravilen.

Pritožba ni utemeljena.

Nasprotna udeleženka povsem pravilno predpostavlja, da je bila na narok 4.7.2000 vabljena v skladu s 1. odst. 137. čl. ZPP, zato smiselno očitana kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Osebna vročitev vabila na narok bi bila potrebna le v primeru, če bi sodišče prve stopnje odločilo, da se izvede dokaz z zaslišanjem udeleženk (1. odst. 261. člena ZPP). Opustitev izvedbe tega dokaza ne pomeni, da je bilo dejansko stanje v zadevi zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je lahko našlo vso potrebno dejansko podlago za svojo odločitev v izvedenskem mnenju E. J. in neprerekanih dejstvih, da predlagateljica v hiši ne stanuje, nasprotna udeleženka pa zaseda stanovanje v I. nadstropju. Nasprotna udeleženka na vse ugotovitve, ki jih izpodbija v pritožbi, nanašajo pa se na to, kateri del sporne stanovanjske hiše zaseda nasprotna udeleženka, kaj predstavlja predmet razdružitve, kakšno je dejansko stanje stanovanjskih prostorov in kakšen je pravilni način razdelitev solastne nepremičnine, ni imela prav nobenih pripomb.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 1. in 2. odst. 122. člena ZNP in opravilo fizično delitev stvari z izplačilom razlike v vrednosti predlagateljici. Nasprotna udeleženka v pritožbi ne pojasni, v čem je prednost delitve solastnega premoženja na način kot ga predlaga, pred horizontalno delitvijo, ki jo je izpostavil izvedenec in ji je sledilo sodišče prve stopnje.

Upoštevnost pritožbenih navedb v zvezi s spremenjenimi razmerami v sporni stanovanjski hiši in prostori, v katerih sedaj prebiva nasprotna udeleženka, je odvisna od načelnega odgovora na vprašanje, ali lahko udeleženci v nepravdnem postopku v pritožbi navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze. Izhajajoč iz 1. odst. 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, je odgovor na vprašanje negativen.

Po 37. členu ZNP se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP, če s tem ali drugim zakonom ni drugače določeno. Omejitev pravice navajanja novot predstavlja odstopanje od načela materialne resnice, ki je pravno teoretično v pravdnem postopku dopustno že iz razloga, ker je treba v tem postopku dati prednost dispozitivnim dejanjem strank, ki izključujejo potrebo po ugotavljanju materialne resnice. Zaradi tega je sprejemljiva tudi nadaljnja omejitev načela materialne resnice z oženjem in koncentracijo pravice navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le do določene faze postopka na prvi stopnji. Po oceni pritožbenega sodišča veljajo enaki argumenti, kadar se nepravdni postopek začne na predlog (1. odst. 2. člena ZNP). Predlagalni postopki, med katere spada tudi postopek za delitev stvari v solastnini, se po svoji naravi približujejo pravdnemu postopku, zato ni nobenega razloga, ki bi v nepravdnem postopku izključeval smiselno uporabo prepovedi navajanja novot v pritožbenem postopku, uzakonjeno v pravdnem postopku.

Ker navedbe o spremenjenih razmerah v sporni stanovanjski hiši, prostorih, v katerih prebiva nasprotna udeleženka in pomanjkanju soglasja, da ostane del premoženja nerazdružen, predstavljajo novoto, jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo ne očitanih ne po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega ali nepravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1557/2003
• VSK sodba I Cp 915/2003
• VSL sodba I Cp 451/96