VSL sklep I Cp 75/2001

Jedro

Eno od temeljnih načel civilnopravnega razmerja je prirejenost strank. Za premoženjske in druge civilne pravice je značilno, da so po pravilu dispozitivne narave, kar pa za odredbo policista po 120. čl. ZVCP ne velja. Že to kaže na neenak položaj udeležencev razmerja in na to, da udeleženec v prometu nima možnosti izbire. Ravno to pa se odraža tudi v tem, da se o tem razmerju (tudi stroških, ki so pri tem nastali) ne odloča v pravdnem postopku. Vožnja pod vplivom alkohola je prekršek (117. čl. ZVCP). Stroški, ki nastanejo s preizkusom alkoholiziranosti, so zato nedvomno stroški, ki nastanejo v tem postopku.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba zavrže. Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zakon o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP) ne pogojuje plačila stroškov za preizkus alkoholiziranosti s postopkom za prekrške zoper kršitelja, temveč je edini razlog in pogoj za plačilo stroškov, da ima udeleženec več alkohola v krvi, kot ga dovoljuje zakon. Uvedba postopka za prekrške zoper alkoholiziranega udeleženca je sicer logična, ne pa tudi nujna posledica kršitve. Glede na dejstvo, da je absolutni zastaralni rok za prekršek zelo kratek, se pogosto zgodi, da rok poteče, še preden je izdana pravnomočna odločba sodnika za prekrške. Zastaranje pa ni edini razlog, zaradi katerega se postopek za prekršek lahko ustavi. V primeru ustavitve posotpka sodnik za prekrške povračila stroškov ne sme in ne more naložiti obdolžencu, zato je edino možno, da se povračilo stroškov preizkusa alkoholiziranosti uveljavlja s tožbo. Ker zakon ne pogojuje plačila stroškov s postopkom za prekrške, je mogoče te stroške tudi v vseh drugih primerih izterjati s tožbo. Preizkus alkoholiziranosti je opravila strokovna služba Kliničnega centra v Ljubljani in storitev zaračunala naročniku, t.j. tožeči stranki, ki je svojo obveznost poravnala, istočasno pa jo zaračunala toženi stranki. Tožena stranka svoje obveznosti ni poravnala, zaradi česar je neupravičeno "prihranila" ta znesek, tožeča stranka pa je zanj prikrajšana. Napačno je torej stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za civilnopravno razmerje. Pritožbenemu sodišču tako predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Že sodišče prve stopnje je pravilno razložilo, da v tem sporu obravnavano razmerje ne predstavlja civilnopravnega razmerja, o razrešitvi katerega bi bilo pristojno odločati sodišče v pravdnem postopku. Eno od temeljnih načel civilnopravnega razmerja je, kot je pravilno poudarjeno v izpodbijanem sklepu, prirejenost strank, medtem ko je določba 120. čl. ZVCP prisilne narave. Udeleženec v cestnem prometu namreč mora (razen če so podani utemeljeni zdravstveni razlogi) ravnati po odredbi policista, ki mu odredi preizkus s sredstvi ali napravami ali strokovni pregled, saj ga v nasprotnem primeru lahko zadanejo sankcije (3. odst. 120. čl. ZVCP). Za premoženjske in druge civilne pravice je značilno, da so po pravilu dispozitivne narave, kar pa za navedeno odredbo policista ne velja, saj je za udeleženca v prometu obvezna. Že to kaže na neenak položaj udeležencev razmerja in na to, da udeleženec v prometu nima možnosti izbire. Ravno to pa se odraža tudi v tem, da se o tem razmerju (tudi stroških, ki so pri tem nastali) ne odloča v pravdnem postopku. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, predstavlja vožnja pod vplivom alkohola prekršek (117. čl. ZVCP). Stroški, ki nastanejo s preizkusom alkoholiziranosti, so zato nedvomno stroški, ki nastanejo v tem postopku. Na takšno presojo dejstvo, da postopek za prekršek iz kakršnegakoli razloga (zastaranja ali katerega drugega) morda ni bil končan z odločbo, s katero je udeleženec v prometu spoznan za odgovornega (kar je v konkretnem primeru sicer bil), ne vpliva. Po povedanem pa je tudi nesprejemljiva razlaga pritožnice o naravi nekakšnega povračilnega zahtevka. Tožeča stranka je Kliničnemu centru naročila preiskavo alkoholiziranosti za toženca na podlagi pooblastila, ki ji ga daje zakon, zaradi česar pa toženec ni obogaten in od tega ni imel koristi, ki bi jo bil dolžan povrniti. Stroške, ki jih je imela tožeča stranka, pa ta lahko izterja v postopku in ob pogojih, kot za to predvideva zakon, ki pa po povedanem ni pravdni postopek. Odločitev sodišča prve stopnje je potemtakem pravilna. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 172/2001
• VSL sklep II Cp 2225/2004
• VSL sklep II Cp 59/2001