<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cpg 1016/2000

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2001:I.CPG.1016.2000
Evidenčna številka:VSL0003606
Datum odločbe:21.06.2001
Področje:obligacijsko pravo
Institut:vzdrževanje cest

Jedro

Leta 1996 gozdna gospodarstva niso bila več upravljalci gozdnih cest, pač pa so za vzdrževanje gozdnih cest zadolžene lokalne skupnosti s prispevkom lastnikov in Republike Slovenije.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (2. tč. izreka) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki znesek 4,090.947,40 SIT z zamudnimi obrestmi od 13.5.1997 dalje do plačila", glede na podlago utemeljen.

Tožena stranka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, ki ga ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in v okviru, določenem v drugem odstavku 350. čl. ZPP in pri tem ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kolikor se tičejo ugovora pasivne legitimacije tožene stranke.

Tožeča stranka temelji zahtevek na Zakonu o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti železniškega prometa (Ur.l. SRS 28/81 in 38/86, v nadaljevanju Zakon o ureditvi ...), ki med drugim ureja tudi vprašanja križanja železniške proge s cesto (1. čl. zakona). Po 2. odst. 29. člena tega zakona je za vzdrževanje cestnega prehoda, opisanega v 1. odst. 29. člena, zadolžena železniška organizacija. Iz te določbe ne izhaja, da bi stroške vzdrževanja cestnega prehoda nosila železniška organizacija sama. 30. čl. istega zakona predpisuje, da upravljalec ceste in železnica sporazumno uredita razmerja glede vzdrževanja cestnih prehodov. Že ta določba pove, da mora upravljalec nositi del stroškov, sicer z železnico ne bi bilo treba ničesar urejati. Kdo in po kakšnem principu nosi stroške vzdrževanja cestnega prehoda pa določa 42. čl. zakona in ne 29. člen zakona kot to zmotno v pritožbi trdi tožena stranka. Iz določila 42. čl. jasno izhaja, da stroškov vzdrževanja celotnega cestnega prehoda ne nosi sama železnica. Po tem določilu nosi železnica stroške vzdrževanja tirov in drugih delov proge na cestnem prehodu (glej 1. tč. 1. odst. 42. člena). Vzdrževanje vozišča na cestnem prehodu ter cestnih prometnih znakov nosi le upravljalec ceste (2. tč. 1. odst. 42. člena). Stroške vzdrževanja naprav, s katerim se udeležencem v cestnem prometu dajejo znaki, da se prehodu približuje vlak (prometni znaki) in stroške za vzdrževanje naprav za zapiranje prometa (zapornic) na cestnem prehodu ter nujne stroške za ravnanje s takimi napravami pa nosita v enakem delu železnica in upravljalec ceste (3. tč. 1. odst. 42. člena).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka zahteva od tožene stranke povrnitev stroškov vzdrževanja za štiri železniške prehode preko gozdnih poti, ki so na območju tožene stranke. Tožena stranka je že v pravdi trdila, posebej pa še v pritožbi ponavlja, da ni pasivno legitimirana, ker ni in ni bila nikoli upravljalec gozdnih poti in da so gozdne ceste in poti gradila gozdna gospodarstva izključno za svoje potrebe oziroma predvsem za svoje potrebe in gre zato za situacijo iz 3. odst. 42. člena Zakona o ureditvi ..., katerega bi sodišče v tem konkretnem primeru zato moralo uporabiti in bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Ta pritožbena trditev ni utemeljena. Problematika gozdnih cest oz. gozdnih prometnic je bila urejena in je še urejena v Zakonu o gozdovih, pa tudi v Zakonu o javnih cestah. Po Zakonu o gozdovih, ki je veljal do leta 1993 (Ur.l. RS 18/85 in 29/86) so bile ceste, ki so jih zgradile gozdno gospodarske organizacije in so bile namenjene predvsem gospodarjenju z gozdovi, gozdne ceste in so bile osnovna sredstva teh organizacij (1. odst. 68. člena). Te ceste so lahko uporabljale tudi druge organizacije in občani (1. odst. 69. člen). Takšno določbo je imel tudi Zakon o cestah (Ur.l. RS 38/81-37/87), ki je v letu 1996 še veljal. Ta je v 11. člen določil, da so gozdne ceste osnovna sredstva gozdno gospodarskih orgnaizacij in da te ceste niso javne ceste. Dovozne poti, vaške in poljske ceste, gozdne poti in druge krajevne poti, s katerimi niso gospodarila goznda gospodarstva, pa so bile javne poti in je bilo glede na določbo 2. odst. 12. člena tega zakona gospodarjenje (upravljanje) prepuščeno krajevnim skupnostim oz. sedaj lokalni skupnostim. Glede na to, da je tožeča stranka trdila, da se zahtevek za stroške vzdrževanja nanaša na prehode preko gozdnih poti (ne gozdnih cest) je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 12. čl. Zakona o cestah, ko je ugotovilo, da je upravljalec teh poti bila lokalna skupnost. Tožena stranka v pravdi namreč ni trdila, da na spornih prehodih gre za križanje gozdnih cest, s katerimi so izključno gospodarila gozdna gospodarstva, že zato ni bilo podlage za uporabo 3. odstavka 42. člena Zakona o ureditvi... . V letu 1993 stopil v veljavo nov Zakon o gozdovih (Ur.l. RS 30/93), ki velja od 25.6.1993 dalje. Ta zakon je drugače uredil režim gozdnih cest. Določil je, da so gozdne ceste sicer del gozda, torej v lasti lastnika gozda. Gozdne ceste, ki pa omogočajo dostop do gorskih kmetij, zaselkov oziroma vasi, turističnih objektov, izletniških in drugih točk in so pretežno javnega značaja, pa so z uveljavitvijo novega Zakona o gozdovih prevzele lokalne skupnosti (glej 1. in 2. odst. 38. člena). Od leta 1993 torej z gozdnimi cestami ne gospodarijo več gozdno gospodarske organizacije, zato določilo 3. odst. 42. čl. Zakona o ureditvi ... tudi iz teh razlogov pride v poštev, tudi če bi šlo za križanje železniške proge z gozdnimi cestami.

