VSL sklep I Cp 949/2001

Jedro

Vprašanje, ali nek zapustnikov zapis predstavlja pravnoveljavno oporoko ali ne, je pravno vprašanje, o katerem mora odločiti zapuščinsko sodišče samo. Vprašanje, s katerim premoženjem je zapustnik razpolagal s predmetnim zapisom, pa je dejansko vprašanje, o katerem odloči sodišče v pravdi, seveda le ob predpostavki, da zapis pomeni veljavno oporoko.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dedinjo J. M. K. napotilo na pravdo na ugotovitev, da je oporoka zapustnika z dne 15.12.1988 veljavna. Naložilo je dedinji, da mora tožbo vložiti v 30 dneh po pravnomočnosti tega sklepa in o vložitvi tožbe obvestiti sodišče. Če bo tožbo vložila, sodišče z zapuščinskim postopkom ne bo nadaljevalo do pravnomočne sodne odločbe, izdane v pravdnem postopku, v nasprotnem primeru pa bo zapuščinski postopek nadaljevalo. Proti sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila dedinja J. M. K.. Meni, da med izrekom izpodbijanega sklepa in njegovimi razlogi obstoji nasprotje. Izrek sklepa namreč predpostavlja, da zapis zapustnika predstavlja oporoko, iz obrazložitve pa je moč razbrati, da sporna listina še ne predstavlja oporoke. Nadalje sklep nima razlogov o tem, v čem naj bi bila med dediči sporna vsebina oporoke. Po mnenju pritožnice je vprašanje, ali listina z dne 15.12.1998 predstavlja lastnoročno oporoko, pravno vprašanje, o katerem mora odločiti zapuščinsko sodišče samo. Iz poteka dosedanjega postopka ne izhaja, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, da sta dediča B. in V. K. oporekala dejstvu, da je oporoko lastnoročno napisal in podpisal pokojnik. Omenjena dediča namreč razen tega, da zapis pokojnika predstavlja neveljavno dednopravno pogodbo, nista navajala ničesar. Zaradi tega napotitveni sklep, ki temelji na taki predpostavki, nima podlage v izvedenem postopku, to pa pomeni, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 27.3.2001 izhaja, da je za navedena dediča pomembno to, da je predmet sporne pokojnikove izjave točno določena nepremičnina, ki pa ne spada v zapuščino. V kolikor pa sta B. in V. K. smiselno uveljavljala, da pokojnik ni podpisal in napisal oporoke, imata onadva pravni interes za ugotovitev, da oporoka ni veljavna. Za rešitev vprašanja, koga v konkretnem primeru napotiti na pravo, je potrebno izhajati iz 1. odstavka 213. člena Zakona o dedovanju - ZD, ki sodišču nalaga, da na pravdo napoti osebo, katere dedno pravico šteje za manj verjetno. Po sodni praksi je manj verjetna tista dedna pravica, ki temelji na zakonu, torej v konkretnem primeru dedna pravica B. in V. K. Poleg tega pa se pritožnica tudi ne strinja s postavitvijo grafologa, saj so za ugotovitev, ali je pokojnik lastnoročno napisal in podpisal oporoko, dopustni tudi drugi dokazi, npr. primerjava njegovih rokopisov s spornim zapisom. Glede na navedeno predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Na pritožbo sta odgovorila dediča B. in V. K. Navajata, da je bil že prvi sklep sodišča prve stopnje z dne 1.2.2000 napačen, saj bi moralo sodišče priti do zaključka, da niti ne gre za oporoko. Pa tudi sicer, če bi sodišče prišlo do takega zaključka, to sploh ne bi imelo vpliva na konkreten zapuščinski postopek, saj se listina z dne 15.12.1988 nanaša na premoženje, ki ne spada v zapuščinsko maso. Dikcija napotitvenega sklepa ni pravilna. Zapuščinsko sodišče bi namreč moralo, če bi se že odločilo o prekinitvi zapuščinskega postopka, čeprav po njunem mnenju to ni potrebno, dedinjo napotiti na pravdo na ugotovitev, da listina z dne 15.12.1988 predstavlja oporoko, predvsem pa na ugotovitev, da se oporoka nanaša tudi na premoženje, ki je predmet zapuščinskega obravnavanja. Če se listina ne nanaša na zapuščino, je brez pomena razglabljanje o pravni opredelitvi take listine. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje se strinja s trditvijo pritožnice, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom Zakona o dedovanju - ZD), ker med izrekom izpodbijanega sklepa in njegovo obrazložitvijo obstoji nasprotje. Izrek, s katerim se dedinjo J. M. K. napotuje na pravdo na ugotovitev, da je oporoka z dne 15.12.1988 veljavna, namreč predpostavlja, da zapustnikov zapis z dne 15.12.1988 predstavlja oporoko, iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da sporni zapustnikov zapis še ne predstavlja veljavne oporoke. Nadalje pritožnica utemeljeno opozarja na to, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o tem, zakaj šteje, da v konkretnem primeru med dediči obstoji spor o vsebini oporoke, kar tudi pomeni bistveno kršitev določb postopka. Sodišče namreč obrazlaga le, zakaj je v obravnavanem primeru med dediči spor o veljavnosti oporoke. S tem v zvezi sodišče prve stopnje navaja, da je dedinja J. M. K. tekom postopka zatrjevala, da je sporni zapis z dne 15.12.1988 zapustnik lastnoročno napisal in podpisal, dediča B. in V. K. pa se s tem nista strinjala. Slednje pa ne drži. Dedinja - zapustnikova vdova je tekom zapuščinskega postopka res zatrjevala, da sporni zapis predstavlja veljavno lastnoročno oporoko zapustnika. Dediča B. in V. K. pa sta v več pripravljalnih vlogah in na narokih, ponovno pa tudi v odgovoru na pritožbo zatrjevala, da je v konkretni zadevi bistveno, ali je predmet spornega zapisa le v njem omenjena hiša na B., ki po njunem ne spada v zapuščinsko maso, poleg tega pa menita, da predmeten zapis sploh ni oporoka. Glede na take trditve zapustnikovih bratov je obrazložitev sodišča prve stopnje, da se navedena dediča tekom postopka nista strinjala s trditvijo zapustnikove vdove, da je zapustnik sam napisal in podpisal zapis z dne 15.11.1988, v nasprotju z vsebino njunih pripravljalnih vlog in zapisniki o glavnih obravnavah. To pa pomeni, da je tudi v tem pogledu podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD. Iz trditev dedičev v postopku na prvi stopnji izhaja, da je med njimi v resnici spor o tem, ali zapustnikov zapis z dne 15.12.1988 po obliki predstavlja pravno veljavno oporoko, in če jo predstavlja, je med njimi spor o tem, ali je zapustnik z oporoko razpolagal le s hišo na B. ali z vsem svojim premoženjem, ki ga bo imel ob smrti. Vprašanje, ali sporen zapis predstavlja pravnoveljavno oporoko ali ne, je pravno vprašanje, o katerem mora odločiti zapuščinsko sodišče samo. Vprašanje, s katerim premoženjem je zapustnik razpolagal s predmetnim zapisom, pa je dejansko vprašanje, za odločanje o njem je pristojno pravdno sodišče, seveda le ob predpostavki, da zapis pomeni veljavno oporoko. Sodišče druge stopnje je zaradi opisanih bistvenih kršitev določb postopka pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V novem postopku naj sodišče prve stopnje najprej samo odloči o pravnem vprašanju, ali zapustnikov zapis z dne 15.12.1988 po obliki predstavlja oporoko, veljavno po določilih ZD (v poštev bi prišla le lastnoročna oporoka). Če bo zaključilo, da predmeten zapis predstavlja oporoko, pa naj sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekine in zakonita dediča B. in V. K. (ker je dedna pravica na podlagi zakona manj verjetna od dedne pravice na podlagi oporoke) napoti na pravdo na ugotovitev, da je zapustnik z oporoko razpolagal z vsem svojim premoženjem, ki ga bo imel ob smrti. Ob vsem navedenem pa gre še pripomniti, da glede na dosedanje trditve dedičev v morebitni pravdi ne bo potrebno imenovati izvedenca grafološke stroške.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2008/98
• VSL sklep I Cp 266/99
• VSL sklep III Cp 990/2009