<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 543/99

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.543.99
Evidenčna številka:VSL44851
Datum odločbe:15.03.2000
Področje:civilno procesno pravo
Institut:nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vloga

Jedro

Iz obrazložitve sodbe prve stopnje ne izhaja, ali so bila upoštevana delna plačila toženke za opravljene storitve, pa tudi iz navedb tožeče stranke ne, ali je ta plačila upoštevala že pri oblikovanju tožbenega zahtevka. Glede na številne in hude žalitve v pritožbi je pritožbeno sodišče toženko kaznovalo z denarno kaznijo.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženo stranko se kaznuje z denarno kaznijo v znesku 25.000,00 SIT.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi III I 493/96 z dne 12.3.1996 in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne še 8.100,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Ne strinja se s sodbo, njen tekst pa je tak, kot ga je narekoval tožnik. Sodnica je prekršila člen 466 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ni nič razglasila, ampak je bilo potrebno več kot 15 dni, brez razloga pa je bila tudi prejšnja preložitev naroka za 45 dni, da se je lahko konzultirala z nadrejenimi in s tožečo stranko. Sodnica je vzela listine od tožene stranke, ki pa jih ni hotela označiti z oznako "B", ampak jih je na naslednjem naroku označila s "C". Na naroku dne 5.1.1999 je odklonila toženi stranki izročiti zapisnik, čeprav je na začetku obravnave tožena stranka to zahtevala. Pooblaščencu tožeče stranke je dovolila, da sam diktira v zapisnik, toženo stranko pa je ignorirala in ji onemogočala, da se brani tako, da je bila zaradi njenega obnašanja tožena stranka prisiljena povišati ton, sodnica pa je v zapisnik diktirala, da se je tožena stranka neprimerno vedla, ni pa zapisala, da je bil povod za to nepošteno in pristransko sojenje. Sodnica je vedela, da je tožena stranka nepismena in da zahteva pravnika oziroma odvetnika, da bi bili v sporu obe strani enakopravni. Sodnica je to zavrnila in tako kršila 6. čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožena stranka ima zelo nizke prejemke, stanuje v bloku na x cesti 2/b že 25 let ter je imela ves ta čas pravico do delne participacije stanarine in je redno plačala vse storitve, ki jih je koristila. Sodnica je z izkrivljeno sliko hotela prikazati toženo stranko, da ni hotela ali mogla oziroma da ni zmožna plačati nekaj, česar ni dobila. Tožena stranka je povedala povsem drugače, sodnica pa je z igro besed vse spremenila ali pa tožene stranke ni razumela. Tožena stranka je namreč izjavila, da ne more plačati storitev, ki jih ni dobila, tako ogrevanja stanovanja, ker se dodatno ogreva z elektriko. Nezakonitih računov ne more plačati samooklicanemu koordinatorju J. Z.. Sodnica je kršila tudi pravico do poštenega sojenja, saj ni zaslišala oziroma zahtevala zaslišanja obremenilnih prič in dosegla navzočnost razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot velja za obremenilne priče. SPL je zoper toženo stranko vložil parcialne tožbe in tožena stranka je zahtevala, da se vse zadeve združijo zaradi ekonomičnosti in ker bi sporni predmet presegal 80.000,00 SIT in se ne bi mogel spor šteti za spor majhne vrednosti. Sodnica je to gladko zavrnila, prav tako pa je tudi zavrnila, da se ji dodeli pravna pomoč ter tako kršila 5., 7., 8., 10., 11., 35., 37., 90., 299. in 468. čl. ZPP. Sodnica ni dala možnosti, da se dokaže, da je denar za snažilko zaračunan dvojno, ker je Z. J. pobiral denar od vrat do vrat in je toženka vedno plačala za čistilko, za to pa ni prejela nobenega potrdila. Takšno plačevanje je trajalo 6 mesecev. Račun za vodo in snago se ne more upoštevati, ker je toženka vse te obveznosti poravnala, kar je razvidno iz prilog B1 ter B2. Računi v blokih na x. cesti se zelo razlikujejo. Toženka plača za 37 m2 več od sosednjega stanovalca, ki za 60 m2 plača manj, vse to zaradi upravnika, ki ne zna opravljati svojega dela. Ker toženka ne uživa storitev SPL v bloku x. cesta 2/b, tudi ni dolžna plačevati računov. Zato predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi, da se jo oprosti plačila sodnih stroškov na podlagi 3. odst. 172. čl. ZPP ter da se izločijo trije sodniki višjega sodišča.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka s svojimi pritožbenimi navedbami uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Povsem neutemeljeno se sklicuje na kršitev določil 30. poglavja ZPP, ki ureja postopek v sporih majhne vrednosti, saj sodišče prve stopnje spora glede na vrednost spornega predmeta (13.455,00 SIT) ni obravnavalo po določilih tega poglavja (spori majhne vrednosti so namreč po določilu 1. odst. 458. čl. ZPP tisti, v katerih se tožbeni zahtevek tiče denarne terjatve, ki ne presega 8.000,00 SIT). Torej sodišče prve stopnje tudi ni moglo kršiti določila 466. čl. ZPP, po določilu 3. odst. 335. čl. ZPP pa lahko v bolj zamotanih zadevah odloži izdajo sodbe. Torej opustitev razglasitve sodbe in le vročitev njenega prepisa strankam ne predstavlja kršitve postopka. Tudi zatrjevana kršitev, ker naj bi sodišče prve stopnje ne združilo obravnavane zadeve z drugimi, ki med istima strankama tečejo pred sodiščem, ni podana, saj tožena stranka v obravnavanem postopku predloga za združitev sploh ni podala.