Po Zakonu o gozdovih, ki velja od leta 1993 dalje za vzdrževanje vseh gozdnih prometnic skrbi lokalna skupnost, ki finančna sredstva delno pridobiva od lastnikov gozdov, delno pa od Republike Slovenije (glej 3. odst. 38. člena in 48. ter 49. člen Zakona o gozdovih). Pasivna legitimacija tožene stranke je tako v tem primeru podana, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka zahteva stroške za vzdrževanje na štirih prehodih, ki ležijo na območju tožene stranke.

Pač pa izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem je sodišče obrazložilo svojo odločitev o utemeljenosti podlage za posamezni zahtevek tožeče stranke. Dejstvo je, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke sestavljen iz večih dejanskih podlag. V četrtem odstavku na 3. strani izpodbijane sodbe je sodišče zapisalo, da stroške vzdrževanja vozišča trpi upravljalec in da je zato podlaga zahtevek v tem delu utemeljen. Pri tem v sodbi ni zapisalo, na kateri del tožbenega zahtevka se nanašajo ti razlogi. Kolikor pa je pri tem imelo sodišče v mislih zahtevek za plačilo stroškov železniških obhodnikov, pa ni navedlo razlogov o tem, katera opravila upravljajo železniški obhodniki, da bi bilo sploh mogoče ugotoviti, ali gre za stroške vzdrževanja vozišča na železniškem prehodu. Zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Enako velja za nadaljnjo obrazložitev izpodbijane sodbe, to je za zadnji odstavek na 3. strani izpodbijane sodbe, saj sodišče tudi v tem delu ni pojasnilo, za kakšne stroške gre pri preostalem delu zahtevka. Tožeča stranka je v svojih vlogah navedla, da gre v enem delu za SVTK stroške oziroma dela, ki jih opravlja SVTK sekcija, v drugem delu pa za SVK stroške. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, za kakšne naprave gre in v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov o tem, za vzdrževanje katerih naprav so nastali stroški. Zato sodbe tudi v preostalem delu ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v pritožbi namreč trdi, da gre pri tem za naprave, ki gredo v breme železnice. Šele če bi bili v izpodbijani sodbi dejanske ugotovitve o tem, za vzdrževanje kakšnih naprav gre, bi bilo mogoče sodbo preizkusiti. Tako pa je sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na 3. strani samo zapisalo, da gre za stroške po 3. točki 1. odst. 42. čl. Zakona o ureditvi, ni pa dejanskih ugotovitev. Tudi v tem delu ni navedlo, na kateri del zahtevka se ta obrazložitev nanaša. Iz teh razlogov je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo sodišče za vsakega od postavljenih zahtevkov ugotoviti, za katera opravila oziroma za vzdrževanje katerih naprav gre in nato odločiti, ali je zahtevek utemeljen. Če se bo ponovno odločilo za izdajo vmesne sodbe, pa mora upoštevati, da mora izrek take sodbe vsebovati opis dejanske podlage vsakega zahtevka (npr. zahtevek za plačilo stroškov obhodnikov je glede na podlago utemeljen).

 


Zveza:

ZG člen 38, 48, 49, 38, 48, 49.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NzYwMQ==