VSL sklep I Cp 602/99

Jedro

Za izpodbijanje pravnih dejanj svojega dolžnika mora tožnik (upnik) dokazati, da je njegova terjatev zapadla v plačilo. Izvršilni naslov ni potreben. Tudi ni relevantno, kdaj je terjatev nastala.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta izpodbijala dolžnikovo pravno dejanje, ki naj bi bilo storjeno v škodo tožeče stranke. Zavrnjen je bil tožbeni zahtevek, da odstop zakonitega dednega deleža, ki ga je v zapuščinskem postopku po pokojnem J. G. v korist toženke N. G. storil dolžnik tožeče stranke A. G., izgubi pravni učinek proti tožnici v tistem delu, ki je potreben za poplačilo terjatve tožnice do A. G. v znesku 9.321.931,91 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je bil zavrnjen zahtevek, da mora toženka dopustiti, da tožnica poplača svojo terjatev zoper dolžnika A. G. v znesku 9.321.931,91 SIT z obrestmi z izvršbo na premoženje, ki ga je A. G. kot svoj dedni delež v zapuščinskem postopku odstopil toženki N. G. Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi predlog za začasno odredbo prepovedi odsvojitve, obremenitve ali drugega razpolaganja z delom premoženja. Razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je v tem, da tožeča stranka ni izkazala izvršljivosti svoje terjatve, saj ne razpolaga z izvršilno listino v skladu s pravili izvršilnega postopka. Neizkazan pa je tudi drugi pogoj in sicer, da je dolžnikovo pravno dejanje storjeno v škodo upnika, saj je A. G. s plačili preko razpoložljivih sredstev na tekočem računu pričel že v času, ko ni razpolagal z nobenim premoženjem, sporno premoženje, to je dedni delež pa je pridobil šele 14.7.1997, tako da je glede na čas pridobitve na mestu ugotovitev, da izpodbijano pravno dejanje ni bilo storjeno z namenom oškodovanja upnika. Izdaja začasne odredbe pa je neutemeljena, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja terjatve.

Proti sodbi in sklepu se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da je potreben izvršilni naslov za izpodbijanje v smislu 280. člena ZOR, saj 1. odstavek 280. člena ZOR zahteve po izvršilnem naslovu ne postavlja. Slednje je razvidno tudi iz judikature in iz teorije, stališče, ki ga je zavzelo prvo sodišče pa je veljalo v času uporabe pravnih pravil Zakona o izpodbijanju pravnih dejanj izven stečaja (iz leta 1931), ki pa se po uveljavitvi ZOR ne uporabljajo več. O zapadlosti upnikove terjatve lahko sodišče odloči samo ali pa prekine postopek in počaka na pravnomočno odločbo pristojnega organa. Sicer pa je prvostopno sodišče zmotno enačilo zapadlost terjatve z njeno izvršiljivostjo. Drugi razlog, češ da je toženkin brat s plačili preko razpoložljivih sredstev na tekočem računu pričel že v času, ko ni razpolagal z nobenim premoženjem in je šele kasneje pridobil dedni delež, ki ga je odstopil toženki, je tudi zmoten, datumi, ko se je zgodilo eno in drugo, so v sodbi napačno ugotovljeni. Vendar čas nastanka upnikove terjatve ni relevantna okoliščina. Prvi odstavek 280. člena ZOR namreč izrecno pravi, da sme upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbijati pravno ravnanje svojega dolžnika. Prvostopno sodišče je zato zmotno ugotovilo, da dejanje ni bilo storjeno z namenom oškodovanja upnika, pri tem pa je prezrlo, da gre v obravnavani zadevi za izpodbijanje neodplačnega razpolaganja, za katerega po 2. in 3. odstavku 281. člena ni potrebno ugotavljati subjektivnih okoliščin vednosti o oškodovanju na strani dolžnika in tretjega, temveč zadošča objektivno dejstvo oškodovanja upnika. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, je zavrnilo tudi začasno odredbo, ker pa so izpolnjeni pogoji iz 270. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe, je potrebno spremeniti ali razveljaviti tudi sklep o njej.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene trditve utemeljene in da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev, tako da sta podana dva od uveljavljanih pritožbenih razlogov, zaradi katerih je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo ter sklep o začasni odredbi razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritrditi je pravilnim materialnopravnim izvajanjem pritožbe v zvezi z institutom izpodbijanja tožnikovih pravnih dejanj, kot je urejen v določbah 280. - 285. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pravilno poudarja pritožba, da je potrebna samo zapadlost upnikove terjatve (1. odstavek 280. člena ZOR), ne pa tudi izvršljivost v smislu obstoja izvršilnega naslova, oziroma kot napačno navaja prvostopno sodišče, da je potrebno razpolaganje z izvršilno listino v skladu s pravili izvršilnega postopka. Potrebna je samo zapadlost terjatve v plačilo, o čemer lahko odloči sodišče samo kot o predhodnem vprašanju. Mimogrede je še opozoriti, da gre glede na trditveno podlago in listine v spisu za odškodninsko terjatev tožeče stranke do A. G. iz pogodbenega razmerja in da 186. člen ZOR določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.

V zvezi z drugim razlogom za zavrnitev tožbenega zahtevka je najprej opozoriti, da gre v obravnavanem primeru za neodplačno razpolaganje (3. in 4. odstavek 281. člena ZOR), zaradi česar ni potrebno ugotavljati subjektivnega razloga izpodbijanja. Po določbi 1. odstavka 280. člena ZOR ni relevantno, kdaj je nastala upnikova terjatev do dolžnika, tako da časovna primerjava posameznih pravnih dejanj, ki jo je napravilo prvostopno sodišče in tudi z njo utemeljilo zavrnilno sodbo, ni pravilna, glede na pritožbene trditve in priložene listine pa tudi posamezne dejanske ugotovitve niso pravilne.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je bilo iz zgornjih razlogov potrebno razveljaviti izpodbijano sodbo in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo potrebno pravilno ugotoviti manjkajoča dejstva in nato v skladu z določbami 280. - 285. člena ZOR ponovno odločiti. Isto velja tudi glede začasne odredbe, saj je glede na dosedaj razloženo zmoten zaključek, da terjatev ni verjetno izkazana. Potrebno bo ponovno ugotavljati obstoj pogojev za začasno odredbo v smislu 270. člena ZIZ.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 1191/99
• VSK sodba in sklep I Cp 188/2004
• VSK sklep I Cpg 270/2004