VSL sklep III Cp 1293/2001

Jedro

Če so v 2. odstavku 23. člena ZIZ taksativno naštete verodostojne listine, kar pomeni, da navedenega pojma ni mogoče širiti, pa pri tolmačenju pojma fakture, ki je ekonomski pojem, takšne omejitve ni. Računa, na podlagi katerih je upnica predlagala izvršbo, sta izstavljena na podlagi obračunov, v katerih dolžnik sam izkazuje višino svoje obveznosti in upnika svoje obveznosti s tem, da je upnica v računih obračunala še davek na dodano vrednost. Ker je z računoma, izstavljenima na podlagi dolžnikovih obračunov v celoti izkazana tudi zvezanost s pogodbo o prenosu materialnih avtorskih pravic, sklenjeno med strankama tega postopka, ni pravnorelevantnega razloga, ki bi navedenima listinama jemal pomen fakture oziroma verodostojne listine v smislu 2. odstavka 23. člena ZIZ.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Upnica je s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlagala izterjavo glavnice v znesku 1,525.052,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški in sicer bodisi z izvršbo na denarna sredstva, ki jih ima dolžnica na žiro računu, ali pa z izvršbo na premičnine, ki se nahajajo na njenem sedežu. Sodišče prve stopnje je izvršilni predlog zavrnilo z izpodbijanim sklepom, v katerem hkrati ugotavlja, da Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ) ne pozna več subjektivne omejitve pri predlaganju izvršbe na podlagi verodostojne listine, da pa od fizičnih oseb tak predlog na podlagi fakture lahko vložijo le tisti, ki opravljajo promet blaga in storitev v okviru registrirane dejavnosti. V obravnavanem primeru pa upnica ni izkazala, da je računa izdala v okviru opravljanja registrirane dejavnosti prometa blaga in storitev. Takšno odločitev upnica izpodbija s pravočasno pritožbo brez opredelitve pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se predlogu za izvršbo ugodi in izda sklep o izvršbi. Navaja, da ZIZ ne predvideva, da lahko fakture izdajajo le tiste fizične osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost. V konkretnem primeru je upnica izstavila fakturo za izplačilo avtorskega honorarja, skladno s sklenjeno avtorsko pogodbo z dne 13.7.1995 in na podlagi obračunov št. 50 in 52, iz katerih je razvidno število prodanih učbenikov, za katere se je dolžnik upnici zavezal plačati avtorski honorar. Upnica je kot avtorica učbenikov Moj jezik, tvoj jezik, naš jezik - slovenski jezik, upravičena do izplačila avtorskega honorarja in do izstavitve računa za svoje delo. V pritožbi opozarja na neskladje v sodni praksi in na dejstvo, da je v povsem identični zadevi, ki jo vodi isto sodišče pod opr. št. Ig 2000/03884 na podlagi njenega predloga izdalo sklep o izvršbi. Upnica je vložila tudi dopolnitev pritožbe vendar po poteku pritožbenega roka, zato v tem delu pritožba ni mogla biti predmet pritožbene presoje. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa upnico napotilo na vložitev mandatne tožbe, kar pomeni, da je očitno štelo, da računa, ki ju je izstavila upnica nista fakturi, lahko pa bi predstavljala kakšno drugo verodostojno listino iz 431. člena ZPP (pri citiranju 446. člena ZPP se sodišče prve stopnje očitno sklicuje na prej veljavni ZPP iz leta 1977), ki v navedenem določilu niso taksativno naštete. Stališče sodišča prve stopnje, da lahko fakturo izda le fizična oseba, ki opravlja registrirano dejavnost prometa blaga in storitev je tudi v skladu s sodno prakso, čeprav upnica v pritožbi omenja tudi drugačno stališče, ki ga je zavzelo isto sodišče, med istima strankama v drugi zadevi. Po mnenju pritožbenega sodišča omenjenega stališča ne gre jemati kot brezizjemnega pravila, saj za opredeljeno personalno omejitev pri izdajanju faktur, ni pravnorelevantnega razloga. Po določilu 23. člena ZIZ lahko predlaga izvršbo na podlagi verodostojne listine vsakdo (pravna ali fizična oseba), ki ima zapadlo denarno terjatev in jo dokazuje z verodostojno listino. Ta sicer nima kvalitete izvršilnega naslova iz 17. in 18. člena ZIZ, vendar pa zaradi svojih značilnosti dokazuje visoko stopnjo verjetnosti obstoja denarne terjatve, ki iz nje izhaja. ZIZ verodostojne listine taksativno našteva (2. odstavek 23. člena). To so faktura, menica in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, po zakonu overjena zasebna listina in listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine. V sedanjem izvršilnem postopku ima verodostojna listina funkcijo dokazila (prim. pravno mnenje občne seje VS RS z dne 16.6.1998, Pravna mnenja št. 1/98) in sicer dokazila z tako visoko stopnjo dokazne vrednosti, da izvršilno sodišče nima pooblastila preverjati resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje. To pooblastilo pridobi sodišče (vendar ne več izvršilno sodišče temveč pravdno) šele v primeru dolžnikovega ugovora zoper izvršilni sklep. Vse navedene listine v tem postopku (do ugovora), zato glede njihovega dokaznega pomena, učinkujejo enako kot javne listine za katere velja, da dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje (224. člen ZPP). Sicer pa imajo listine naštete v 2. odstavku 23. člena ZIZ po posebnih predpisih, če že niso javne listine, pravno naravo javnih listin oziroma so glede učinka z njimi v tesni zvezi. To velja za izpisek iz poslovnih knjig, ki so javne listine po 5. členu Zakona o računovodstvu, ali za po Zakonu overjene zasebne listine, kamor sodijo predvsem notarske listine, ki so ob izpolnjenosti posameznih formalnih pogojev javne listine (4. člen Zakona o notariatu). Tudi menica in ček sta strogo formalni listini in po zakonu priznana vrednostna papirja. Kar se tiče fakture zanjo velja, tako kot glede vsake druge verodostojne listine, da je primerna za izvršbo, če je v njej označen upnik in dolžnik ter predmet, vrsta in obseg ter čas izpolnitve obveznosti oziroma zapadlost (prim. 3. odstavek 23. člena ZIZ). Pomenskosti pojma faktura ZIZ ne določa (prim. določilo 16. člena), kar pa ni nujno pomanjkljivost zakonske ureditve. Če so v 2. odstavku 23. člena ZIZ taksativno naštete verodostojne listine, kar pomeni, da navedenega pojma ni mogoče širiti, pa pri tolmačenju pojma fakture, ki je ekonomski pojem, takšne omejitve ni. Tako je po uveljavljenem stališču sodne prakse faktura "račun, ki ga upnik izstavi dolžniku za izročeno blago ali opravljeno storitev. V fakturi so, v skladu s pogodbo, navedeni plačilni pogoji. Najvažnejša sestavina fakture je navedba cene za blago ali storitev. Sicer pa faktura zajema ime ali firmo in naslov ali sedež upnika (prodajalca ali izvajalca), naziv faktura ali račun, datum izdaje, ime ali firmo ter naslov ali sedež dolžnika (kupca ali naročnika), ceno za blago ali storitev, način in rok plačila ter podpis upnika. Izda se na temelju pogodbe in v skladu s pogodbo. Že v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) je sodna praksa pojem fakture razširila tudi na obračun obresti, kar je sprejel tudi ZIZ. Očitno je torej bistveno vprašanje, pomembno tudi za odločitev v tej zadevi, kateremu računu je mogoče priznati pomen fakture in s tem verodostojne listine po 2. odstavku 23. člena ZIZ. Pravno podlago za izdajo računov vsebujejo Slovenski računovodski standardi (SRS), in sicer št. 21. točka 12, ki opredeljuje kaj je knjigovodska listina (mednje sodi tudi račun). Račun je pisno pričevanje o nastanku poslovnega dogodka ter služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričuje. Vsebino knjigovodske listine določa 5. točka 21. SRS in ima praktično enako vsebino kot je navedena zgoraj pri opredelitvi fakture, ki jo je podala sodna praksa. Obveznost sestavljanja (in odgovornost za sestavljanje) knjigovodskih listin in vodenja poslovnih knjig določa za pravne osebe Zakon o računovodstvu (Uradni list RS, št. 23/99), za podjetnike posameznike pa Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila (Uradni list RS, št. 5/95). V 16. členu navedenega pravilnika je določeno, da je izdani račun knjigovodska listina, v 15. členu pa, da mora biti knjigovodska listina verodostojna, kar pomeni, da nedvoumno kaže na poslovni dogodek in vsebuje ustrezne podatke za knjiženje. Listini izdani po navedenih predpisih je treba priznati, da izkazuje visoko stopnjo verjetnosti obstoja denarne terjatve, ki iz nje izhaja, zato sodna praksa ni imela težav pri njenem opredeljevanju kot fakture v smislu določila 2. odstavka 23. člena ZIZ oziroma verodostojne listine. Iz enakih razlogov je mogoče priznati lastnost fakture tudi računom izdanim za davčne namene oziroma računom, ki jih izdajo davčni zavezanci (pravne in fizične osebe, 13. in 45. člen Zakona o davku na dodano vrednost - Uradni list RS, št. 89/98, v nadaljevanju ZDDV). Ti