Tožena stranka na več mestih očita sodišču prve stopnje, da ni obeh strank obravnavalo enako, da je navedbe tožeče stranke zapisalo v zapisnik oziroma ji celo dopustilo, da sama narekuje, kaj naj se vanj zapiše, medtem, ko toženi stranki tega ni dopustilo, njene navedbe pa je izkrivljalo. Iz zapisnikov ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje toženi stranki ne dopustilo navajati za pravdno zadevo relevantnih dejstev (le na zadnjem naroku ni zapisalo njenih navedb, ker jih je ocenilo za nebistvene). Zapisnike so podpisali sodnica, stranke in njihovi pooblaščenci (1. odst. 127. čl. ZPP), pisani so v redu (125. čl. ZPP) in nihče ni ugovarjal zoper njihovo vsebino (126. čl. ZPP). Zapisniki so javne listine in dokazujejo resničnost tistega, kar je v njih zapisano (1. odst. 230. čl. ZPP), torej resničnost poteka narokov. Iz njih pa ni razvidno, da bi bila tožena stranka v postopku obravnavana drugače od tožeče oziroma da bi sodišče dajalo prednost eni ali drugi stranki. Prav tako iz zapisnikov ni razvidno, da bi sodnica na naroku 5.1.1999 toženi stranki na njeno zahtevo ne izročila kopije zapisnika. Očitki o neenakopravnem obravnavanju strank so torej neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa je v postopku izvedlo tudi vse predlagane dokaze (tako "obremenilne" kot "razbremenilne").

Kako se označujejo listine, ki jih v postopku predložijo stranke in drugi udeleženci, določa 225. čl. Sodnega reda: z veliko črko A se označijo priloge, ki jih predloži tožeča stranka, z veliko črko B se označijo priloge, ki jih predloži tožena stranka, z veliko črko C pa priloge, ki jih predložijo drugi udeleženci postopka. Sodišče prve stopnje je torej pravilno listine, ki jih je na naroku dne 20.11.1998 predložil R. I. R. (zet toženke), označilo kot priloge C. Vse te listine je pregledalo, kar je razvidno iz dokaznega sklepa in jih dokazno ocenilo.

Sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi opravičeni razlogi (1. odst. 116. čl. ZPP). Iz zapisnika naroka z dne 20.11.1998 je razvidno, da je R. I. R. (očitno "v korist toženke", torej v dokaz dejstev, ki jih je zatrjevala) predložil večje število listin (že omenjene listine v prilogah označenih pod C). Sodišče prve stopnje je tako ocenilo, da je predlog tožeče stranke za pripravo odgovora na te listine utemeljen, torej da obstajajo upravičeni razlogi za preložitev naroka. Tudi določilo 1.odst. 116. čl. ZPP torej ni bilo kršeno, četudi pa bi lahko sodišče vendarle zadevo zaključlo na enem naroku, preložitev ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odst. 354. čl. ZPP). Trditve tožene stranke o konzultaciji sodišča s tožečo stranko pa so povsem pavšalne in očitno le izraz toženkinega nezadovoljstva s končno sodbo, enako, kot njena trditev, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe le povzelo tekst, ki ga je narekovala tožeča stranka.

