VSL sklep I Cpg 1436/99

Jedro

Motorja sta po predelavi (marinizaciji) tako spremenila svoje lastnosti in namen uporabe, da gre za drugo stvar (ladijski motor namesto "kopenskega"), za katero pa garancijski list dejansko ni bil izdan, vendar je bila garancija kljub temu dana. Čeprav zakon ne omenja možnosti, da stranka sama odpravi napako in zahteva povrnitev stroškov v zvezi s tem, zoper tako ravnanje kupca ne more biti pomislekov, kadar je takšno ravnanje smotrno. Gre zgolj za drugo obliko jamčevalnega zahtevka iz 1. točke 1. odst. 488. čl. oziroma 1. odst. 502. čl. ZOR, ki pa ga je potrebno presojati po pravilih o poslovodstvu brez naročila, torej po 223. in drugih členih ZOR. Pri odločanju o zahtevku iz naslova izgubljenega dobička je treba opredeliti, kaj je bil pozitivni pogodbeni interes tožeče stranke ter ali je zaradi njegove neuresničitve nastala tožniku pogodbena ali nepogodbena škoda, kdo je za to škodo odgovoren ter tudi vse ostale elemente odškodninske odgovornosti (pogodbene ali nepogodbene).

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka tožeči plačati 57.900,00 SIT s pripadki (prva točka izreka), zavrnilo višji tožbeni zahtevek (druga točka izreka), obsodilo toženo na povrnitev pravdnih stroškov tožeči ter tožečo na povrnitev stroškov toženi (tretja točka izreka) in zavrnilo predlog tožeče za oprostitev plačila sodnih taks. Zoper sodbo in sklep sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da lahko kupec glede na določila 504. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) poleg jamčevalnih zahtevkov in tudi neodvisno od njih terja od prodajalca odškodnino. Stroški z odpravo napak na motorjih so nastali zato, ker je tožnik zaradi neresnosti tožene stranke sam odpravljal napake, da mu ne bi propadel celoten posel s Penevom. Vzročna zveza med napakami motorja in izgubljenim dobičkom je podana, saj je naročnik utemeljeno odstopil od pogodbe. Tožena stranka je vedela, da je v ozadju večji posel, pa tudi rok izpolnitve je bil določen - avgust 1992. Nepravilen je zaključek sodišča, da bi bilo plovilo mogoče popraviti z minimalnimi stroški in porabo časa. Sodišče bi tudi moralo tožnika oprostiti plačila sodnih taks. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je sodišče strošek priveza plovila v marini napačno presojalo kot škodo zaradi neuporabe stvari po 2. odst. 502. čl. ZOR, saj bi tudi pravilno delujoče plovilo moralo biti privezano in bi ta strošek tožeči vsekakor nastal. Tožeča ni bila upravičena uveljavljati garancije, ker motorja nista bila vgrajena po garancijskih pogojih in je napaka najverjetneje nastala zaradi nestrokovne vgradnje. Tožeča ni predložila dokazov, da je bila barka res privezana v marini in koliko časa je bila privezana. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči, ki je nanjo odgovorila, da je tožena tožeči prodala motorja, ki ju je zanjo izdelalo podjetje SCAM, pri čemer je bil bistveni del marinizacija motorja. Izvedenec je povedal, da napak pri vgradnji ni bilo, temveč so bile napake na setu za marinizacijo. Pritožbi sta utemeljeni. K PRITOŽBI TOŽENE STRANKE: Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila garancija za sporna motorja tožniku dejansko dana ter da garancijski rok teče od splovitve ladje in ne od prodaje motorja, kar so potrdile izpovedbe prič ter predloženi posredni dokazi o običajih v navtični industriji. Bistveno je, da je šlo v konkretnem primeru za ladijska motorja, pri katerih je bil ključni del t.i. set za marinizacijo. V spisu ni podlage za pritožbene trditve tožene stranke, da naj bi bilo nepravilno delovanje motorjev posledica nestrokovne vgradnje v barko. Tudi v pritožbi toženec omenjeno okoliščino zgolj pavšalno zatrjuje, ne da bi navedel kakršne koli dokaze zanjo. Tožeča stranka kopije garancijske knjižice za traktorski oz. kamionski motor IMR, ki je bil osnova za sporna ladijska motorja in na katero se sklicuje tožnec (prilogi A12-A13), ni predložila kot podlago za uveljavljanje garancijskih zahtevkov, temveč kot dokaz, od kdaj teče garancijski rok (prim. vlogo na list. št. 55). S strani tožene zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe in listinami tako ni podano, saj je ugotovitev sodišča prve stopnje, da garancijski list ni bil dan (5. stran sodbe, 2. odstavek) potrebno razlagati v povezavi z vsemi ostalimi razlogi, kjer je govora o ladijskih motorjih. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da sta motorja IMR (oz. Perkins) po predelavi s strani podjetja S. (marinizaciji) tako spremenila svoje lastnosti in namen uporabe, da gre za drugo stvar (ladijski motor namesto "kopenskega"), za katero pa garancijski list dejansko ni bil izdan, vendar je bila garancija kljub temu dana, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pač pa ima toženec prav, da je sodišče prve stopnje napačno okvalificiralo stroške priveza v marini kot škodo zaradi nemožnosti uporabe stvari. Škoda po 2. odst. 502. čl. ZOR obsega predvsem izgubljeni dobiček, ki bi ga kupec ustvaril, če bi stvar lahko uporabljal, pa ga ni mogel v posledici nemožnosti uporabe stvari. Strošek priveza je tožniku sicer res nastal v zvezi z nemožnostjo uporabe stvari (pravzaprav zaradi nemožnosti izročitve stvari naročniku), vendar ga ni mogoče opredeliti kot škodo zaradi nemožnosti uporabe stvari po 2. odst. 502. čl. ZOR, saj tožnik plovila sam sploh ni uporabljal (v ekonomskem smislu, to je za ustvarjanje prihodka z opravljanjem kakšnih storitev, katerih izpad bi pomenil škodo po 2. odst. 502. čl. ZOR). O pravni naravi teh stroškov bo več povedano v naslednjih odstavkih, v zvezi s pritožbo tožeče stranke. Pritožbena navedba tožene stranke, da bi strošek priveza tožniku vsekakor nastal, je brez podlage v spisu, poleg tega pa tudi v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. V kolikor bi motorja (in s tem celotna ladja) pravilno delovali, bi tožnik lahko ladjo takoj predal naročniku in z njo ne bi imel več nobenih stroškov. Pač pa pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da tožeča stranka ni predložila dokazov, da je bila barka v portoroški marini res privezana ter kolikšni stroški so mu s tem dejansko nastali. Glede na to bi bilo zahtevek sicer potrebno zavrniti, vendar v konkretnem primeru sodišče druge stopnje tega ne more narediti, ker je potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti v novo sojenje zaradi materialno pravne presoje tega in ostalih tožnikovih zahtevkov še po drugi pravni podlagi, o čemer bo govora v nadaljevanju. Iz istega razloga sodišče druge stopnje tudi ni obravnavalo pritožbenih navedb toženca v zvezi s stroškovno odločitvijo, saj bo tudi o stroških potrebno odločiti ponovno, glede na izid ponovljenega postopka. K PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE: Tožnik v zvezi s spornima ladijskima motorjema uveljavlja dva zahtevka, in sicer iz naslova stroškov oz. škode, nastalih v zvezi s prizadevanji tožeče stranke za popravilo motorjev, ter iz naslova izgubljenega dobička, ker so tožniku vsled napak na motorjih propadli določeni posli. V zvezi z zahtevki iz naslova popravila motorjev (stroški za izvedenca, za mehanike, privez v marini, kilometrina in dnevnice) sodišče prve stopnje najprej pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka pravočasno (v okviru garancijskega roka, za katerega je sodišče pravilno ocenilo, da teče od dneva splovitve ladje) zahtevala odpravo napak, k čemur je tožena stranka tudi pristopila. Vendar je napačen materialno pravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni dolžna povrniti stroškov, ki jih je imela tožeča s tem, ko je dala na svoje stroške popraviti motor, namesto da bi uveljavljala razvezo pogodbe ali znižanje cene po 504. čl. ZOR. Zahtevek za popravilo stvari je opredeljen v 1. točki 1. odst. 488. čl. ZOR oz. v 1. odst. 502. čl. ZOR, kadar gre za garancijo za brezhibno delovanje stvari. Čeprav zakon ne omenja možnosti, da stranka sama odpravi napako in zahteva povrnitev stroškov v zvezi s tem, zoper tako ravnanje kupca ne more biti pomislekov, kadar je takšno ravnanje smotrno. Gre zgolj za drugo obliko jamčevalnega zahtevka iz 1. točke 1. odst. 488. čl. oziroma 1. odst. 502. čl. ZOR, ki pa ga je potrebno presojati po pravilih o poslovodstvu brez naročila, torej po 223. in drugih členih ZOR (prim. dr. Stojan Cigoj, Veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih, Ljubljana 1985, III. knjiga, str. 1496). Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je navedene stroške (ki jih sicer opredeljuje kot škodo, kar pa v konkretnem primeru niti ni bistveno) imela zato, ker je zaradi nesodelovanja tožene stranke sama poskušala odpraviti napake, saj bi ji sicer propadel življenjski posel s Penevom. S tem smiselno zatrjuje, da je opravljal poslovodstvo brez naročila za toženo stranko, ker je opravljal delo oz. posle, ki bi jih sicer morala slednja, takšno ravnanje pa je mogoče oceniti tudi kot koristno za toženo, saj bi v primeru uspešno opravljenega popravila bila odvrnjena škoda zaradi izgubljenega dobička, za katero bi utegnila biti tožena vsled svojih opustitev odgovorna. Zato bi moralo sodišče prve stopnje navedene (tolarske) zahtevke tožeče stranke presojati tudi po tej pravni podlagi, upoštevaje vse potrebne elemente poslovodstva brez naročila. Ker je v zvezi s tolarskim delom zahtevka zaradi pravno zmotne materialnopravne presoje ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke, kot tudi tožene stranke (glede stroška priveza v marini), v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo glede tolarskega dela zahtevka razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V ponovljenem postopku bo potrebno za vsako od posameznih postavk zahtevka (stroški izvedenca, popravila v ožjem smislu, priveza, kilometrine itd.) ugotoviti utemeljenost tako po temelju (potrebnost stroška) kot tudi po višini, preostali napotki za delo pa so vsebovani v prejšnjih odstavkih. V zvezi z odškodninskim zahtevkom iz naslova izgubljenega dobička sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi pravno zmotna ter v nasprotju z v postopku ugotovljenim dejanskim stanjem. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da dobava prototipa ni bila vezana na rok, saj je tožeča stranka pojasnila, da je bil rok za dobavo vsled vojne spremenjen in določen na novo - avgust 1992, kar je potrdil tudi priča Milko Penev na obravnavi dne 22.4.1998 (list. št. 31). Resda je naročnik ladjo prevzel že septembra 1992, vendar je sodišče prve stopnje pri tem očitno spregledalo, da napake na motorju sploh niso bile odpravljene (prim. list. št. 31), zato tega prevzema plovila pravno nikakor ni mogoče enačiti s prevzemom brezhibnega plovila, kar bi bilo edinole mogoče šteti za pravilno izpolnitev s strani tožeče stranke. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da naročniku zaradi zamude ni nastala nobena škoda, so protispisne (Penev je povedal, da je imel stroške z oglaševanjem jaht v Nemčiji - list. št. 31), predvsem pa nimajo zveze s konkretnim zahtevkom tožnika, saj le-ta ne uveljavlja regresa škode, ki bi jo moral pred tem povrniti naročniku, temveč škodo zaradi izgubljenega dobička, ki bi ga on sam zaslužil pri poslu s Penevom. Prav tako je povsem zgrešena ugotovitev v sodbi, da bi moral tožnik odškodnino zaradi razdrtja pogodbe zahtevati od naročnika, saj je tožnik ves čas trdil, da je naročnik od posla odstopil utemeljeno, in to zaradi ravnanja oz. opustitev tožene stranke, to pa je potrdil tudi naročnik, zaslišan kot priča. O vseh teh trditvah in izvedenih dokazih sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Ni jasno, od kod sodišču prve stopnje ugotovitev, da bi lahko naročnik ali tožnik z minimalnimi stroški glede na celotno vrednost plovila ter z minimalno porabo časa plovilo usposobil in ga prodal naprej, ti zaključki pa so tudi v nasprotju z vrednostjo motorjev, razvidno iz listin v spisu (prilogi A3 in A4) ter nesporno ceno prototipnega plovila (60.000,00 DEM, pri čemer je tečaj DEM na dan prodaje motorjev zlahka mogoče ugotoviti), na kar pravilno opozarja pritožnik. Glede na vse trditve tožeče stranke ter izpovedbe prič je evidentno, da plovila v konkretnem primeru ni bilo mogoče popraviti "z minimalnimi stroški... ...in porabo časa". Prav tako tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na nelogičen zaključek sodišča, da bi bilo mogoče privabljati kupce tudi z defektnim prototipom. Splošno znano je, da mora biti prototip brezhiben, "vzorčni primerek", kar pa motorna jahta z nedelujočimi oz. nepravilno delujočimi motorji vsekakor ni. Iz povedanega sledi, da so razlogi, iz katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek iz naslova izgubljenega dobička glede zneska 320.000,00 DEM v protivrednosti SIT, povsem napačni, zaradi pravno zmotne ocene pa sodišče tudi ni ocenjevalo ostalih za odločitev relevantnih okoliščin, četudi so bili številni dokazi v to smer izvedeni, zato je sodišče druge stopnje na podlagi določb 355. čl. ZPP razveljavilo sodbo tudi v tem delu. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v zvezi s tem delom zahtevka najprej ugotovi, kakšna je bila vsebina poslovnega razmerja med tožečo stranko in M.P., kaj je katera stranka tega razmerja dejansko izvršila ter česa ne in zakaj. Glede na te ugotovitve bo potrebno nadalje opredeliti, kaj je bil pozitivni pogodbeni interes tožeče stranke ter ali je zaradi njegove neuresničitve nastala tožniku pogodbena ali nepogodbena škoda, kdo je za to škodo odgovoren ter tudi vse ostale elemente odškodninske odgovornosti (pogodbene ali nepogodbene). Ob tem sodišče druge stopnje opozarja, da je toženec ves čas postopka ugovarjal, da škoda zaradi izgubljenega dobička ni bila predvidljiva (prim. 1. odst. 266. člena ter 3. odst. 189. člena ZOR), medtem ko je tožnik zatrjeval in dokazoval nasprotno. V zvezi z zahtevkom tožeče stranke iz naslova odškodnine zaradi zamudnih obresti od avansa za jadrnico Elan (znesek 6.000,00 DEM v tolarski protivrednosti) pritožba tožeče pravilno opozarja, da je tožeča stranka ta manjši posel zanemarila, ker je bila polno zaposlena z odpravljanjem napak na ladji za naročnika Peneva, ki je predstavljala mnogo večji posel (tožeča govori o svojem "življenjskem" poslu). V kolikor bi se izkazalo, da je tožeča stranka s svojimi prizadevanji za odpravo napak na motorjih izpolnila pogoje za poslovodstvo brez naročila, utegne biti utemeljen tudi njen zahtevek za povrnitev zadevne škode, ki mu je nastala zaradi propada posla z jadrnico Elan (prim. 1. odst. 223. čl. ZOR) kot posledica opravljanja poslovodstva brez naročila. Ker o teh okoliščinah (gestiji) sodba sodišča prve stopnje nima razlogov in je bila razveljavljena, je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo tudi v delu, ki se nanaša na zahtevek 6.000,00 DEM v tolarski protivrednosti (355. čl. ZPP). Vendar sodišče druge stopnje opozarja, da zahtevek iz tega naslova predstavlja zgolj zamudne obresti, ker je tožnik zamudil z vračilom od tretje osebe prejetega avansa (in ne morda tudi izgubljenega dobička iz posla z jadrnico). Zato bo potrebno oceniti, ali je zamuda z vračilom že prejetega denarja sploh v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke, še posebej, ker tožnik v pritožbi sam navaja, da je prejeti avans porabil za izdelavo plovila za Milka Peneva. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks je nerazumljiva in brez razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odst. 339. čl. ZPP). Iz obrazložitve tega dela odločitve izhaja, da naj bi Zakon o sodnih taksah (ZST) določal, "...da med gospodarske subjekte sodi tudi tožeča stranka..." kar ne drži. ZST takih določb ne vsebuje, pač pa jih vsebuje ZPP. Vendar sta bila tožba in predlog za oprostitev plačila sodnih taks vložena v času, ko je veljal še nekdanji zvezni ZPP iz leta 1977, ki je predvideval možnost oprostitve plačila sodnih taks za vsako fizično osebo, ne glede na njeno poklicno delovanje oz. status obrtnika ali podjetnika (prim. 172. čl. ZPP/77). Sodišče bi moralo o predlogu za oprostitev odločiti že ob vložitvi tožbe in če tega ni storilo, ta opustitev ne more in ne sme prizadeti pridobljenih pravic tožeče stranke. Tožnik je v tožbi navedel za odločitev o predlogu relevantna dejstva (prim. tožbo na list. št. 6) in tudi predložil dokaze, ki jih je zahteval takrat veljavni 173. čl. ZPP/77 (priloga A2), katerih pa sodišče prve stopnje sploh ni ocenilo. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 354. čl. ZPP razveljavilo tudi odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Ob ponovnem odločanju o predlogu naj sodišče prve stopnje oceni v predlogu navedena dejstva in predložene dokaze, pri čemer sodišče druge stopnje še opozarja, da je sodišče dolžno po uradni dolžnosti paziti na zastaranje taksne obveznosti v smislu 9. čl. ZST. Ko bo sodišče prve stopnje določalo o predlogu za oprostitev takse za pritožbo, naj upošteva tožnikovo z dokazi podprto navedbo, da mu je že v letu 1998 (torej pred uveljavitvijo novega ZPP iz leta 1999) prenehal status samostojnega podjetnika, zato naj sodišče najprej oceni, ali je tožnika sploh (še) mogoče šteti za podjetnika v smislu določil 6. odst. 168. čl. ZPP iz leta 1999. Ker je sodišče druge stopnje odločitev o glavni stvari razveljavilo in vrnilo v novo sojenje, je posledično razveljavilo tudi odločitev o postranskih terjatvah, to je o stroških postopka. Odločitev o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank je na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 743/2000
• VSL sodba I Cp 2382/2005
• VSM sklep Cpg 304/94