VSL sklep I Cp 747/2001

Jedro

Lastniku nepremičnine gre sodno varstvo pred vznemirjanjem (le) v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežkočena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali ko nedopustne imisije njegovi nepremičnini povzročajo znatnejšo škodo.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna odstraniti oziroma premakniti svinjsko gnojišče, stoječe na parceli št.x k.o. K. tako, da ga prestavita na drugo stran svojega gospodarskega poslopja na dvorišče ali pa čim dlje od tožnikove hiše na svojem sadnem vrtu. Višji tožbeni zahtevek, glede prestavitve pesjaka ter prenehanja reje prašičev, je sodišče prve stopnje zavrnilo ter še odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik sodbo izpodbija v njenem zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je izvedenec ugotovil, da bi morala toženca svinjsko gnojišče urediti skladno s predpisi in standardi, ki veljajo za to področje ali pa ga prestaviti ter tudi opustiti rejo prašičev, razen če zadostita pogoju glede ureditve gnojišča. Nadalje je ugotovil, da je reja prašičev tekom leta za tožnika moteča, in sicer zaradi smradu, prisotnosti insektov, velike bližine svinjakov do njegove hiše in gnoja. Izpodbijana sodba kljub navedenemu izvedenskemu mnenju tožencema omogoča nadaljnjo rejo prašičev, ne da bi bilo predhodno sedanje gnojišče ustrezno urejeno ali prestavljeno. Objekt, v katerem toženca redita prašiče, ne predstavlja svinjakov (svinjake imata toženca locirane drugje), temveč je bil ta objekt grajen kot drvarnica. Tožnik trpi imisije tudi zaradi neustrezne gradnje. Hiši pravdnih strank se nahajata v naselju, ki je zgrajeno povsem na novo in ni mogoče trditi, da gre za neko staro zatečeno stanje. Glede pesjaka tožnik poudarja, da se nahaja le 0,8 metra od njegove parcele, v neposredni bližini glavnega vhoda v tožnikovo hišo. Pes laja na obiskovalce, laja tudi ponoči. Zato bi morala toženca tudi pesjak prestaviti drugam, v bližino vhoda v njuno hišo. Pritožbenemu sodišču tožnik zaradi vsega navedenega predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in tožencema naloži v plačilo vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, podrejeno pa izpodbijano sodbo v napadenem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženca sodbo v njenem ugodilnem delu prav tako izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Poudarjata, da predmet te negatorne tožbe ni ugotavljanje dejstev, ali sta gnojišče in svinjak zgrajena po predpisih, temveč nastajanje prekomernih imisij. Tožnik je sam predlagal izvedenca gradbene stroke, ki pa ni dovolj strokovno usposobljen, da bi podal mnenje o nastajanju škodljivih imisij. Poudarjata tudi, da je stanje glede gnojišča, reje prašičev ter psa enako že več kot dvajset let, ter da v vseh teh letih tožnik v zvezi s tem ni imel nobenih pripomb. Poleg tega tožnik sploh ne živi v stanovanjski hiši. Živi v N. in pride v S. le enkrat ali dvakrat letno. Toženca zato ne razumeta, kako je za tožnika lahko karkoli moteče. Rejo prašičev opravljata ob koncu jeseni in v zimskih dnevih, ko tožnika sploh ni v stanovanjski hiši in ko tudi ne more biti govora o kakršnemkoli mrčesu. Gnojišče, kamor spravljata gnoj, je pokrito s cerado, v začetku spomladi pa ga v celoti izpraznita in počistita, ker gnoj raztrosita po njivi. Toženca navajata še, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v bližini farma prašičev, ki povzroča vsem stanovalcem Š. in bližnjih krajev bistveno večji smrad, tako da bi moral tožnik po njunem mnenju vložiti negatorno tožbo prvenstveno zoper omenjeno farmo. Naselja Š. tudi sicer ni mogoče šteti med kraje, kjer je prepovedano rediti domače živali. V neposredni bližini obeh pravdnih strank drugi stanovalci Š. redijo tako prašiče kot tudi druge domače živali. Tožnik po njunem mnenju v tem pravdnem postopku ni dokazal prekomernih imisij, ki naj bi mu jih povzročala toženca in ki naj bi presegale običajni okvir. Pritožbenemu sodišču zato predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen. Pritožbi sta bili v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP vročeni nasprotnima strankama. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožencev predlaga zavrnitev njune pritožbe in priglaša stroške sestave odgovora. Pritožbi sta utemeljeni. V obravnavani pravdni zadevi je bistvo tožnikovega tožbenega zahtevka v prenehanju vznemirjanja, ki naj bi ga tožniku povzročala toženca z rejo prašičev, svinjskim gnojiščem ter pesjakom, postavljenim tik ob tožnikovi hiši. Gre torej za vprašanje imisij med dvema sosednima nepremičninama. Vprašanje imisij z nepremičnine na sosednjo nepremičnino v okviru sosedskega prava urejata 5. in 42. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80; v nadaljevanju ZTLR). Po 5. členu ZTLR mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežkočajo uporabo drugih nepremičnin (dim, neprijetni vonji, toplota, saje, tresljaji, ropot, odplake in podobno) čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo. Opisane (nedopustne) vplive na drugo nepremičnino pravni teoretiki imenujejo (nedopustne) imisije. Ta zakonska določba ureja vprašanje imisij s stališča lastnika nepremičnine, s katere (ali iz katere) imisije izvirajo, v prvem odstavku 42. členu ZTLR pa je vprašanje imisij urejeno s stališča lastnika sosednje nepremičnine, na katero (ali v katero) se imisije širijo, in sicer z določbo: "Če kdo tretji neutemeljeno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha." Gre za tako imenovano actio negatoria - tožbo na prenehanje vznemirjanj. Kadar je imisija posledica stanja sosednje nepremičnine, pride po prvem odstavku 42. člena ZTLR poleg opustitvene tožbe v poštev tudi tožba z zahtevkom, da lastnik sosednje nepremičnine, s katere (ali iz katere) izvirajo imisije, stanje te nepremičnine tako spremeni, da imisij (v obsegu, ki presega krajevno običajno mero) ne bo več (torej ni izključena tožba z zahtevkom, da se nekaj stori). V danem primeru tožnik s tožbenim zahtevkom zaradi nedopustnih imisij zahteva, da toženca prenehata z rejo prašičev, da z njune nepremičnine (Đ) odstranita svinjsko gnojišče ter da prestavita pesjak z meje s tožnikovim zemljiščem na drugo primerno mesto na svoji parceli. Na tem mestu pritožbeno sodišče poudarja, da je zahtevek za povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način. Z drugimi besedami, prizadeti lastnik sosednje nepremičnine ne more narekovati načina, kako naj lastnik spremeni stanje nepremičnine, s katere prihajajo imisije (vsaj ne kot izključnega načina), če je mogoče na več načinov preprečiti (prekomerne) imisije (glej stališče Vrhovnega sodišča RS, izraženo v sklepu, opr.št. II Ips 642/94 z dne 22.9.1994). V izpodbijani sodbi se sodišče prve stopnje do tega vprašanja v zvezi s postavljenim tožbenim zahtevkom ni opredelilo, pa bi se moralo. To je ena od pomanjkljivosti izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkanja razlogov tudi o ostalih odločilnih dejstvih. Upoštevaje 5. člen ZTLR, ki ga sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer navaja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni protipraven že vsak poseg v lastninsko pravico na nepremičnini soseda. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag, kriteriji zanj pa so določeni v 5. členu ZTLR. Tako gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjanjem (le) v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežkočena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna. Pravna presoja obravnavanega spora v smereh, kot je bilo pravkar opisano, doslej ni bila možna, ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z navedenimi temeljnimi predpostavkami za pravilno razsojo spora. Pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi na vprašanja, v čem je bila otežkočena uporaba tožnikove nepremičnine, in kakšna je običajna mera uporabe nepremičnin v Š., ali pa kaj za tožnika predstavlja znatnejšo škodo, ni našlo odgovorov. V zvezi z zgoraj povedanim torej ni mogoča presoja v zvezi z nobenim delom odločitve sodišča prve stopnje. To je terjalo ugoditev pritožbama pravdnih strank, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v zgoraj nakazanih smereh. Breme dokazovanja, da gre za vznemirjanje, je na strani tistega, ki ga zatrjuje. Pozornost bo treba nameniti predvsem krajevno običajnim razmeram iz prvega odstavka 5. člena ZTLR, pravno pomembna pa bo tudi ugotovitev v zvezi s trditvijo tožencev, da tožnik sosednjega zemljišča niti ne uporablja, vsaj ne v taki meri, ki bi opravičevala (vse) tisto, kar tožnik v tej pravdi zahteva. Na koncu pritožbeno sodišče še dodaja, da kriterijem iz 5. člena ZTLR morebitna gradnja brez ustreznega gradbenega dovoljenja ne daje nobene dodatne kvalitete. H končni odločitvi lahko prispeva le način uporabe nepremičnine, ki ob pogoju krajevno neobičajnih razmer otežkoča uporabo sosednjega zemljišča ali nasploh povzroča znatnejšo škodo. Zatrjevanje, da se reja prašičev izvaja v "neprimerni" stavbi, samo po sebi še ne pomeni otežkočene uporabe sosednjega zemljišča, prav tako ne krajevno neobičajne uporabe nepremičnine ali sosednjemu zemljišču povzročeno znatnejšo škodo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1161/99
• VSC sodba Cp 267/98
• VSL sodba I Cp 1449/2000