VSL sklep I Cpg 1420/2001

Jedro

Pritožbeno sodišče se ne strinja s kvalifikacijo izpodbojne tožbe kot ugotovitvene. Izpodbojna tožba ima namreč oblikovalne učinke, saj ima uspešno izpodbijanje za posledico, da je odtlej izpodbito dejanje brez učinka proti stečajni masi (1. odst. 130. čl. ZPPSL), zaradi česar je lahko šele utemeljen kondikcijski zahtevek (2. odst. 130. čl. ZPPSL). Izpodbojna tožba se vloži proti osebi, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno (2. odst. 129. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, v nadaljevanju ZPPSL). To terja že presoja o subjektivnem pogoju izpodbojnosti, ki se ugotavlja v razmerju do stranke, v korist katere je bilo izpodbijano dejanje storjeno (1. odst. 125. čl. ZPPSL).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka uveljavljala, naj sodišče ugotovi, da so brez učinka proti stečajni masi naslednja pravna dejanja: aneksa h kreditni pogodbi z dne 7.4.1994 in 11.4.1994, sklenjena med pravdnima strankama, in pogodbi o odstopu obveznosti, obe z dne 20.5.1999, sklenjeni med tožečo, toženo stranko ter med I. d.o.o.. Tako je odločilo zato, ker je menilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za uveljavljanje ugotovitvene tožbe. Tožeča stranka je vložila proti sklepu sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrže, ker da je prepozna. Pritožba je pravočasna, a ni utemeljena. Tožeča stranka je izpodbijani sklep prejela 5.10.2001, pritožbo pa je vložila priporočeno po pošti dne 12.10.2001. In ker je za ugotovitev pravočasnosti pritožbe odločilen dan oddaje priporočene poštne pošiljke (2. odst. 112. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je pritožba pravočasna. Tožeča stranka sicer res ni tožbe spremenila (prim. 2. odst. 184. čl. ZPP). Tožeča stranka je tožbo le popravila, tako da po popravi ni vsebovala več (nedoločenega) dajatvenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se ne strinja s kvalifikacijo izpodbojne tožbe kot ugotovitvene. Izpodbojna tožba ima namreč oblikovalne učinke, saj ima uspešno izpodbijanje za posledico, da je odtlej izpodbito dejanje brez učinka proti stečajni masi (1. odst. 130. čl. ZPPSL), zaradi česar je lahko šele utemeljen kondikcijski zahtevek (2. odst. 130. čl. ZPPSL). Značilnost ugotovitvene tožbe (in sodbe) pa je zgolj ugotavljanje (ne)obstoja neke pravice ali pravnega razmerja (181. čl. ZPP), da se med strankami odpravi spor, medtem ko odločitev sodišča o tem vprašanju ni in ne more biti predpostavka morebitnemu dajatvenemu zahtevku. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka drugače kot v pritožbenem postopku trdila, naj bi tožena stranka pridobila z izpodbijanimi dejanji terjatve tožeče stranke. Vendar pa dajatvenega zahtevka (zahtevka na povratno cesijo) ni podala. In ker poleg tega sam pritožnik dvomi v lastno trditev, da naj bi tožena stranka pridobila z izpodbijanimi dejanji terjatve tožeče stranke, obenem pa trdi, da je okoriščen tretji (in ne tožena stranka), je možen edinole sklep, da pritožbene trditve izključujejo tožbene trditve. Zato je pritožbeno sodišče moralo izhajati iz očitka sodišču prve stopnje, češ da je presoja zmotna, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoriščenja tretjega (tj. I. d.o.o.). Izpodbojna tožba se vloži proti osebi, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno (2. odst. 129. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, v nadaljevanju ZPPSL). To terja že presoja o subjektivnem pogoju izpodbojnosti, ki se ugotavlja v razmerju do stranke, v korist katere je bilo izpodbijano dejanje storjeno (1. odst. 125. čl. ZPPSL). Zato mora biti ta stranka tožena, saj je sicer že presoja o subjektivnem pogoju onemogočena. Iz pritožbenih trditev bi sledilo, kot je bilo že obrazloženo, da je po mnenju tožeče stranke v obravnavanem primeru okoriščena stranka I. d.o.o.. Pritožnik namreč trdi, da bi tožeča stranka, če bi bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, ohranila terjatev do omenjene gospodarske družbe. Vendar pa proti tej gospodarski družbi izpodbojna tožba ni bila vložena. Zato te trditve v okviru uveljavljanega zahtevka proti M.S. ne morejo biti uspešne. Pravne koristi za vložitev tožbe proti M. S., tj. osebi, ki z izpodbijanim dejanjem, upoštevaje pritožbene trditve, ni okoriščena (tožeča stranka proti njej tudi ni podala dajatvenega zahtevka), pa si pritožnik res ne more obetati. Na podlagi take tožbe zatrjevanega zmanjšanja stečajne mase ne bo moč odpraviti, saj bi sodba zaradi subjektivnih meja pravnomočnosti učinkovala le v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženo stranko. Dodati velja, da je, upoštevaje pritožbene trditve, tožbeni zahtevek proti M.S. nesklepčen (prim. zgoraj). Če ga sodišče prve stopnje ni meritorno obravnavalo, pa s tem ni odločilo v škodo pritožnika. Pritožbeni očitek, češ da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede pravnega interesa tožeče stranke, se tako pokaže kot neutemeljen. In ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP), je odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. tč. 365. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 425/2001
• VSM sklep Cp 452/97
• VSL sklep IV Cp 1172/05