VSL sklep I Cpg 1053/2001

Jedro

Odstranitveni zahtevek z uničenjem blaga, je lahko utemeljen le, če vzpostavitve v prejšnje stanje (to je v stanje pred storitvijo dejanja nelojalne konkurence) ni moč doseči na način, ki v manjši meri posega v položaj tožene stranke, z njim pa se sicer doseže vzpostavitev v stanje pred dejanjem nelojalne konkurence. Blago s ponarejeno znamko je blago, ki brez dovoljenja imetnika blagovne znamke nosi znamko, ki je enaka veljavno registrirani znamki. Za presojo, da ne gre za "ponaredke", seveda zadostuje, da je dovoljenje dal imetnik blagovne znamke v Švici. Pri presoji o obstoju dejanja nelojalne konkurence upošteva, da pojem "zmede na trgu" v konkretnem primeru predpostavlja določeno stopnjo uveljavitve blagovne znamke Darwil na slovenskem trgu.

 

Izrek

1) Pritožbi prvotožene stranke se ugodi in se: - sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1. tč. izreka v delu, v katerem se nanaša na prvo toženo stranko, - sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 2. tč. izreka v celoti, in se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. 2) Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženima strankama naložilo, naj na svoje stroške uničita vse ure, ki so označene z blagovno znamko Darwil in ki jih imata na zalogi. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo in presodilo, da sta toženi stranki kršili blagovno znamko tožeče stranke in da sta storili dejanje nelojalne konkurence. Proti sodbi sodišča prve stopnje je prva tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. V pritožbi je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, naj uničita vse ure, ki so označene z blagovno znamko Darwil in jih imata na zalogi. Uveljavljani odstranitveni zahtevek predpostavlja, da ugotovljena kršitev blagovne znamke, ki naj bi utemeljevala tudi dejanje nelojalne konkurence, ob zaključku glavne obravnave še traja. To sledi tudi iz besedila samega tožbenega predloga, s katerim naj se toženima strankama naloži uničenje ur, označenih z blagovno znamko Darwil, ki jih imata na zalogi. Če namreč kršitve ob zaključku glavne obravnave ni več, ni potrebe, da se s sodno odločbo naloži vzpostavitev prejšnjega stanja, kar je smisel in namen odstranitvenega zahtevka. Odstranitveni zahtevek zato ne more biti utemeljen, če je zatrjevani kršitelj sam (že) odstranil predmete, ki so bili vir kršitve. Sodišče prve stopnje je drugače razumelo podlago utemeljenosti uveljavljanega odstranitvenega zahtevka. Iz razlogov izpodbijane sodbe bi namreč sledilo, da po stališču sodišča prve stopnje za utemeljenost uveljavljanega odstranitvenega zahtevka zadostuje, da sta toženi stranki storili dejanje nelojalne konkurence. Sodišče prve stopnje se namreč ni ukvarjalo s sicer spornim vprašanjem, ali še traja kršitev kot posledica dejanja nelojalne konkurence. Res 26. člen Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK) kot eno izmed možnih sankcij v primeru dejanja nelojalne konkurence predvideva uničenje predmetov, s katerimi je bilo dejanje nelojalne konkurence storjeno. Toda, odstranitveni zahtevek z uničenjem blaga, je lahko utemeljen le, če vzpostavitve v prejšnje stanje (to je v stanje pred storitvijo dejanja nelojalne konkurence) ni moč doseči na način, ki v manjši meri posega v položaj tožene stranke, z njim pa se sicer doseže vzpostavitev v stanje pred dejanjem nelojalne konkurence (prim. tč. b 1. odst. 121. člena novega Zakona o industrijski lastnini, Ur.l. 45/2001). Uničenje blaga je tako treba obravnavati kot skrajno sankcijo, ko dejanja nelojalne konkurence in njegovih posledic ni moč odpraviti drugače. V konkretnem primeru ima tehtanje negativnih učinkov zahtevka za uničenje predmetov, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, še poseben pomen. Blago s ponarejeno znamko je blago, ki brez dovoljenja imetnika blagovne znamke nosi znamko, ki je enaka veljavno registrirani znamki (prim. op. št. 14 Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine, Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe 10/95, v nadaljevanju TRIPS). V konkretnem primeru je prva tožena stranka gradila obrambo (med