VSL sklep I Cp 575/99

Jedro

Zahtevek na ugotovitev, da denarna sredstva na računu predstavljajo skupno premoženje, ni istoveten z zahtevkom, da je 1000 DEM na tem računu posebno premoženje zakonca. Zato gre v danem primeru za spremembo tožbe ter je potrebno ravnati po pravilih ZPP (190 - 192 člen ZPP/77).

 

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (vse razen glede zneska 4020 $) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo najprej ugotovilo, da so bila devizna sredstva na devizni knjižici toženca pri SKB banki v znesku 4.020 $ in 500 DEM posebno premoženje tožnice. V drugi točki izreka pa je sodišče tožencu naložilo, naj tožnici plača tolarsko protivrednost zneska 4020 $ in 500 DEM, vse po prodajnem tečaju SKB banke na dan plačila, z obrestmi, ki veljajo za devizne vloge na vpogled pri SKB banki in sicer od zneska 4.020 $ za čas od 1.7.1992 dalje in od zneska 500 DEM za čas od 30.8.1996 dalje do plačila ter ji povrne pravdne stroške v znesku 75.006,80 SIT, vse v 15-ih dneh, pod izvršbo. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. V sodbo je sodišče povzelo še sklep, s katerim je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep sodišča opr.št. 126/96 z dne 30.1.1997.

Proti sodbi se zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka ter sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec sodbo izpodbija v delu, ki mu nalaga tožnici izročiti 500 DEM z obrestmi ter zoper izrek o stroških postopka. Pritožnik navaja, da je sodišče slepo sledilo tožnici, češ da zahtevek zožuje, čeravno gre za evidentno spremembo tožbe. Sodišče ni tožencu dalo nobene možnosti, da se o spremembi tožbe izjasni ali pripravi na obravnavanje, predvsem pa bi moralo narok preložiti, ker na njem ni bil navzoč. Dalje navaja, da je sodišče po nepotrebnem sploh izvajalo dokazni postopek glede zneska 4020 $, saj je zahtevek v tem delu pripoznal. V zvezi s tem se toženec navezuje na pričanje hčere pravdnih strank ter mu oporeka, saj naj bi priča ne živela več z njima ter po njegovem zato o spornem denarju nima niti najmanjšega pojma. Njena izpovedba o tem, da je mati (tožnica) zadela znesek 1000 DEM na loteriji je tako zgodba, ki je prilagojena potrebam tega postopka in jo je priča slišala od tožnice. Pritožnik dalje navaja, da je sicer znesek tožnica res zadela na loteriji, vendar pa ga je podarila tožencu za rojstni dan. Nazadnje pa pritožnik izpodbija še odločitev o stroških ter navaja, da je dolarski del zahtevka nemudoma pripoznal ter v tem delu ni dal povoda za tožbo. Tožnik je pritožbo še pravočasno dopolnil. V dopolnitvi dodatno izpodbija sodbo še v delu, ki se nanša na obresti od dolarskega zneska ter v zvezi s tem navaja, da je bil ta devizni znesek položen na hranilno knjižico dve leti kasneje, kot pa je sodišče priznalo obresti.

Zoper sodbo pa se pritožuje tudi tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da ugodi celotnemu zahtevku na plačilo 1000 DEM, podredno pa naj sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne prvi stopnji v novo sojenje. Pritožnica sodišču očita, da je sodba nerazumljiva, izrek pa naj bi bil v nasprotju z razlogi. Tako naj bi bilo v razlogih navedeno, da je na hranilni knjižici 500 DEM tožničinega posebnega premoženja, po drugi strani pa je rečeno, da znesek 1000 DEM, ki ga je tožnica izročila tožencu, predstavlja skupno premoženje. Dobitek na srečolovu po njenem pravnem naziranju ne more predstavljati skupnega premoženja. Dalje se pritožba ustavlja ob toženčevih pritožbenih navedbah, češ da naj bi mu tožnica znesek izročila kot darilo ter navaja, da bi ji ga moral toženec v tem primeru kot razvezani zakonec vrniti. Glede spremembe tožbe pa tožnica navaja, da je bila vanjo primorana zaradi toženčevega ravnanja, ki je, kot se je izkazalo v dokaznem postopku, devizna sredstva dvigoval s knjižice. Nazadnje pritožnica še navaja, da bi moralo sodišče glede zneska 4020 $ izdati delno sodbo na podlagi pripoznave.