namreč morajo za vsak promet blaga oziroma storitev izdati račun (1. odstavek 33. člena ZDDV) z obligatornimi podatki določenimi v 34. členu ZDDV. V 2. odstavku 19. člena ZDDV je določena presumpcija, da se šteje, da je blago dobavljeno oziroma da so storitve opravljene takrat, ko je izdan račun. Ker gre v obravnavani zadevi za izdajo računa na podlagi avtorske pogodbe oziroma pogodbe o avtorskem delu, ni odveč na tem mestu opozoriti na določilo 1. alinee 2. odstavka 8. člena ZDDV, po katerem se za promet storitev v smislu ZDDV šteje tudi prenos, odstopanje, koriščenje in odrekanje avtorskih pravic, patentov, licenc, zaščitnih znakov in drugih premoženjskih pravic. To pomeni da so tudi avtorji ne glede na njihov status (fizična oseba, samostojen podjetnik, gospodarska družba, ...) dolžni izdajati račune, če so registrirani za DDV (v tej zadevi upnica v predlogu za izvršbo ni zatrjevala, da je davčna zavezanka, čeprav v računih obračunava tudi DDV). Z zgoraj navedenimi predpisi je pravna podlaga za izdajo računov bolj ali manj izčrpana, kar pa po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni tudi zaprtje kroga faktur po 2. odstavku 23. člena ZIZ. Navsezadnje tudi določila navedenega ZDDV predpostavljajo, da lahko račune za opravljeni promet blaga in storitev, v prejšnjem odstavku opredeljenem smislu, izdajajo tudi tisti, ki niso davčni zavezanci, s tem da ne smejo obračunati DDV (prim. 3. odstavek 45. člena ZDDV). To pomeni, da lahko tudi račun fizične osebe, ki ga je izdala za opravljeni promet blaga in storitev (ne pa za npr. odškodninske obveznosti, ali za obveznosti nastale po zakonu) pri opravljanju svoje samostojne dejavnosti (za opravljanje številnih dejavnosti prometa blaga in storitev je po posebnih predpisih potrebna tudi registracija, vendar pa očitno to ni pravilo, npr. prav primer avtorja; zahteve da bi morala biti takšna dejavnost registrirana, ne postavlja ZDDV niti za davčne zavezance, prim. 13. člen ZDDV), predstavlja fakturo, če vsebuje običajne sestavine (navedbo cene za blago ali storitev, ime ali firmo in naslov ali sedež upnika - prodajalca ali izvajalca, naziv faktura ali račun, datum izdaje, ime ali firmo ter naslov ali sedež dolžnika - kupca ali naročnika, ceno za blago ali storitev, način in rok plačila ter podpis upnika - prim. zgoraj citirano stališče sodne prakse). Če je tak račun izdan na temelju pogodbe in v skladu s pogodbo, ni razloga, da mu ne bi priznali lastnosti in učinka fakture oziroma verodostojne listine, saj nedvomno izkazuje veliko dokazno vrednost oziroma visoko stopnjo verjetnosti obstoja denarne terjatve, ki iz njega izhaja. Nenazadnje tak pristop narekujejo tudi pragmatični razlogi učinkovitega sodnega varstva, saj pomeni združitev postopka na ugotovitev obstoja upnikove terjatve in postopka izvršbe. Pri tem pa dolžnikove pravice ne bi bile v ničemer prizadete, saj z ugovorom lahko oporeka resničnost tistega, kar je v takšnem računu navedeno. V obravnavanem primeru je upnica predlagala izvršbo na podlagi dveh računov, ki naj bi bila izdana na podlagi avtorske pogodbe z dne 13.7.1995. Po tej se je dolžnik zavezal upnici enkrat mesečno obračunati in sporočiti vse podatke potrebne za ugotovitev njegove obveznosti oziroma upničine terjatve. Upnica svojo terjatev izkazuje z obračunoma št. 58 in št. 59 (ne pa 50 in 52, kot trdi v pritožbi), ki se nanašata na obračunski obdobji od 13.4.2000 do 13.5.2000 ter od 13.5.2000 do 13.6.2000. Računa, na podlagi katerih je upnica predlagala izvršbo, sta izstavljena na podlagi navedenih obračunov, v katerih dolžnik sam izkazuje višino svoje obveznosti in upnika svoje obveznosti s tem, da je upnica v računih obračunala še davek na dodano vrednost. Ker je z računoma, izstavljenima na podlagi dolžnikovih obračunov v celoti izkazana tudi zveznost s pogodbo o prenosu materialnih avtorskih pravic, sklenjeno med strankama tega postopka, ni pravnorelevantnega razloga, ki bi navedenima listinama jemal pomen fakture oziroma verodostojne listine v smislu 2. odstavka 23. člena ZIZ. Glede na navedeno je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da odloči o predlogu za izvršbo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 15. členom ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Cpg 1201/93
• VSM sklep Cp 1319/99
• VSL sklep III Cp 519/2001