VSL sklep I Cpg 1032/2000

Jedro

Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih tehtnih razlogov v smislu 217. čl. ZPP, zakaj naj bi se dokaz z zaslišanjem prič izvedel posredno in to z vpogledom v drug pravdni spis (česar niti ni mogoče šteti kot izvedbo dokaza pred zaprošenim sodnikom), poleg tega pa drugostopno sodišče ugotavlja, da takih razlogov sploh ni, zato je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti (4. čl. ZPP) kot eno temeljnih načel pravdnega postopka. V postopku X Pg 251/94 tožnik sploh ni nastopal kot pravdna stranka in ni imel možnosti sodelovati pri izvajanju dokazov v zgoraj citiranem postopku, zato mu je bilo z opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje v tem postopku nedvomno onemogočeno izjaviti se o dokazih, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti (prim. 5. čl. ZPP).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 6,845.239,80 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem prič D.J. in Ž.P. izvedlo na nedopusten način. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s komisionarskim razmerjem med pravdnima strankama.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pove, da je ugotavljalo, za kakšno vrsto pravnega razmerja je med strankama šlo v konkretnem primeru. Nadalje ugotovi, da je bila tožena stranka komisionar za P. d.d., potem pa, da tripartitna pogodba ni bila sklenjena, vendar "...tožeča stranka tudi ta primer ocenjuje kot 'tripartitni pogodbeni odnos'..." Sodišče sklepa, da "...če je šlo za enak pogodbeni odnos, katerega tožeča stranka tudi v tem sporu posredno priznava, kot je opisan v pravdnem spisu X Pg 251/94, pa je bila P. tista, ki se je po določilih pogodbe zavezala tožeči stranki poravnati pogodbeno ceno, ne pa tožena stranka, zato bi tožeča stranka to plačilo lahko terjala zgolj od P.", in je tako tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. V vsej skopi obrazložitvi sodišče prve stopnje niti enkrat decidirano ne opredeli, za kakšno vrsto pravnega razmerja naj bi šlo med pravdnima strankama (pove samo, da je med toženo stranko in P. d.d. obstajalo komisijsko razmerje). Sodišče podrobneje ne pojasni, kaj naj bi bil "tripartitni pogodbeni odnos", niti ne pove, kakšen pogodbeni odnos tožeča stranka posredno priznava in katero njeno izjavo je šteti kot "posredno priznanje", zato so razlogi sodbe o tem odločilnem dejstvu nejasni, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Nadalje sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dolžnik (sedaj toženec) v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 28.3.1994 navedel, da je "v omenjenih poslih sodeloval kot komisionar za račun upnika" (list. št. 6), kar je vsekakor konkretna označitev poslovnega razmerja med strankama. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 9.5.2000 (list. št. 44) prav tako zatrdil, da je toženec nastopal kot njegov komisionar, kar kaže na to, da obe stranki enako opredeljujeta pravno razmerje, vendar prvostopenjska sodba o vsem tem nima razlogov, saj toženčevo navedbo, da je nastopal kot tožnikov komisionar, sodišče zgolj povzame (list. št. 63), vendar se do nje ne opredeli. V zgoraj citirani vlogi na list. št. 44 je tožnik zatrjeval, da je toženec kot komisionar svoje delo opravil neskrbno, saj pobot terjatev, ki jih je imela francoska družba V. do P., ne bi smel vplivati na terjatve tožnika do družbe V., katere bi moral toženec kot dober komisionar za svojega komitenta izterjati ali jih nanj cedirati. Ker toženec tega ni storil, je tožniku odškodninsko odgovoren. O tej pravni podlagi tožbe (odškodninski odgovornosti toženca kot tožnikovega komisionarja) kot o odločilnem dejstvu sodba sodišča prve stopnje nima nikakršnih razlogov, kar je prav tako bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