Obe stranki sta na nasprotni pritožbi odgovorili ter predlagali njuno zavrnitev.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti iz več razlogov. Zakon o pravdnem postopku - ZPP/77 (določbe tega je bilo potrebno upoštevaje 498.člen sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi) vsebuje pravila o spremembi tožbe v določbah 190.-192. člena ZPP. Odgovor na vprašanje, ali sploh gre za spremembo tožbe ali ne, je tako odvisen od tega, ali gre za spremembo istovetnosti zahtevka, za povečanje obstoječega zahtevka ali pa če tožnik uveljavlja drug zahtevek poleg že obstoječega. V obravnavni zadevi se je prvo sodišče postavilo na stališče, da tožnica tožbe ni spremenila, marveč, da je le skrčila zahtevek. Pritožbeno sodišče se z navedenim ne strinja. Tožnica je sprva v točki II tožbnega predloga namreč zahtevala, da naj se ugotovi, da so devizna sredstva v DEM na devizni hranilni knjižici skupno premoženje ter da znaša njen delež 1/2. Dajatveni del zahtevka se je skliceval na navedeno ugotovitev. Na glavni obravnavi pa je tožnica zahtevek spremenila tako, da naj bi se ugotovilo, da so sredstva na hranilni knjižici v višini 1000 DEM njeno posebno premoženje. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da ni mogoče govoriti o skrčitvi tožbenega zahtevka. Skrčitev namreč pomeni, da je ohranjeni del zahtevka v celoti zaobsežen v prvotno postavljenem tožbenem predlogu, kar pa v obravnavani zadevi ne drži. Tožnica je namreč spremenila tako podlago tožbe kot sam zahtevek. Ugotovitev, da so sredstva na bančnem računu ali hranilni knjižici skupno premoženje zakoncev ali pa ugotovitev, da so določena sredstva posebno premožnje zakonca, sta že na prvi pogled dve različni stvari. Podlaga enemu in drugemu nikakor in nikoli ne more biti isti dejanski stan in nadalje, ob predpostavki prvega ali drugega, tožnik nikakor ne more zahtevati iste dajatve v obeh primerih. Ker je iz navedenih razlogov tožničino razpolaganje s tožbenim zahtevkom na glavni obravnavi šteti kot spremembo tožbe, bi moralo prvo sodišče ravnati v skladu z že navedenimi določbami ZPP. Tako bi moralo najprej toženca pozvati, ali v spremembo tožbe privoli. V primeru toženčevega nestrinjanja s spremembo, je ta namreč le izjemoma dopustna (glej 2. odstavek 190. člena ZPP/77). Pa še v tem, slednjem primeru je sodišče dolžno tožencu pustiti primeren čas, da se lahko pripravi za obravnavanje o spremenjeni tožbi (190/6. člen ZPP). Prvo sodišče ni storilo ničesar od navedenega, saj je toženec za spremembo izvedel šele v sodbi, s čimer je kršilo pravila pravdnega postopka. V obravnavani zadevi bi moralo sodišče narok preložiti ter tožencu poslati prepis zapisnika o tem naroku (7.odstavek 190. člena ZPP/77). Ker tudi tega ni storilo, je kršilo pravila pravdnega postopka. Odgovor na vprašanje, ali je ta kršitev bistvena ali ne, je odvisen od tega, ali je navedena kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Vendar pa se pritožbeno sodišče z navedenim ni ukvarjalo, kajti zaradi okoliščine, da je sodišče glavno obravnavo po tem naroku zaključilo in izdalo sodbo, je podana absolutna bistvena kršitev iz 7.točke 2. odstavka 354.člena ZPP/77. Ne le, da se tožencu ni bilo dano izjasniti, ali v spremembo tožbe privoli ali ne, marveč tožencu sploh ni bila dana možnost, da se izjavi o tožbi kot taki. S tem pa je bilo prekršeno eno izmed temeljnih načel pravdnega postopka - načelo kontradiktornosti. Iz tega razloga, je bil potrebno sodbo v ugoditvenem delu, ki se nanaša na devizna sredstva v nemških markah, razveljaviti ter zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje (1.odstavek 369. člena ZPP/77).

Poleg že povedanega pa pritožbeno sodišče opozarja, da je prvo sodišče bistveno kršilo pravila pravdnega postopka še iz drugega razloga. Prvo sodišče namreč ni navedlo razlogov o dejstvih, od katerih je odvisna odločitev o obrestih, ki tečejo od zneska 4020 $. Pritožnik sodbo v tem delu izrecno izpodbija. Ker je iz navedenega razloga ni moč preizkusiti, je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 13.točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. V skladu s 1. odstavkom 369. člena ZPP/77 je bilo potrebno sodbo tudi v tem delu razveljaviti ter zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje.

Naposled pa je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo še v delu, ki ga izpodbija s pritožbo tožnica, to je v zavrnilnem delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožnica prav, ko zatrjuje, da je sodba nerazumljiva ter da njen izrek nasprotuje razlogom. V ugotovitvenem delu izreka je namreč rečeno, da znesek 500 DEM predstavlja tožničino posebno premoženje. Za takšen pravdorek pa sodba nima razlogov, še več: razlogi temu celo nasprotujejo, saj sodišče v njih navaja, da predstavlja znesek 1000 DEM, ki ga je tožnica izročila tožencu skupno premožeje. Ker sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti ter je podana bistvena kršitev postopka iz 13.točke 2. ostavka 354. člena ZPP/77, je sodišče sodbo tudi v zavrnilnem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo prvemu sodišče v novo sojenje (1. odstavek 369. člena ZPP/77).

Ker o glavni stavri tako še ji dokončno odločeno, je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovni del sodbe. Prvo sodišče naj v novem postopku, upoštevaje spremembo tožbe toženca pozove, naj se o njej izjasni, nato pa naj odloči, ali se sprememba tožbe dovoli ali ne, nakar naj nadaljuje postopek v skladu z ZPP. Glede obrestnega dela zahtevka od zneska 4020 $, pa naj sodišče ugotovi odločilna dejstva, od katerih je odvisno ali in od kdaj je tožnica upravičena do obresti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 18/2003
• VSK sklep I Cpg 302/2004
• VSL sodba in sklep I Cpg 128/2000