Res je tožena stranka že na prvi obravnavi pojasnila, da je nepismena, z njo pa je bil na obravnavah vedno prisoten njen zet. Ker se zapisnik sestavlja tako, da sodnik glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj piše v zapisnik (1. odst. 126. čl. ZPP), je obravnavam lahko normalno sledila. Pri sestavljanju vlog pa je toženka očitno imela ustrezno pomoč, saj je pisno vložila tako ugovor kot tudi pritožbo zoper sklep o izvršbi in nenazadnje tudi obravnavano pritožbo zoper sodbo. V postopku je podala tudi zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks (obenem s pritožbo zoper sklep o izvršbi), medtem ko predloga za popolno oprostitev plačila stroškov postopka (2. odst. 172. čl. ZPP) ni podala, zlasti pa ne zahteve, naj jo zastopa pooblaščenec (174. čl. ZPP). Tega lahko namreč določi sodišče prve stopnje le, kadar je stranka popolnoma oproščena plačila stroškov postopka, če to zahteva in če je to nujno, da se varujejo njene pravice (1.odst. 174. čl. ZPP). Takšne zahteve v postopku pa, kot je bilo že povedano, toženka ni podala, zato sodišče prve stopnje tudi zatrjevane tovrstne kršitve ni storilo. O njeni prošnji za oprostitev plačila sodnih taks res še ni bilo odločeno, sodišče prve stopnje pa jo bo še vedno lahko in tudi moralo obravnavati ter o njej odločiti. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 11. čl. ZPP, vendar povsem pavšalno, saj ni mogoče ugotoviti, katerih procesnih pravic zaradi nevednosti ni uporabila niti na katera pravdna dejanja bi jo moralo sodišče prve stopnje opozoriti.

Doslej navedeno že daje odgovor, da niso podane zatrjevane kršitve določil 10., 11., 35., 37., 90. in 466. čl. ZPP, pri preizkusu po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v okviru 2. odst. 365. čl. ZPP, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podane kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP. Sklicevanje na kršitev 468. čl. ZPP pa je očitno zmotno, saj je bilo določilo z novelo zakona v letu 1990 črtano.

S sklicevanjem na kršitev 5., 7., 8. in 299. čl. ZPP toženka v bistvu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje prav tako kot z navedbami, da ne more plačati storitev, ki jih ni koristila, da so računi brez podlage in da je določene storitve že plačala (sklicujoč se pri tem na priložene kopije položnic o posameznih plačilih). Čeprav na drugi strani istočasno potrjuje, da določenih storitev (npr. ogrevanja) ni plačala, ker naj ne bi bile opravljene, pa vendarle iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da bi sodišče ta delna plačila upoštevalo, pa tudi iz navedb tožeče stranke ne izhaja, ali je delna plačila upoštevala. Glede na to, da se tako izpisek iz poslovnih knjig kot tudi plačane položnice glasijo na nekatere iste storitve (hladna voda, odvoz smeti) bi bilo mogoče celo pritrditi, da je toženka te storitve že plačala. Možno pa seveda je, da je delna plačila upoštevala že sama tožeča stranka pri oblikovanju tožbenega zahtevka (kar bi bilo mogoče sklepati iz njenega dopisa z dne 10.7.1998 v prilogah pod A). Ker pa tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (na nepopolne navedbe in še potrebna pojasnila pa bi lahko opozorilo stranke tudi v okviru t.i. materialnega procesnega vodstva, kot ga opredeljuje 298. čl. ZPP), toženka pa trdi, da je določene storitve, za katere tožeča stranka zahteva plačilo, že plačala, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP).

Prikazane nepopolnosti v ugotovljenem dejanskem stanju naj torej sodišče prve stopnje v novem postopku odpravi z zahtevanimi pojasnili od obeh pravdnih strank ter nato o zadevi ponovno odloči na podlagi materialnopravnih predpisov (Stanovanjskega zakona in pogodbe o upravljanju), katere je doslej v postopku sicer pravilno uporabilo.

Po določilu 1. odst. 110. čl. ZPP pravdno sodišče kaznuje z denarno kaznijo do 25.000,00 SIT tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v svoji lastnoročno podpisani pritožbi žali ne le sodnico, ki je zadevo obravnavala, in njeno kolegico, temveč sodišča v Sloveniji nasploh, pa tudi tožečo stranko. Tako vsem očita, da so "mrhovinarski dahije", na sodiščih pa naj bi ostali "prostaki" in "skorumpirana sodgra poklicnih političnih sodnikov, kateri zataje kriminalna ravnanja in se postavijo v bran onega, kateri ima denar, kot tudi SPL". Ti izrazi sami po sebi pomenijo žalitev in zaničevanje tistega, kateremu so namenjeni. Nadaljnjih, številnih in ponavljajočih se trditev zato pritožbeno sodišče posebej niti ne navaja, saj jih je polna cela pritožba tožene stranke. Glede na številne in hude žalitve ter nizek maksimum denarne kazni, ki jo lahko izreče po 110. čl. ZPP, pritožbeno sodišče sodi, da je primerna denarna kazen v maksimalno zagroženem znesku 25.000,00 SIT.

Pravni pouk: Zoper sklep o denarni kazni je dopustna pritožba v 15. dneh od prejema sklepa. O njej bo odločalo Vrhovno sodišče RS.

 


Zveza:

ZPP (1977) člen 110, 110/1, 110, 110/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NzMwOQ==