VSL sklep I Cp 91/2001

Jedro

Ker gre za dvostransko oziroma vzajemno obveznost, lahko upnik zahteva bodisi izpolnitev bodisi razvezo pogodbe le ob pogoju, če je sam svojo obveznost izpolnil oziroma jo je pripravljen izpolniti (če je torej pogodbi zvest). Le pri fiksnih pogodbah je, v primeru neizpolnitve, pogodba razdrta že po samem zakonu. Fiksno je določen rok, če se stranki dogovorita, da bosta pogodbo razdrli, če izpolnitev ne bo opravljena v določenem roku, ali pa če iz kavze pogodbe izhaja, da izpolnitev po določenem času nima več smisla, ko torej iz posla samega oziroma njegove narave izhaja, da je izpolnitveni rok tako pomemben, da stranki drugače sploh ne bi sklenili pogodbe. Sodišče prve stopnje se je napačno sklicevalo na določilo 815. člena ZOR, po katerem mora imeti posrednik za sprejem izpolnitve pogodbene obveznosti posebno naročiteljevo pismeno pooblastilo. Uporabo navedenega določila, ki predpostavlja naročiteljevo odsotnost pri sprejemu izpolnitve, ugotovljene dejanske okoliščine preprečujejo.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnikov, po katerem je tožena stranka dolžna izpolniti prodajno pogodbo z dne 2.12.1996, sklenjeno med tožnikoma in A.D., o prodaji nepremičnine, parc. št. 1204/1 (stavbišče s stanovanjsko stavbo 105 m2, dvorišče 608 m2 in stavbišče z gospodarskim poslopjem 43 m2) ter parc. št. 1204/3 (pot 28 m2) vse vl. št....k.o.... Hkrati je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti 20.000,00 DEM z zamudnimi obrestmi po obrestni meri za devizne vloge, vezane nad eno leto in tožnikoma naložilo, da toženi stranki plača pravdne stroške v znesku 135.600,00 SIT. Proti takšni odločitvi sta tožnika vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je prodajna pogodba prenehala veljati. Upnik bi lahko zahteval razvezo pogodbe le v primeru, če bi sam izpolnil svojo obveznost. Sodišče je napačno uporabilo določbo 125. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj prodajalec ni zagotovil bremen proste prodaje nepremičnine. Zmotno je tudi prepričanje sodišča, da gre v obravnavanem primeru za fiksno pogodbo oziroma pogodbo pri kateri je rok njena bistvena sestavina. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da pokojni toženec A.D. ni prejel prvega dela kupnine, ker naj bi jo prevzela posrednica. Iz listinskih dokazov, zaslišanja prič in strank in poteka sklepanja posla je razvidno, da je tožena stranka denar prejela. Tudi če bi bilo šteti, da je pogodba razdrta, je zagotovo utemeljen zahtevek tožnikov o povračilu are in prvega dela kupnine, saj je bila izpolnitev pravilno realizirana posredniku ob prisotnosti, vedenju in strinjanju tožene stranke. Na koncu predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnika sta pritožbo dopolnila, vendar po poteku pritožbenega roka, zato pritožbeno sodišče dopolnitve ni moglo upoštevati. Pritožba je utemeljena. Pritožnika pravilno opozarjata, da je prodajna pogodba, kakršno sta sklenili pravdni stranki, vzajemen in odplačen kontrakt. Z njo nastane obveznost ene pogodbene stranke opraviti določeno izpolnitveno ravnanje in obveznost druge (nasprotne) pogodbene stranke opraviti plačilo (izpolniti denarno dajatev). Izpolnitev ene stranke je odvisna od izpolnitve druge (454. člen ZOR). Temelj zaveze po tej pogodbi je torej prejem protidajatve (causa credendi). Hkrati nastaneta tema obveznostima nasprotni pravici zahtevati pogodbeno izpolnitev: Vsaka stranka ima pravico za svojo izpolnitev zahtevati izpolnitev druge stranke in vsaka stranka ima dolžnost izpolniti svojo obveznost (prim. 17. člen in 262. člen ZOR) oziroma: Neizpolnitev ene ali druge pogodbene stranke pogojuje pridobitev nasprotne pravice do izpolnitvenega zahtevka. Že iz same vsebine navedene vzajemnosti tako izhaja, da v primeru njene kršitve (kršitve pogodbe ene od pogodbenih strank), nastopi določena pravna posledica. Poleg pravice da zahteva izpolnitev pogodbe, pa ima druga pogodbena stranka tudi pravico do odstopa od pogodbe. Ker pa gre za dvostransko oziroma vzajemno obveznost, lahko upnik zahteva bodisi izpolnitev bodisi razvezo pogodbe le ob pogoju, če je sam svojo obveznost izpolnil oziroma jo je pripravljen izpolniti (če je