<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 958/2001

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2001:I.CP.958.2001
Evidenčna številka:VSL47257
Datum odločbe:12.09.2001
Področje:stvarno pravo
Institut:motenje posesti - izključitev protipravnosti - gradbena pogodba

Jedro

Izdano gradbeno dovoljenje samo po sebi ne izključuje protipravnosti posegov v posest, če posestnik ni dal soglasja v postopku za njegovo izdajo, ker ne more biti udeleženec tega postopka.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 3. in 4. točki izreka spremeni tako, da se predlog za izrek denarne kazni zavrne. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka s prečkanjem vozil in ljudi ter z zagraditvijo motila posest tožeče stranke na nepremičnini, parc. št. 2517 k.o. ..., v naravi parkirišče tožeče stranke. Toženi stranki je nadalje naložilo, naj se vzdrži ponovnega enakega ali podobnega motenja, in vsakemu tožencu izreklo denarno kazen v višini 10.000.000,00 SIT ter dovolilo izvršbo zaradi njene izterjave, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo 20.142,00 SIT stroškov za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da sta toženca tožeči stranki dolžna solidarno povrniti njene pravdne stroške v znesku 159.055,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Proti ugoditvenemu delu takšnega sklepa sta se pritožila toženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje sta navajala, da je za adaptacijo zgradbe prvi toženec pridobil vsa potrebna soglasja in dovoljenja. Iz dopisa MOP z dne 20.3.2000, ki ga je predlogu za izdajo začasne odredbe priložila tožeča stranka, je razvidno, da je bilo pri inšpekcijskem ogledu ugotovljeno, da toženca opravljata gradbena dela v skladu s pridobljeno dokumentacijo. Sodišče ni ugotavljalo, ali to drži ali ne. Toženca samega gradbenega dovoljenja in enotnega dovoljenja za gradnjo v tem postopku nista predložila, vendar je iz navedenega dopisa MOP razvidno, da takšni dovoljenji obstajata, in sicer gradbeno dovoljenje št. 351.145/99-440/CP-SS z dne 9.9.1999 za prenovo dvoriščnega poslovnega objekta in dovoljenje št. 351-145/99-440-CP-SS z dne 10.9.1999 za rekonstrukcijo poslovno stanovanjskega objekta P. ul. 4. Ker tožeča stranka ni prerekala navedb, da dovoljenji obstajata, sta toženca štela to dejstvo za nesporno, zato dovoljenj nista predložila. Obstoječi dovoljenji sta pravnomočni. V postopku noben od sosedov, tudi ne tožeča stranka, ni nasprotoval njuni izdaji. Zoper gradbeno dovoljenje nikdar ni bila vložena pritožba. Gradbeno dovoljenje investitorju ne more biti izdano, če nima dostopa do objekta. Upravni organ je torej štel, da obstajajo potrebna soglasja, saj drug dostop ni mogoč. Prevoz je nujen in v skladu z gradbeno dokumentacijo, zato poseg v posest tožeče stranke ne more biti protipraven. Adaptacija se opravlja v skladu z dovoljenji pristojnih organov, zato ne gre za samovoljno in nasilno dejanje tožencev. Ker se sodišče ni spustilo v presojo gradbenih dovoljenj, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, s tem pa tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava. Toženca sta tudi navajala, da tožeči stranki s prevozom in s postavitvijo ograje ne nastaja nikakršna škoda oziroma je ta zanemarljiva v primerjavi z nenadomestljivo škodo, ki bi nastala tožencema, če bi morala prekiniti adaptacijo. Posestno varstvo je predvsem varstvo ekonomskega interesa strank, tožeča stranka pa takšnega interesa nima. Sodišče prve stopnje o tem nima razlogov. Sodišče je kot motilno dejanje opisalo celo samo gradnjo in ne le prevoz in prehod prek nepremičnine v posesti tožeče stranke. Sodišče je tako v celoti prepovedalo nadaljnjo gradnjo, kar je povsem nesmiselno. Sodišče je tožencema tudi izreklo pretirano denarno kazen. Toženca še navajata, da jima je sodišče naložilo plačilo vseh stroškov, vendar je sodišče v zadevi tudi zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Tožencema so z ugovorom zoper začasno odredbo, ki sta ga morala podati, nastali določeni stroški, ki sta jih priglasila, vendar sodišče o njih ni odločilo, temveč je tudi stroške začasne odredbe naložilo v plačilo njima. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, vendar sodišče druge stopnje odgovora ni upoštevalo, saj v pritožbenem postopku zoper sklep ni predviden (366. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo zahtevku, da se tožencema prepove motenje posesti tožeče stranke, zmotno pa je ugodilo zahtevku za izrek denarne kazni in dovolilo njeno izterjavo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa dejstva, od katerih je odvisna uporaba določbe 1. odstavka 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80, s spremembami in dopolnitvami), na podlagi katere daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Med strankama ni spora, da je tožeča stranka posestnik sporne nepremičnine, ki v naravi predstavlja parkirišče za njene uslužbence in obiskovalce. Delavci tožene stranke (kot izvajalca in investitorja gradnje na sesednjem zemljišču) so peš in z vozili prečkali sporno zemljišče ter na njegovem delu postavili ograjo. