VSL sklep I Cpg 101/2001

Jedro

Učinki prisilne poravnave se raztezajo na pravdne stroške samo, če so bili ugotovljeni z izvršljivo odločbo še pred začetkom postopka prisilne poravnave. Stranski intervenient lahko zahteva povrnitev stroškov samo od nasprotne stranke, ne pa tudi od stranke, za katero je interveniral, saj ZPP za kaj takega ne daje nobene podlage, poleg tega pa bi bila tovrstna razlaga tudi v nasprotju s samim namenom (ratio legis) stranske intervencije.

 

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 3. (tretji) točki izreka spremeni tako, da mora stranski intervenient J.Č. sam nositi svoje pravdne stroške. V ostalem se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi v 1. (prvi) in 2. (drugi) točki izreka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi (1. točka izreka), da mora tožeča stranka prvotoženi povrniti pravdne stroške v znesku 3,082.390,00 SIT s pripadki (2. točka izreka) ter da mora tožeča stranka povrniti stranskemu intervenientu pravdne stroške v znesku 508.239,00 SIT s pripadki (3. točka izreka). Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da je umaknila tožbo samo zoper drugotoženo stranko, zato bi sodišče moralo postopek nadaljevati zoper prvotoženo. Priznani stroški so nenormalno visoki in nekateri so upoštevani dvakrat (strošek izvedenca) ter neupravičeno priznani tudi stranskemu intervenientu. Poleg tega je bila nad tožečo stranko dne 18.5.1999 izglasovana prisilna poravnava. Pritožba je deloma utemeljena. Pritožnik ima sicer prav, da je umaknil zahtevek le glede drugotožene stranke, vendar je bil še pred umikom oz. odpovedjo z dne 19.10.2000 (list. št. 411) zahtevek zoper prvotoženo stranko pravnomočno zavrnjen z delno sodbo opr. št. ... z dne ... (list. št. 333) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. ... z dne ... (list. št. 352), ta odločitev pa je bila potrjena tudi s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (prim. sodbo in sklep opr. št. III Ips 154/99 z dne 17.11.1999 na list. št. 379). Iz povedanega jasno izhaja, da je bil postopek zoper prvotoženo stranko že pravnomočno končan, zato po umiku zahtevka tudi zoper drugotoženo ni več o čem odločati, izvzemivši o stroških postopka. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka (prva točka izreka) pravilna in ker sodišče druge stopnje tudi v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zoper odločitev o ustavitvi postopka zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep v prvi točki izreka potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP). Prav tako sodišče druge stopnje ugotavlja, da je neutemeljena pritožba tožnika zoper odločitev o povrnitvi stroškov drugotoženi. Prisilna poravnava učinkuje samo na terjatve, ki so zapadle do začetka postopka prisilne poravnave (prim. 1. odst. 43. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL). Pogoj zapadlosti velja za terjatve glavnice in obresti, medtem ko za stroške postavlja zakon dodaten pogoj, da so bili še pred začetkom postopka prisilne poravnave ugotovljeni z izvršljivo odločbo (1. odst. 62. čl. ZPPSL). Ker so bili stroški drugotoženca odmerjeni šele s sklepom z dne 14.11.2000, torej evidentno po začetku postopka prisilne poravnave, se učinki slednje na stroške ne raztezajo in jih je tožnik dolžan plačati v celoti. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče drugotožencu dvakrat priznalo strošek za izvedenca. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sicer res dvakrat navedlo ta strošek, vendar ga ni dvakrat zaračunalo, kar je sodišče druge stopnje ugotovilo na podlagi ponovnega seštevka vseh priznanih stroškov. Pritožbena navedba, da so priznani stroški drugotoženca "nenormalno visoki" je prepavšalna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, kljub temu pa sodišče druge stopnje pripominja, da ti stroški niso neobičajni glede na vrednost spornega predmeta (punctum 84,793.799,00 SIT), ki vpliva na višino tako sodnih taks kot tudi nagrade za delo odvetnikov, ter dolgotrajnost postopka (ki traja že od leta 1988). Iz zgoraj povedanega je razvidno, da je odločitev sodišča prve stopnje v drugi točki izreka pravilna, in ker sodišče druge stopnje tudi v okviru preizkusa tega dela sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) ni ugotovilo kršitev, je pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP). Pač pa ima pritožnik prav, da sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi stroškov stranskemu intervenientu. Stranski intervenient deluje na strani in v korist stranke, za katero intervenira (prim. 1. odst. 199. čl. ter 1. odst. 201. čl. ZPP), ker ima interes, da ta stranka v postopku zmaga. Zato intervenient ne more delovati nasproti stranki, za katero intervenira (4. odst. 201. čl. ZPP), odločba pa se (razen glede stroškov postopka) na stranskega intervenienta neposredno ne nanaša. Tako stranski intervenient na nek način deli usodo stranke, za katero intervenira. Intervenient lahko zahteva povrnitev stroškov samo od nasprotne stranke (prim. 154. čl. ZPP), ne pa tudi od stranke, za katero je interveniral, saj ZPP za kaj takega ne daje nobene podlage, poleg tega pa bi bila tovrstna razlaga tudi v nasprotju s samim namenom (ratio legis) stranske intervencije. V konkretnem primeru se je pravda končala neugodno za tožnika in po naravi stvari tudi za stranskega intervenienta na njegovi strani, zato mora slednji sam nositi stroške svoje intervencije, ne glede na morebitno (ne)odgovornost za izid pravde oz. morebitno krivdo tožnika za slabo pravdanje. Ker je odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitve stroškov stranskemu intervenientu napačna, je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep v tretji točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek stranskega intervenienta za povrnitev stroškov na podlagi 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP zavrnilo (3. točka 365. čl. ZPP).  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 471/98
• VDS sodba Pdp 411/2001
• VSK sklep I Cpg 261/2005