VSL sklep I Cpg 1137/2001

Jedro

Ne glede na to, da je prvostopno sodišče izhajalo iz razlage uporabljene določbe tako, kot da bi moral upnik izkazati dolžnikovo zavestno ravnanje v onemogočanje ali otežitev uveljavitve upnikove terjatve, določbe 2. odst. 270. čl. ZIZ ni napačno uporabilo. Dolžnikov naklep ali zavestna malomarnost, kot obliki civilne subjektivne odgovornosti nista relevantni, ker zadošča za izkazanost nevarnosti že, če dolžnik s svojim premoženjem ravna tako, da s tem ogroža uveljavitev upnikove terjatve, čeprav to konkretno ni namen njegovega ravnanja. Vendar pa iz zakonskega opisa oblik dolžnikovega ravnanja vsekakor, po mnenju drugostopnega sodišča izhaja zaključek, ki ga je kot podlago svoji odločbi napravilo tudi prvostopno sodišče. Izpolnjevanje pogodbenih obveznosti ne sodi med takšno dolžnikovo razpolaganje s premoženjem, kot je primeroma navedeno v uporabljeni določbi. Seveda ima izpolnjevanje pogodbenih obveznosti drugim upnikom logično posledico v onemogočenju ali otežitvi terjatve preostalih dolžnikovih upnikov, če gre za prezadolženega dolžnika. Vendar pa je zavarovanje z začasnimi odredbami izjemen ukrep, namenjen varstvu pravice stranke pred pravnomočno odločbo o njej, zato je treba pogoje za njihovo izdajo presojati restriktivno, torej tako, kot so v zakonu določeni. Drugačna razlaga bi že zato, ker za njihovo danost zadošča verjetnost (ne gotovost), pomenila, da bi zavarovanje z začasnimi odredbami izgubilo svoj sicer, po zakonu predviden značaj izjemnosti. Iz tega izhodišča sodišče druge stopnje tako, kot prvostopno sodišče ugotavlja, da očitanega dolžnikovega razpolaganja s premoženjem ni mogoče šteti, kot zmanjševanje premoženja na neobičajen ali celo nezakonit način, kar je vsekakor mišljeno z opisi ravnanja v 2. odst. 270. čl. ZIZ.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izdaji začasne odredbe prvostopnega sodišča opr. št. ... z dne 20.4.2001 in citirani sklep razveljavilo. Zoper takšno odločitev je upnik po svojih pooblaščencih pravočasno vložil pritožbo, uveljavljal vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odst. 338. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu upnika za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglasil je pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev oprlo na ugotovitev, da upnik ni izkazal nevarnosti onemogočene ali precej otežene uveljavitve svoje terjatve zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem (glej 2. odst. 270. čl. ZIZ). Z razlogi v izpodbijanem sklepu, ki se nanašajo na to ugotovitev, sodišče druge stopnje soglaša, se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi razlogi pa še dodaja: Ne glede na to, da je prvostopno sodišče izhajalo iz razlage uporabljene določbe tako, kot da bi moral upnik izkazati dolžnikovo zavestno ravnanje v onemogočanje ali otežitev uveljavitve upnikove terjatve, določbe 2. odst. 270. čl. ZIZ ni napačno uporabilo. Dolžnikov naklep ali zavestna malomarnost, kot obliki civilne subjektivne odgovornosti nista relevantni, ker zadošča za izkazanost nevarnosti že, če dolžnik s svojim premoženjem ravna tako, da s tem ogroža uveljavitev upnikove terjatve, čeprav to konkretno ni namen njegovega ravnanja. Vendar pa iz zakonskega opisa oblik dolžnikovega ravnanja vsekakor, po mnenju drugostopnega sodišča izhaja zaključek, ki ga je kot podlago svoji odločbi napravilo tudi prvostopno sodišče. Izpolnjevanje pogodbenih obveznosti ne sodi med takšno dolžnikovo razpolaganje s premoženjem, kot je primeroma navedeno v uporabljeni določbi. Seveda ima izpolnjevanje pogodbenih obveznosti drugim upnikom logično posledico v onemogočenju ali otežitvi terjatve preostalih dolžnikovih upnikov, če gre za prezadolženega dolžnika. Vendar pa je zavarovanje z začasnimi odredbami izjemen ukrep, namenjen varstvu pravice stranke pred pravnomočno odločbo o njej, zato je treba pogoje za njihovo izdajo presojati restriktivno, torej tako, kot so v zakonu določeni. Drugačna razlaga bi že zato, ker za njihovo danost zadošča verjetnost (ne gotovost), pomenila, da bi zavarovanje z začasnimi odredbami izgubilo svoj sicer, po zakonu predviden značaj izjemnosti. Iz tega izhodišča sodišče druge stopnje tako, kot prvostopno sodišče ugotavlja, da očitanega dolžnikovega razpolaganja s premoženjem ni mogoče šteti, kot zmanjševanje premoženja na neobičajen ali celo nezakonit način, kar je vsekakor mišljeno z opisi ravnanja v 2. odst. 270. čl. ZIZ. Poleg tega je mogoče določbo razumeti tudi, da se nanaša na dolžnikova ravnanja, ki so časovno umeščena v čas po zapadlosti upnikove terjatve, saj je prvi od obeh pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve prav izkaz verjetnosti obstoječe terjatve. V konkretnem primeru je iz podatkov o upnikovi terjatvi, ki izhajajo iz navedb v tej izvršilni zadevi (II. Predloga na red. št. 1 spisa), razvidno, da je upnikova terjatev nastala (in zapadla) v letu 1999 in 2000 (do takrat naj bi po navedbah upnika sicer leta 1996 sklenjeno pogodbeno razmerje teklo brez zapletov v smislu dolžnikovega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti). Prav tako pa je iz podatkov v spisu, na katere se je upnik tudi skliceval (poročilo o pregledu računovodskih izkazov - priloga A5) razvidno, da sega dolžnikova pogodbena obveznost do tujega dobavitelja in družbe LHB Finance d.o.o., Ljubljana v leto 1997. Torej ne gre za dolžnikovo sklepanje poslov v breme njegovega premoženja po nastanku denarne terjatve upnika, za katero ta zahteva zavarovanje. Pritožnik se sklicuje na neobičajno ("nenavadno") poslovanje dolžnika. Vendar pa razhajanje knjigovodskega evidentiranja obveznosti in terjatev glede tujega dobavitelja ni tudi dolžnikovo razpolaganje s premoženjem (drugače namreč navedena neskladnost ni očitanaĐ). Akcept menic na podlagi pogodbe je izpolnitev pogodbene obveznosti, ki ni neobstoječa samo zato, ker upnik asignacijske pogodbe ni podpisal (glej 1020. čl. ZOR). Že dolžnikovo enostransko dejanje, to je pooblastitev tujega dobavitelja, kot asignata, ki je v nakazilno razmerje očitno s podpisom asignacijske pogodbe privolil, je pravna podlaga za akcept menic. Te so bile namreč izdane (očitno) v kritnem razmerju, to je med podpisnikoma sporne asignacijske pogodbe in z namenom, da se poplača upnika. Glede denarnega nakazila na napačen račun prav tako ne gre za dolžnikovo razpolaganje s premoženjem na način, predviden v 2. odst. 270. čl. ZIZ. S pomotnim nakazilom ni dokončno zmanjšano neko premoženje, kar pa naj bi bil učinek razpolaganj v smislu 2. odst. 270. čl. ZIZ. S temi razlogi je sodišče druge stopnje zavrnilo upnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Neuspešni pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1040/2015
• Sklep III R 8/99
• VSL sklep I Cp 251/2003