Razlogov o teh odločilnih dejstvih pa prvostopenjska sodba nima zato, ker sodišče prve stopnje teh dejstev niti ni ugotavljalo na v zakonu določen način. Tožnik je predlagal zaslišanje štirih prič (M.O., F.O., D.J. in Ž.P.); zaslišanje slednje je predlagala tudi tožena stranka. Glede na neobstoj pisne pogodbe med strankama ter nejasno pravno naravo poslovnega razmerja bi izvedba dokaza z zaslišanjem prič zelo verjetno pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja zadeve, vendar sodišče prve stopnje teh dokazov sploh ni izvedlo, niti ni obrazložilo, zakaj misli, da to ni potrebno (2. odst. 287. čl. ZPP). Povzemanj tega, kar naj bi Ž.P. ter (neimenovani) komercialni direktor P. izpovedala zaslišana kot priči v postopku opr. št. X Pg 251/94, ni mogoče šteti kot izvedbo dokaza z zaslišanjem prič. Dokazi se praviloma izvajajo na glavni obravnavi in to pred senatom oz. sodnikom posameznikom, samo iz tehtnih razlogov lahko sodišče sklene, da se posamezni dokazi izvedejo izven glavne obravnave pred zaprošenim sodnikom, pa tudi v tem primeru je potrebno na glavni obravnavi prebrati zapisnik o izvedbi dokazov (prim. 1. odst. 217. čl. ZPP). Smisel citiranih določil je jasen - omogočiti strankam, da se o izvedenih dokazih izjavijo (prim. 3. odst. 217. ZPP), ter da zaslišanim pričam postavljajo vprašanja (2. odst. 289. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih tehtnih razlogov v smislu 217. čl. ZPP, zakaj naj bi se dokaz z zaslišanjem prič izvedel posredno in to z vpogledom v drug pravdni spis (česar niti ni mogoče šteti kot izvedbo dokaza pred zaprošenim sodnikom), zato drugostopno sodišče ugotavlja, da takih razlogov sploh ni in je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti (4. čl. ZPP) kot eno temeljnih načel pravdnega postopka. Pravdni stranki nista dali soglasja, da se dokaz z zaslišanjem prič izvede z vpogledom v drug pravdni spis, niti zapisniki o zaslišanju prič v pravdni zadevi X Pg 251/94 niso bili prebrani na glavni obravnavi v tej zadevi. Povsem pravilno pritožba opozarja, da v postopku X Pg 251/94 tožnik sploh ni nastopal kot pravdna stranka in ni imel možnosti sodelovati pri izvajanju dokazov v zgoraj citiranem postopku, zato mu je bilo z opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje v tem postopku nedvomno onemogočeno izjaviti se o dokazih, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti (prim. 5. čl. ZPP). Vse navedeno predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, na te kršitve pa pritožnik v pritožbi tudi izrecno in izčrpno obrazloženo opozarja.

Prav tako je utemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka vložila v spis več listin, ki so sestavljene v tujem jeziku (napr. priloge B1-B2, B17-B18, B21-B23, B28-B29), s čimer je bilo kršeno določilo 2. odst. 226. čl. ZPP, saj toženec ni predložil overjenih prevodov tujejezičnih listin. Na to kršitev je tožnik opozoril že v svoji pripravljalni vlogi z dne 15.6.2000 (list. št. 52, 1. odstavek).

Naposled pritožbeno sodišče ugotavlja, da so utemeljene tudi pritožbene navedbe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, o čemer je bilo že govora v prejšnjih odstavkih (pomanjkanje razlogov oz. nejasni razlogi o odločilnih dejstvih), zato sodišče druge stopnje zgolj dodaja, da dejansko stanje, ki se je obravnavalo v pravdni zadevi opr. št. X Pg 251/94, nikakor ni identično s stanjem v tej zadevi, četudi obe pravdi izvirata iz istega sklopa poslovnih odnosov. Tožeči stranki sta v postopkih različni, vsaj deloma različne pa so tudi tožbene navedbe, pravna podlaga zahtevka in predloženi dokazi, zato je sklicevanje sodišča prve stopnje na ugotovitve v drugem pravdnem postopku ter bolj ali manj dobesedno povzemanje dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov iz sodb opr. št. X Pg 251/94 in opr. št. Cpg 1143/96 napačno.

Iz vsega povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravno nepravilna, pritožba tožnika pa utemeljena. Zato je drugostopno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo na podlagi 1. odst. 354. čl. ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje najprej ugotovi, katera dejstva so med strankama nesporna, nato natančno razišče in pravno opredeli pravno razmerje med strankama, pravilno izvede predlagane dokaze oziroma dokazne predloge obrazloženo zavrne ter na podlagi tako zbranih ugotovitev odloči o tožbenem zahtevku po vseh vtoževanih pravnih podlagah. Dodatna napotila so zajeta v prejšnjih odstavkih.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 786/99
• VSL sodba I Cpg 553/99
• VSL sklep II Cp 1311/2002