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija tako ugotovljenega dejanskega stanja, vztraja pa, da njeno ravnanje ni bilo samovoljno in protipravno ter da tožeča stranka nima ekonomskega in s tem ne pravnega interesa za varstvo posesti. Zmotno je mnenje tožene stranke, da izdano gradbeno dovoljenje samo po sebi izključuje protipravnost njenih ravnanj, ki so nujna za gradnjo na sosednjem zemljišču, do katerega je dostop mogoč le preko zemljišča, ki je v posesti tožeče stranke. Posegi bi bili dovoljeni le, če bi tožeča stranka zanje dala soglasje bodisi v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja bodisi neodvisno od le-tega. Tega tožena stranka niti ni navajala, glede na predpise, ki urejajo pridobitev gradbenega dovoljenja (Zakon o graditvi objektov, Ur. l. SRS, št. 34/84, s spremembami in dopolnitvami), pa soglasje posestnika ni pogoj za njegovo izdajo. Namen gradbenega dovoljenja je varstvo javnih in ne zasebnih interesov - ne pomeni dovoljenja za poseg v posest drugega, temveč je njegov predmet le dopustnost gradnje same. Posestnik ni stranka upravnega postopka in lahko zato svoje varstvo uveljavlja le v civilnopravnem postopku. Tožena stranka nima prav niti, ko se sklicuje na to, da ji s prenehanjem gradnje grozi večja škoda, kot je škoda, ki nastaja tožeči stranki zaradi nadaljnjih posegov v njeno posest. Pravica do varstva posesti ne more biti odvisna od razmerja med gospodarsko koristjo, ki jo ima motitelj zaradi motenja, in škodo, ki z motenjem nastaja posestniku. Ne gre namreč za konkurenco dveh pravno varovanih položajev, temveč predstavlja motenje protipraven poseg v posestnikov pravno varovani položaj. Obravnavanje v pravdi zaradi motenja posesti je omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, medtem ko je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, (ne)poštenosti posestnika in o odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP). Tožena stranka ima nadalje sicer prav, da je odsotnost ekonomskega interesa (lahko) kaže na pomanjkanje pravnega interesa, vendar pa zmotno meni, da se sodišče prve stopnje o tem ni izjasnilo. Obstoj ekonomskega interesa izhaja iz tistega dela obrazložitve sklepa prve stopnje, v katerem ugotavlja, da je tožeča stranka parkirišče nujno potrebovala za parkiranje vozil njenih uslužbencev in obiskovalcev. S tem je torej ugotovljeno, da pomeni zahtevek tožeče stranke takšno izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot utreza namenu, zaradi katerega je posest varovana in morali (75. in 79. čl. v zvezi s 4. čl. ZTLR). V tej zadevi pa je ekonomski interes tožeče stranke prizadet že s tem, da ne more neovirano uporabljati parkirišča. Tožena stranka v pritožbi tudi zmotno navaja, da ji je sodišče prve stopnje prepovedalo samo gradnjo in ne le poseganje v posest tožeče stranke. V izreku izpodbijanega sklepa je namreč kot motilno ravnanje navedeno prečkanje ljudi in vozil ter zagraditev na parc. št. 2517, ne pa gradnja oziroma druga ravnanja na sosednjem zemljišču. Prav pa ima tožena stranka, ko nasprotuje izreku denarne kazni in dovolitvi izvršbe zaradi njene izterjave. Na podlagi določbe 79. člena ZTLR lahko sodišče z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi prepoved nadalnjega motenja in motitelju (le) zagrozi z denarno kaznijo. To pa ne pomeni, da je že v pravdi mogoče dovoliti tudi izterjavo te kazni (226. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o denarni kazni, tako da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, v ostalem delu pa je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Če pritožbeno sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi po delni spremembi sklepa prve stopnje tožeča stranka uspela z bistvenim delom tožbenega zahtevka, le s sorazmerno majhnim pa ne (3. odstavek 154. člena ZPP). Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka upravičena do vseh potrebnih pravdnih stroškov, ki pa jih je pravilno odmerilo že sodišče prve sotpnje, saj tožeči stranki ni priznalo stroškov predloga za izdajo začasne odredbe, ki ga je zavrnilo, kar je razvidno tudi iz seštevka točk, ki jih je tožeči stranki odmerilo sodišče prve stopnje. Priznanih 1205 točk namreč predstavlja vsoto nagrade odvetniku za sestavo tožbe (300 točk), za sestavo dveh pripravljalnih vlog (225 in 300 točk) in za zastopanje na glavni obravnavi (2 x 150 in 2 x 40 točk), ne pa tudi priglašene nagrade za sestavo predloga za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za ugovor zoper začasno odredbo, saj ta sploh ni bila izdana, ne za odgovor na predlog za njeno izdajo, saj sodišče o predlogu odloči brez obravnavanja, tako da stroški odgovora niso bili potrebni za pravdo. Tudi s pritožbo je tožena stranka uspela le v stranski stvari, glede česar niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP), medtem ko tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo, saj je pritožba zoper sklep enostranko pravno sredstvo (366. čl. ZPP). Zato stroške pritožbenega postopka nosi vsaka stranka sama.

 


Zveza:

ZTLR člen 78, 78.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NjQyOQ==