torej pogodbi zvest). Le pri fiksnih pogodbah je, v primeru neizpolnitve, pogodba razdrta že po samem zakonu. Pri tem pa že sama okoliščina, da sta se pogodbeni stranki natančno dogovorili za dinamiko plačila, pogodbe še ne opredeljuje kot fiksne. Fiksno je določen rok, če se stranki dogovorita, da bosta pogodbo razdrli, če izpolnitev ne bo opravljena v določenem roku, ali pa če iz kavze pogodbe izhaja, da izpolnitev po določenem času nima več smisla, ko torej iz posla samega oziroma njegove narave izhaja, da je izpolnitveni rok tako pomemben, da stranki drugače sploh ne bi sklenili pogodbe. Če je dogovorjen fiksen rok, pa ta mine in se stranki dogovorita za nov rok, prekvalificirata fiksen posel v nefiksnega. Vendar pa v primeru, če dolžnik tudi v dodatnem roku ne izpolni obveznost, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe (3. odstavek 126. člena ZOR) - v primeru upnikovega molka se pogodba razveljavi, upnik pa še vedno lahko vztraja pri pogodbi. Sodišče prve stopnje je iztočnico rešitve tega spora oblikovalo s formulacijo dveh vprašanj. Glede na navedeno materialnopravno podlago obravnavanega spora bi se moralo prvo vprašanje glasiti: Kakšna je bila vsebina pogodbene obveznosti (vsebina izpolnitve) vsake od pogodbenih strank in šele nato, ali je tožeča stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost oziroma ali jo je mogoče šteti za pogodbi zvesto. Dejanska podlaga tožbe je bila v trditvah, da je bila vsebina izpolnitve tožeče stranke v plačilu kupnine v treh obrokih, vsebina izpolnitve tožene stranke pa v prenosu lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah, še prej pa v izbrisu hipoteke, ki je bila pri njih vpisana. Slednje pogodbene obveznosti tožene stranke izpodbijana sodba ne omenja, vendar pa vsebina izpolnitve tožene stranke v pravdi ni bila sporna. Kot je bilo navedeno, je sporno, kdo je z neizpolnitvijo svoje pogodbene obveznosti kršil pogodbo ali tožnik z neplačilom ali tožena stranka s tem, ko ni dosegla izbrisa hipoteke. Kot je razvidno iz gornjih razlogov, lahko namreč zahteva izpolnitev pogodbe ali pa njeno razdrtje le pogodbi zvesta stranka. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožnika nista izpolnila že prvega izpolnitvenega dejanja - plačila are v znesku 11.000 DEM v določenem roku. Ker naj bi, po stališču sodišča prve stopnje, stranki določili čas izpolnitve za bistveno sestavino pogodbe, je bila ta razdrta po samem zakonu. Vendar pa glede na zgoraj opredeljene značilnosti, obravnavane pogodbe ni mogoče opredeliti kot fiksne. To ne izhaja niti iz narave sklenjene pogodbe niti se kaj takega stranki nista posebej dogovorili. Prav tako pa je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika nista plačala are. Sodišče prve stopnje se je pri tem napačno sklicevalo na določilo 815. člena ZOR, po katerem mora imeti posrednik za sprejem izpolnitve pogodbene obveznosti posebno naročiteljevo pismeno pooblastilo. Uporabo navedenega določila, ki predpostavlja naročiteljevo odsotnost pri sprejemu izpolnitve, ugotovljene dejanske okoliščine preprečujejo. Kot so enotno izpovedali tožnik in zaslišani priči, je bil prodajalec A.D. prisoten, ko je tožnik izročil 11.000 DEM. S podpisom "Pogodbe o rezervaciji nepremičnine - are" z dne 29.11.1996 kot "prejemnik are" je tudi potrdil njen prejem. Kot je izpovedala prodajalčeva hčerka A.D., je denar v njihovi prisotnosti vzela posrednica P., da bo s tem denarjem plačala hipoteko in da so ji zato tudi dali naslov, kje mora hipoteko vrniti. Navedene okoliščine izkazujejo sprejem izpolnitve s strani prodajalca in tudi nadaljnje razpolaganje s prejetim zneskom (kar ima za posledico tudi prehod nevarnosti glede tega dela dajatve s kupca na prodajalca). Tako z napačno ugotovitvijo, da tožnika prodajalcu nista plačala are in z napačno ugotovitvijo, da je obravnavana pogodba fiksna, pade tudi nadaljnja konstrukcija sodbe. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja in zmotna uporaba materialnega prava, zaradi česar niso bila ugotovljena nadaljnja pravno relevantna dejstva, zato pogojujeta razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4130/2003
• VDS sodba Pdp 1073/2001
• VSL sklep I Kp 69/2005