VSL sklep I Cp 490/2000

Jedro

Sodišče v nepravdnem postopku ni pristojno za klasifikacijo zbirke podatkov kot arhivskega gradiva v smislu uradne in neuradne evidence. Ni pristojnosti sodišča v nepravdnem postopku varstva osebnih podatkov, da prepove uporabo arhivskega gradiva v konkretnem postopku zaradi denacionalizacije ali v postopku za ugotovitev državljanstva. To sta upravna postopka, ki potekata pri pristojnih državnih organih po pravilih, ki veljajo za upravne postopke. O tem, katere dokaze uporabi ali sme uporabiti, odloči vsak organ sam v konkretnem postopku. Zaradi prirejenosti različnih postopkov sodišče ne more odrediti, da določenega dokaza upravni organ ne sme uporabiti oziroma upoštevati.

 

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sklep pod tč. 2 (o ustavitvi postopka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. 2. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje pod tč. 1 (glede zavrženja dela predloga).

 

Obrazložitev

Po ponovnem odločanju je prvostopno sodišče z izpodbijanim sklepom pod tč. 1 zavrglo predlagateljičin predlog v delu, s katerim je zahtevala ugotovitev, da arhivsko gradivo "Izpis Nemcev iz ljudskega popisa od 31.7.1941" (ime fonda Statistični urad, Ljubljana, AS - 205) nima statusa uradne evidence in prepoved uporabe tega arhivskega gradiva v postopku zaradi denacionalizacije ali v postopku za ugotovitev državljanjstva E. U., njenega očeta pokojnega J. S. in matere pokojne O. S.. Zavrženje tega dela predloga je posledica prepričanja, da sodišče ni pristojno za presojo statusa arhivskega gradiva in tudi ne za ugotovitev dopustnosti oziroma nedopustnosti dokaza v konkretnem upravnem postopku. Nadalje je prvostopenjsko sodišče ustavilo postopek o predlagateljičinem predlogu, da se prvemu nasprotnemu udeležencu Arhivu Slovenije naloži, da prepreči vsakoršno uporabo podatkov iz "Izpisa Nemcev iz ljudskega popisa od 31.7.1941 (KUZOP, fasc. 919/IV), ki zadevajo predlagateljico, njenega pokojnega očeta in njeno pokojno mater ter predlagateljičin predlog, da se prepove drugemu nasprotnemu udeležencu Ministrstvu za notranje zadeve uporabo podatkov iz "Izpisa Nemcev iz ljudskega popisa od 31.7.1941" (KUZOP, fasc. 919/IV), ki zadevajo predlagateljico, njenega pokojnega očeta in njeno pokojno mater. Ustavitev nepravdnega postopka in odstop predloga (v tem delu) pravdnemu oddelku (pravilno: nadaljevanje postopka po pravilih pravdnega postopka), je posledica presoje, da gre v resnici za prepovedni zahtevek po 157. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerem ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga pravica njegove osebnosti. Predlagateljica torej ne izvaja pravnega varstva v smislu ZVOP, po katerem bi bilo pristojno odločati o predlogu sodišča v nepravdnem postopku, temveč pravno varstvo v smislu 157. člena ZOR. O civilnopravnih razmerjih, ki nastanejo na tej materialno pravni podlagi pa se odloča v pravdnem postopku. Proti sklepu se pritožuje predlagateljica in uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je odločitev prvostopnega sodišča glede vseh treh točk predloga napačna in nezakonita. Sodišče preveč restriktivno tolmači zakon, to je člena 18 in 20 ZVOP, pri čemer prezre, da je varstvo osebnih podatkov ustavna kategorija (38. člen), kar pomeni, da mora vsak prizadeti imeti sodno varstvo. V členu 8 ZVOP je natančno določeno, kako se lahko uporabijo osebni podatki in v danem primeru je evidentno, da so bili osebni podatki uporabljeni na način, ki ni združljiv z nameni, določenimi v zakonu. Na podlagi 16. in 17. člena ZVOP ima posameznik pravico zahtevati od upravljalca podatkov, da dopolni in popravi podatke oziroma izbriše podatke, za katere posameznik meni, da so bili zbrani v nasprotju z določbami tega zakona. V dopisu z dne 14.6.1994, ki ga je republiški inšpektor za varstvo osebnih podatkov poslal na Javno tožilstvo RS, sta navedeni dve ugotovitvi, na kateri pritožnica, ker smiselno podpirano pritožbene navedbe, izrecno opozarja. Pritožba je delno utemeljena. Z odločitvijo prvostopnega sodišča pod tč. 1 se pritožbeno sodišče strinja in sprejema razloge, ki se nanjo nanašajo. Po Zakonu o varstvu osebnih podatkov (ZVOP, Ur. l. RS št. 8/90 in 19/91), ki je veljal v času odločanja prvostopnega sodišča, so pravice posameznika naštete v 15. do 25. členu. Te pravice lahko uveljavlja v sodnem postopku in sicer po določbi 20. člena ZVOP v nepravdnem postopku. Uveljavljanje pravic pa mora biti v skladu z navedenim zakonom in z drugimi zakoni oziroma z uveljavljenim pravnim redom. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da prvostopno sodišče preveč restriktivno tolmači 18. in 20. člen ZVOP, to je člena, ki poleg 38. člena Ustave omogočata sodno varstvo na področju varstva osebnih podatkov. Predlagateljica je s svojim predlogom pod tč. 1 oziroma z njegovo formulacijo sama onemogočila sodno varstvo v tem postopku, kot pravilno pojasnjuje prvostopno sodišče. Za opredeljevanje arhivskega gradiva "Izpis Nemcev iz ljudskega popisa od 31.7.1941" (ime fonda Statistični urad, Ljubljana AS - 205) po statusu, torej ali ima ta zbirka podatkov status uradne evidence, ali neuradne evidence, ali kaj tretjega, ni pristojnosti nepravdnega sodišča v postopku varstva osebnih podatkov. Pritožnica ne ponuja argumentov proti razlogovanju pravostopnega sodišča, da ZVOP ne loči med uradnimi in neuradnimi evidencami, ampak pozna le splošen izraz zbirka podatkov. Med pravicami posameznikov po ZVOP tudi ni pravice ugotavljanja ali izpodbijanja morebitnega različnega statusa posamezne zbirke podatkov. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da o statusu arhivskega gradiva presoja upravni organ. Po sedaj veljavnem Zakonu o arhivskem gradivu in arhivih (ZAGA, Ur. l. RS št. 20/97) gre za pristojnost ministra za kulturo. Ker ZVOP ne zagotavlja pravice posameznika v zvezi s klasifikacijami različnih zbirk podatkov, ni podano neposredno sodno varstvo pravic posameznika v smislu 18. in 20. člena ZVOP. Nepristojnost prvostopnega sodišča v zvezi s tem delom predloga je torej podana in s tem tudi odločitev prvostopnega sodišča. Nadaljnji del predloga, da se navedeno arhivsko gradivo ne sme uporabljati v postopku zaradi denacionalizacije ali v postopku za ugotovitev državljanstva predlagateljice in njenih pokojnih staršev, je tudi utemeljeno zavržen zaradi nepristojnosti sodišča. Postopek denacionalizacije in postopek ugotovitve državljanjstva sta upravna postopka, ki potekata pri pristojnih državnih organih po pravilih, ki veljajo za upravne postopke. O tem, katere dokaze uporabi ali sme uporabiti, odloči vsak upravni organ sam v konkretnem postopku. Zaradi prirejenosti različnih postopkov sodišče ne more odrediti, da določenega dokaza upravni organ ne sme uporabiti oziroma upoštevati. Kolikor se to tiče prvega nasprotnega udeleženca, je še dodati, da take pravice posameznika proti njemu kot upravljalcu zbirke podatkov med pravicami iz 15., 16. in 17. člena ZVOP/90 ni, kar je skladno z zgoraj navedenim načelom prirejenosti postopkov. Upravljalcu zbirke podatkov se lahko le naloži, da začasno prepreči uporabo spornih podatkov, za kar pa gre v delu postopka pod tč. 2. Ko predlagateljica poudarja pravico do sodnega varstva, ker je varstvo osebnih podatkov ustavna kategorija, pritožbeno sodišče pripominja, da je v postopku zaradi denacionalizacije in v postopku za ugotovitev državljanstva, enako kot v drugih upravnih postopkih sodno varstvo zagotovljeno v obliki upravnega spora. Ko pa pritožba v nadaljevanju tudi omenja pravico posameznika zahtevati od upravljalca podatkov dopolnitev, popravo oziroma izbris podatkov in ko citira del dopisa republiškega inšpektorja za varstvo osebnih podatkov, je opozoriti, da predlagateljica predloga v smislu 2. točke 1. odstavka 17. člena ZVOP/90 o izbrisu spornih podatkov v tem postopku ni postavila. Zavrženje dela predloga pod tč. 1 je glede na navedeno v materialnopravnem pogledu in v procesnem smislu (16. člen ZPP/77 v zvezi s 37. členom ZNP) pravilno in utemeljeno, zato je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti in navedeni del sklepa potrditi. Utemeljena pa je pritožba proti tč. 2 izpodbijanega sklepa o ustavitvi postopka, ki naj bi se nadaljeval po pravilih pravdnega postopka. Širše gledano gre v predlagateljičinem predlogu za zahtevo za prenehanje s kršitvami pravice osebnosti v smislu 157. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Nima pa prav prvostopno sodišče, da je materialnopravna podlaga predlagateljičinega zahtevka v 157. členu ZOR in da je za odločanje o zahtevkih po 157. členu ZOR vselej predpisan pravdni postopek. V resnici vsebino pravic, ki so predmet varstva po 157. členu ZOR, določajo različni materialnopravni predpisi, med njimi (je bil) tudi ZVOP/90. Predmet tega spora je varstvo osebnih podatkov, ki je bilo specialno urejeno v ZVOP/90, ta pa je v 20. členu predvideva nepravdni postopek. Zato je ustavitev nepravdnega postopka v smislu 17. člena ZNP nepravilna in je podana uveljavljana kršitev postopka. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljice delno ugodilo in sklep pod tč. 2 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS Sodba in sklep Pdp 18/98
• VSK sklep I Cpg 335/2001
• VDS Sklep Pdp 1168/95