VSL sklep I Cpg 1390/2001

Jedro

Presoja o pomenu izpolnitve akceptnega naloga v nasprotju s pooblasitlom.

 

Izrek

1.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor zavrne. 2.Dolžnica mora upniku plačati 158.400,00 SIT za stroške pritožbenega postopka, v roku 8 dni. 3.Dolžnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 15.10.2001 izdalo sklep o začasni odredbi, s katero je Agenciji RS za plačilni promet naložilo, naj odreče dolžniku vnovčenje akceptnega naloga št. C ... z dne 23.2.1997, ki se glasi na 305.402.973,28 SIT v breme upnikovega žiro računa. S sklepom z dne 30.10.2001 pa je ugodilo dolžnikovemu ugovoru in sklep o začasni odredbi spremenilo tako, da je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Tako je odločilo, ker je presodilo, da upnik v predlogu "ni izrecno opredelil, kakšna naj bi bila denarna terjatev, v zavarovanje katere naj bi služila predlagana začasna odredba," ni zanikal mandatnega razmerja, in ni trdil, da bi prenehala pravna podlaga za vnovčenje spornega akceptnega naloga. Sodišče prve stopnje je menilo še, da zgolj spornost višine dejanskega zneska zapadlega dolga ne zadostuje za presojo o utemeljenosti začasne odredbe na prepoved vnovčenja akceptnega naloga. Proti sklepu o ugovoru je upnik vložil pravočasno pritožbo zaradi smiselno zatrjevanega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zavrne. Pritožba je utemeljena. Trditev, češ da je dolžnik dne 10.10.2001 vnovčil akceptni nalog, ki se je glasil na znesek 319.835.372,00 SIT, ni moč upoštevati, ker so nedovoljene pritožbene novote (1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Pritožnik namreč v pritožbi ne navaja dejstev, ki so mu morebiti preprečevala, da bi to navedel v dosedanjem postopku. Res so bile trditve predloga za izdajo začasne odredbe skope. Toda upnik je dolžniku (med drugim) očital, da ni specificiral, na katere kreditne obveznosti se sporni akcepni nalog glasi, in da zato ne more preizkusiti, kakšen je znesek zapadlih dolgov. Te trditve je dolžnica v ugovoru pojasnila. Navedla namreč je, da sta upnik in dolžnik sklenila v preteklih letih več kreditnih pogodb, med drugim tudi kreditne pogodbe 1/95- SIN, 2/96 - SIN, 3/97 - SIN in 3/97 - SINOB, za zavarovanje katerih ji je upnik izročil sporni akceptni nalog. Takšna trditvena podlaga pa daje podlago za sklep, da ima upnik do dolžnice več obveznosti po različnih kreditnih pogodbah. Zato ji upravičeno očita, da ne ve, na katere kreditne pogodbe se sporni akcepni nalog nanaša in s tem smisleno, da je akceptni nalog izpolnjen v nasprotju z njegovim pooblastilom. Sama dolžnica namreč trdi, da je dobila pooblastilo (le) za tako izpolnitev spornega akceptnega naloga, ki bo omogočala poplačilo obveznosti po določenih kreditnih pogodbah, ne pa katerekoli obveznosti. In prav do takšnega poplačila bi prišlo, če bi bila dolžnica na podlagi spornega akceptnega naloga poplačana. Obveznosti bi se poravnale pač po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev (2. odst. 312. čl. ZOR). Iz doslej razloženega sledi, da je vsaj z verjetnostjo izkazano ravnanje dolžnice v nasprotju s prejetim pooblastilom upnika, kar nakazuje možnost zlorabe pooblastila in s tem verjetnost obstoja terjatve na prepoved vnovčitve spornega akceptnega naloga (1. odst. 272. čl. ZIZ). V tovrstnih primerih pa je že po naravi spornega razmerja izkazan tudi pogoj iz 2. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče sicer ni vezano na pravno podlago, ki jo je ponudil upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe (3. odst. 180. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Skladno z načelom uspeha gredo upniku stroški pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. in 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Te je pritožbeno sodišče odmerilo, upoštevaje priglašene stroške, na 158.400,00 SIT (1550 tč. X 100,00 SIT za odvetniške stroške in 3.400,00 SIT za sodno takso za pritožbo). Dolžnica pa bo morala sama nositi stroške odgovora na pritožbo. Odgovor na pritožbo v pritožbenem postopku proti sklepu niti ni predviden (366. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cpg 100/2000
• VSL sklep II Cpg 365/2000
• VDS sklep Pdp 1424/2003