VSL sklep I Cp 438/2000

Jedro

Tudi za posest posrednega posestnika mora biti kot nujni pogoj izkazano izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo (s strani neposrednega posestnika) - tin to neodvisno od veljavnosti pravnega posla. Posredni posestnik lahko namreč črpa svojo posredno posest le iz izvrševanja dejanske oblasti neposrednega posestnika nad stvarjo. Če dejanske oblasti t.i. neposredni posestnik ne izvršuje, potem tudi posredne posesti ("viseče" same zase) ne more biti kljub veljavnosti pravnega posla, na podlagi katerega je prišlo do prehoda dejanske oblasti nad stvarjo na neposrednega posestnika, ki to več ni.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. tč. njegovega izreka) potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, potem ko je ugotovilo svojo stvarno pristojnost za odločanje v tej zadevi (1. tč. izreka prvostopnega sklepa), tudi tokrat ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v njeni zadnji mirni posesti poslovnih prostorov v pritličju zgradbe na ulici X. 2 v Ljubljani s tem, da je zamenjala ključavnico na vhodnih vratih v poslovne prostore (prvi odstavek 2. tč. izreka prvostopnega sklepa), ugodilo pa je tudi ustreznemu restitucijskemu in prepovednemu delu zahtevka tožeče stranke (drugi odstavek 2. tč. izreka prvostopnega sklepa) in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, odmerjenih na 82.440,00 SIT (3. tč. izreka prvostopnega sklepa). Hkrati je zavrglo predlog tožeče stranki za izdajo začasne odredbe (4. tč. izreka prvostopnega sklepa).

Zoper sklep sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pritožbo. Izpodbija ga v odločitvi pod 2. in 3. tč. njegovega izreka, sklicujoč se pri tem na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Vztraja pri trditvi, da je dejanje, ki ga je sodišče prve stopnje okvalificiralo kot motitveno, storila v okviru dovoljene samopomoči kot posredni posetnik spornih poslovnih prostorov. Svojo posredno posest utemeljuje s sklicevanjem na najemno pogodbo, sklenjeno dne 15.6.1993 med njo kot najemodajalcem (in lastnikom) ter družbo D. d.d. kot najemnikom. S pogodbo o prodaji teh prostorov, sklenjeno dne 3.5.1994 med istima strankama, najemno razmerje po mnenju tožene stranke ni prenehalo, saj je ta pogodba o prodaji iz razlogov, ki jih tožena stranka obširno niza v nadaljevanju njenih pritožbenih navedb, nična, aneks k prodajni pogodbi, sklenjen dne 21.6.1994, pa fiktiven. Nobeden od teh poslov torej ni mogel privesti do kakršnihkoli upoštevnih pravnih učinkov, kar velja posledično tudi za verigo nadaljnjih poslov, s katerimi bi naj družba D. d.d. prodala poslovne prostore P. d.o.o. Ljubljana, ta pa tožeči stranki. Tožena stranka kot najemodajalec torej svoje posredne posesti, oprte na najemno pogodbo, sklenjeno dne 15.6.1993 z družbo D. d.d. kot najemnikom, ni nikoli izgubila. Ta pa jo je v danem primeru upravičevala do dovoljene samopomoči v pomenu določbe 76. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Ne glede na to pa tožeča stranka kot viciozni posestnik ne more biti deležna posestnega varstva že iz razloga, ker od nastanka motenja še ni pretekel rok iz 77. člena ZTLR (drugi odstavek 78. člena istega zakona). Tožena stranka predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopnega sklepa v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa njegovo razveljavitev v tem obsegu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Vprašanje veljavnosti pogodb v verigi pravnega prometa s spornimi poslovnimi prostori, ki ga načenja tožena stranka ves čas med tem postopkom, ni odločilnega pomena za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v tej pravdi zaradi motenja posesti. Po določbi drugega odstavka 70. člena ZTLR ima res posest stvari (in pravico do posestnega varstva) tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, kateremu je iz naslova pravnega posla (najema) dal stvar v neposredno posest. Vendar prav iz te zakonske določbe izhaja, da mora biti tudi za poset posrednega posestnika kot nujni pogoj izkazano izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo (s strani neposrednega posestnika) - in to neodvisno od veljavnosti pravnega posla. Posredni posestnik lahko namreč črpa svojo posredno posest le iz izvrševanja dejanske oblasti neposrednega posestnika nad stvarjo. Če dejanske oblasti t.i. neposredni posestnik ne izvršuje, potem tudi posredne posesti ("viseče" same zase) ne more biti kljub veljavnosti pravnega posla, na podlagi katerega je prišlo do prehoda dejanske oblasti nad stvarjo na neposrednega posestnika, ki to več ni. Zato se tožena stranka zaman sklicuje na po njenem mnenju še vedno veljavno najemno pogodbo, sklenjeno med njo in družbo D. d.d. dne 15.6.1993 kot podlago za njeno posredno posest, ko pa sama niti ne zatrjuje, da bi bila v času storitve motitvenega dejanja ali vsaj 30 dni prd tem (77. člen ZTLR) družba D. d.d. neposredni posestnik spornih poslovnih prostorov - temveč obratno, da so bili ti prostori "že dalj časa prazni". Prvostopni sklep, da tožena stranka spornih poslovnih prostorov ni imela v posredni posesti, da ji zato ni mogoče priznati pravice do posestnega varstva oz. do samopomoči in da je bilo njeno dejanje (ki ga sicer priznava), protipravno, je torej materialnopravno pravilen.

V odgovor pritožbenim navedbam je treba še dodati, da je neupoštevno tudi sklicevanje tožene stranke na določbo drugega odstavka 78. člena ZTLR, saj iz dejasnkih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožeča stranka pridobila posest poslovnih prostorov s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja.

Ker obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razloov, je bilo treba pritožbo tožene stranke na podlagi določbe 2. tč. 365. člena Zakona o pravdnem postopku kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1586/99
• VSL sklep I Cp 1091/99
• VSL sklep I Cp 1095/99