VSL sklep I Cp 469/2000

Jedro

Dogovor zakoncev po 47. čl. ZZZDR o tem, kje bosta po sklenitvi zak. zveze živela, zajema tudi njune otroke iz prejšnjih zakonskih zvez, ki so vsakemu od njiju dodeljeni v varstvo in vzgojo in zato živijo z njima. Zato eden od zakoncev ne more zahtevati izselitve polnoletnega otroka drugega iz skupnega stanovanja, češ da ga zaseda nezakonito, če mu ni mogoče očitati katerega od krivdnih razlogov iz 53. čl. SZ.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi. Izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Tožnik, ki je toženčev očim in toženčeva mati sta zakonca in kot taka skupna lastnika stanovanja št. 5 v I. nadstropju hiše. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženca zavezalo, da se je iz tega stanovanja dolžan izseliti, odstraniti iz njega vse svoje stvari in ključe izročiti tožniku ter mu povrniti na 76.182,40 SIT odmerjene pravdne stroške. Ugotovilo je, da je toženec polnoleten in zaposlen, da najemne pogodbe ni sklenil in na podlagi mnenja, da ustno soglasje matere, ni pravni naslov za bivanje v spornem stanovanju, ocenilo, da ga toženec uporablja nezakonito (58. čl. STZ) in da je bil tožnik kot eden od skupnih lastnikov stanovanja upravičen zahtevati sodno varstvo lastninske pravice na celi stvari skladno z določbami 43. čl. ZTLR. Končno je zavrnilo še toženčev predlog za opustitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka sodbo in sklep izpodbija s pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil ter drugostopnemu sodišču predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, če ne bo tožbe zavrglo. Poudarja, da je tožnik le eden od skupnih lastnikov stanovanja oz. njegov solastnik samo do 1/2, da toženec v tem stanovanju živi že od leta 1974 in da je ožji družinski član F. K., solastnice preostalega deleža stanovanja. Opozarja, da gre med njima za razmerje iz 6. čl. STZ, osebe iz 6. člena v zvezi s 4. členom istega zakona pa ne morejo biti osebe, iz 58. člena STZ. Do razmerja oseb iz 6. člena do oseb iz 58. člena STZ se sodišče sploh ni opredelilo, slednjega pa je uporabilo napačno, saj ožjemu družinskemu članu lastnika stanovanja ni mogoče očitati, da stanovanje zaseda nezakonito, zato v konkretnem primeru ni podana procesna predpostavka za vložitev tožbe in bi jo sodišče moralo zavreči. Tožiti bi nadalje morala oba solastnika stanovanja, čeprav - glede na status toženca iz 6. člena STZ - ne bi mogla uspeti z zahtevkom, ampak imelo njuno ravnanje samo moralni pomen. Vsekakor pa bi sodišče moralo upoštevati pravice, ki jih je toženec pridobil pred uveljavitvijo STZ in dejstvo, da je tožnik, ko je sporno stanovanje odkupil skupaj s toženčevo materjo, vstopil v stanje, kakršno je sedaj. Ožjim družinskim članom najemne pogodbe ni treba sklepati, sklicevanje na določbe ZTLR pa je neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je predvsem pomembno, ali je eden od (večih) solastnikov upravičen zahtevati izselitev otroka drugega solastnika iz stanovanja in če je, pod katerimi pogoji oz. v katerih primerih.

Prvostopno sodišče ugotavlja, da - je bilo sporno stanovanje leta 1974 dodeljeno očetu toženca, - je po razvezi zakonite zveze postala imetnica stanovanjske pravice toženčeva mati, - je toženec vseskozi živel v tem stanovanju, - je toženčeva mati nato sklenila zakonito zvezo s tožnikom in da - sta po privatizacijskih določbah STZ stanovanje odkupila skupno, kot zakonca, bivša imetnica stanovanjske pravice (toženčeva mati) in njen mož - tožnik in da - toženec uporablja eno sobo ter souporablja (skupaj z materjo, polbratom in očimom - tožnikom) ostale prostore; pritožba pa teh dejanskih ugotovitev ne izpodbija. Iz njih izhaja zaključek, da je bil toženec ob uveljavitvi STZ, uporabnik spornega stanovanja po 5. členu prej veljavnega ZSR ter da je ta status pridobil kot (oz. zato ker je) sin takratne imetnice stanovanjske pravice. Sedaj veljavni zakon, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pojma oziroma kategorije uporabnika stanovanja ne pozna več, načina prehoda na novo ureditev pa v prehodnih določbah glede pravnega položaja uporabnikov ni direktno uredil. Vendar pa je za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika po mnenju sodišča druge stopnje potrebno izhajati iz namena zakonodajalca, ki s Stanovanjskim zakonom gotovo ni nameraval poslabšati pravnega položaja oseb, ki so po prejšnjem zakonu imele status uporabnikov stanovanj in kot take tudi pravno varstvo ter iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil toženec od leta 1974 do uveljavitve STZ uporabnik stanovanja in da ga po uveljavitvi STZ uporablja v nespremenjenem obsegu, ter da je tožnik stvarne pravice na tem stanovanju pridobil kot eden od uporabnikov istega stanovanja , kar je postal za tožencem in šele potem, ko je bilo le-to že zasedeno oz. na zgoraj opisan način obremenjeno. Pravno pomembno je nadalje tudi, da je tožnik postal najprej uporabnik, nato pa še (skupni) lastnik spornega stanovanja zato, ker je sklenil zakonsko zvezo z imetnico stanovanjske pravice (toženčevo materjo). To pomeni, da sta se morala zakonca o uporabi stanovanja predhodno sporazumeti v smislu določb 47. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ta sporazum pa je moral upoštevati tudi toženca, ki je bil mladoleten in dodeljen v varstvo in vzgojo materi, kateri je toženčev oče prepustil stanovanjsko pravico na sedaj spornem stanovanju. Od vsebine tega sporazuma med zakoncema pa je odvisna presoja, ali toženec stanovanje zaseda nezakonito; dogovor, da bosta zakonca v stanovanju živela skupaj s tožencem, lahko predstavlja toženčev pravni naslov za uporabo stanovanja, ki izključuje uporabo 58. člena STZ (v takem primeru bi tožnik lahko zahteval njegovo izselitev samo ob analogni uporabi določb 53. čl. STZ, tj, iz krivdnih razlogov).

Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja zgoraj navedenih dejstev ni ugotovilo (čeprav jih je toženec smiselno zatrjeval, saj se je na pridobljene pravice skliceval že v odgovoru na tožbo), kar je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2008/99
• VSL sklep II Cp 1262/94
• VSL sklep I Cp 1003/2000