drugim) na trditvi, da je ure, označene z znamko Darwil, kupila od pooblaščenega prodajalca teh ur v Švici. Iz trditev prve tožene stranke bi sledilo še, da so bile sporne ure "kupljene" od družbe M. (pripr. vloga prve tožene stranke, l. št. 35). In ker sama tožeča stranka trdi, da ima v Švici družba M. registrirano blagovno znamko Darwil, ni izključeno, da je sporne ure označil s to blagovno znamko imetnik te blagovne znamke v Švici. Če bi se tako izkazale za resnične zgoraj povzete trditve prve tožene stranke, sporne ure niso "ponaredki" (prim. uvodoma zapisano, splošno uveljavljeno definicijo pojma "blaga s ponarejeno znamko"). Iz doslej razloženega sledi, da stališče sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki uvažali oziroma prodajali ure z "lažno" oznako Darwil in da je šlo za "ponaredke", nima opore v dejanskih ugotovitvah. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, ali so bile sporne ure označene z znamko Darwil brez dovoljenja imetnika te znamke. Za presojo, da ne gre za "ponaredke", seveda zadostuje, da je dovoljenje dal imetnik blagovne znamke v Švici. Tega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotavljalo zaradi zmotne materialnopravne opredelitve pojma "blaga s ponarejeno znamko". Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da gre v konkretnem primeru za kršitev blagovne znamke tožeče stranke. Na to presojo zaradi načela teritorialnosti pravic industrijske lastnine ne more vplivati, ali je sporne ure z blagovno znamko Darwil v Švici označil imetnik te blagovne zanmke v Švici. Presoja, ali sta toženi stranki storili tudi dejanje nelojalne konkurence, pa je odvisna od odgovora na vprašanje, ali sta s svojim nastopom na trgu ustvarili zmedo (10. alineja 3. odst. 13. člena ZVK). Sodišče prve stopnje je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno. A pritožnik pravilno opozarja, da tožeča stranka ni dokazovala različne kvalitete ur. Prav tako iz razlogov izpodbijane sodbe ne sledi, kako naj bi se tožeča stranka uveljavila na slovenskem trgu s svojimi urami Darwil, kar je predpostavka ustvarjanja zmede na trgu glede izvora blaga in s tem dejanja nelojalne konkurence iz 10. alineja 3. odst. 13. člena ZVK. Tudi če bi že samo nastopanje toženih strank na slovenskem trgu z urami, označenimi z blagovno znamko Darwil, lahko opredelili kot dejanje nelojalne konkurence, bi v primeru, če bi bile resnične trditve tožene stranke, da je "njene" ure označil z blagovno znamko imetnik te blagovne znamke v Švici, ne mogel biti utemeljen zahtevek za uničenje teh ur. Uničenje namreč ni ukrep, ki bi edini primerno odstranil predmete, s katerimi naj bi bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence. Iz doslej razloženega sledi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Podan je razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa. Napotki za nadaljevanje postopka so razvidni že iz dosedanje obrazložitve. Ponoviti velja, da bo treba ugotoviti, ali so resnične trditve prve tožene stranke, da je sporne ure že izvozila v Švico. Če bi se te trditve izkazale za neresnične ali nedokazane, pa bo treba ugotoviti, ali so resnične trditve tožene stranke, da je sporne ure z blagovno znamko Darwil označil imetnik te znamke v Švici. Če bi se tudi te trditve izkazale za neresnične, naj sodišče prve stopnje pri presoji o obstoju dejanja nelojalne konkurence upošteva, da pojem "zmede na trgu" v konkretnem primeru predpostavlja določeno stopnjo uveljavitve blagovne znamke Darwil na slovenskem trgu. Pritožbeno sodišče je moralo v celoti razveljaviti odločitev v stroškovnem delu. Odločitev o stroških prve in druge tožene stranke je namreč med seboj neločljivo povezana, saj jima je naloženo nerazdelno plačilo zneska 215.207,00 SIT. Naložitev plačila le eni stranki namreč že po logiki stvari same ne more biti "solidarna". Ob ponovnem odločanju o plačilu stroškov, naj sodišče prve stopnje glede druge tožene stranke upošteva pač, da je tožeča stranka proti njej uspela. Odločitev o stroških pritožbenega postopa temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 386/2001
• VSL sodba Cpg 1518/95
• Sodba III Ips 121/98