VSL sklep I Cpg 1332/99

Jedro

Tožeča stranka je kot pridobiteljica pravice uporabe poslovnih prostorov, ki jih je oddal v najem nekdo drug stopila v pravice in obveznosti najemodajalca po določbi 31. člena ZPSPP. Zaradi navedenega je zmoten materialnopravni zaključek, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke, za uveljavljanje zahtevkov iz najemne pogodbe.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 10.571.849,00 SIT z zamudnimi obrestmi in je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. Ig 98/00168 z dne 20.5.1998 v 1. in 3. točki izreka. Tožeči stranki je naložilo, da mora plačati toženi stranki njene pravdne stroške v višini 490.540,70 SIT.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Dejstvo je, da tožena stranka poslovne prostore, za katere tožeča stranka uveljavlja s tožbo plačilo najemnine zaseda. Na strani najemodajalca je res prišlo do spremembe, o kateri je bila tožena stranka obveščena in je tudi to spremembo priznavala. Zato so zaključki sodišča prve stopnje zmotni.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo najemnine in drugih stroškov za poslovne prostore na naslovu x, ki jih ima tožena stranka v najemu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da tožeča stranka v postopku ni aktivno legitimirana, saj v najemni pogodbi ne nastopa kot najemodajalec. Takšno stališče je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Dejstvo je, da je tožeča stranka oz. njena pravna prednica sklenila s STANOVANJSKIM SKLADOM LJUBLJANSKIH OBČIN (v nadaljevanju Sklad) pogodbo o prenosu poslovnih objektov, poslovnih prostorov in garaž v upravljanje, dne 22.12.1994. Na podlagi te pogodbe je tožeča stranka prenesla Skladu v upravljanje določene nepremičnine, ki jih ima v lasti. V okvir upravljanja s poslovnimi objekti, prostori itd. je po tej pogodbi spadalo tudi dajanje le-teh v najem (4. člen). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedena pogodba predstavlja mandatno pogodbo iz 749. člena ZOR, saj se je Sklad zavezal za tožečo stranko opravljati določene posle v zvezi z upravljanjem njenih nepremičnin. Na podlagi mandata iz te pogodbe je Sklad sklenil s toženo stranko dne 3.3.1995 najemno pogodbo, s katero ji je oddal v najem poslovne prostore tožeče stranke na naslovu x. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je Sklad najemno pogodbo z toženo stranko sklenil v svojem imenu in za svoj račun, kar je bilo v skladu s vsebino mandatne pogodbe s tožečo stranko. Tožeča stranka je s sklepom z dne 16.6.1995 odločila, da se vsem upravljalcem (tudi Skladu), s katerimi so ljubljanske občine prenesle pravico upravljanja s poslovnimi prostori, ta pravica odvzame in prenese na tožečo stranko. S tem sklepom je po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka razdrla zgoraj navedeno mandatno pogodbo s Skladom. Ta okoliščina dejansko ni vplivala na veljavnost najemne pogodbe, ki jo je skenil Sklad s toženo stranko. Vendar pa je z njo prišlo do prenosa pravice uporabe poslovnih prostorov, ki so predmet te najemne pogodbe na drugega in sicer na tožečo stranko, kot lastnico. V tem primeru pa je tožeča stranka kot pridobiteljica pravice uporabe teh poslovnih prostorov vstopila v pravice in obveznosti najemodajalca po določbi 31. člena ZPSPP (Ur.l. RS, št. 18/74 s spremembami). Zaradi navedenega je zmoten materialnopravni zaključek, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke, za uveljavljanje zahtevkov iz najemne pogodbe. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj izpodbijana sodba nima nobenih zaključkov o višini tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo in zavdevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenm postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti pravilno višino tožbenega zahtevka. Pri tem bo moralo upoštevati trditve pravdnih strank in njune dokazne predloge.

Odločitev o pritožbeni stroških temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cpg 222/2003
• VSL sodba III Cp 1870/98
• VSL sklep I Cp 2052/99