VSL sklep I Cp 715/2000

Jedro

Toženčevo nasutje gramoza na 150 m dolgi in 2 m široki poti, na kateri ima toženec sicer posest služnostne pravice hoje in vožnje, pomeni nedovoljeno in samovoljno ravnanje, zaradi katerega ima tožeča stranka ekonomski in pravni interes na sodno varstvo posesti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je toženec motil posest tožnikov, tako da je v dneh od 29.10. do 31.10.1998 po najetih delavcih navozil gramoz na celotno traso in preko trase poti, ki pelje do glavne ceste Ž... - K... preko parcele štev. 1080/2 k.o. M.... Tožencu je naložilo, da mora vzpostaviti prejšnje posestno stanje in s predmetne parcele odstraniti ves takrat navoženi gramoz ter mu prepovedalo v bodoče na tak ali podoben način posegati v posest tožnikov, toženec pa je dolžan tožnikoma povrniti tudi pravdne stroške v znesku 80.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izida prvostopenjskega sklepa do plačila. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99). Bistvo pritožbenih navedb je, da stališče sodišča prve stopnje ne vzdrži pravne presoje glede motilnosti dejanja toženca in ekonomske smotrnosti zahtevka. Pritožnik zatrjuje, da ni izkazano, v čem sta bila tožnika motena pri svojem izvrševanju dejanske oblasti nad stvarjo, t.j. pri uporabi poti, ki poteka po njunem zemljišču. Drugotožnica pristaja, da ima pritožnik služnost poti po spornem odseku. Če tudi tožnika to pot uporabljata, potem je sedaj, ko je namesto zemlje in blata na njej gramoz, pot tudi zanju ugodnejša in kvalitativno boljša. Z gramoziranjem proti ni pritožnik tožnikoma v ničemer onemogočil uporabo poti. Tožnika mu le nagajata, saj sploh ne bi prišlo do spora, če bi plačal zahtevanih 20.000,00 SIT odškodnine. Tožnika nimata ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti, saj imata od izboljšane poti tudi sama korist, pri tem pa je pot le minimalno širša kot pred gramoziranjem. Pritožnik zato meni, da bi sodišče moralo ugotoviti, da tožnika nimata pravnega interesa za varstvo posesti, ob tem pa tudi nesporno ugotoviti, da so stranke soposestniki poti. Pritožba oporeka tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec pot gramoziral zaradi lastnega ugodja, češ, da se bodo sedaj lahko vozili z avtom do njegove hiše; človek v razviti državi, kot je Slovenija, pač mora imeti normalen dovoz do svoje hiše, to pomeeni, da se do nje pripelje osebni avto. Dne 2.10.1999 si je namreč zlomil nogo in je bil pri gibanju omejen več mesecev, rešilec pa po blatu ni mogel priti k njegovi hiši, zato je na hitro in iz nujne potrebe organiziral prevoznost poti po parc. št. 1080/2 k.o. M.... Nadalje pritožnik meni, da bi le z neposrednim zaslišanjem strank, eventualnim ogledom in zaslišanjem soseda, ki se prav tako vozi po sporni poti, bilo sodišču predočeno, da v dejanju toženca samovoljnosti ni bilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni oziroma ga razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Čeprav toženec s pritožbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP, pa obrazloži le okoliščine, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ne pojasni pa, v čem naj bi bila kršena procesna pravila. V tem obsegu je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče skladno z zahtevo 2. odstavka 350. člena ZPP preverilo le, ali je morebiti podana katera od tistih absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, in ugotavlja, da temu ni tako. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov proti dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča ter proti njegovi materialnopravni odločitvi, da tožbi zaradi motenja posesti ugodi. Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu s 1. odst. 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ št. 6/88, 36/90 in sprem. ) in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, in sicer, da poteka od glavne ceste do toženčeve hiše po zemljšču tožnikov parc. št. 1080/2 k.o. M.... približno 150 m dolga pot, da je imel toženec do dneva očitanega motilnega dejanja posest služnostne pravice hoje in vožnje po tej poti, da je bila do očitanega motilnega dejanja pot nevzdrževana, kolovozna in s kolesnicami, ter da je dal toženec brez soglasja tožnikov od dne 29.10. do 31.10.1998 na pot navoziti gramoz in jo od prejšnjih 2 m tudi razširiti za najmanj 40 cm. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi prvostopno sodišče moralo izvesti dokaze, ki so predlagani v pritožbi, in ki naj bi dokazali, da v ravnanju toženca ni bilo samovoljnosti. Med strankami je narmeč nesporno, da je pritožnik sporno pot gramoziral kljub izrecnemu nasprotovanju tožnikov, ki sta lastnika in posestnika predmetne nepremičnine, ravno to pa je dejstvu, da pritožnik ni zatrjeval drugega veljavnega pravnega naslova, odločilno za presojo o samovoljnosti toženčevega ravnanja, zato so vsi nadaljnji dokazi nepotrebni. Sicer pa velja tudi prepoved novih dejstev in novih dokazov (337. čl. ZPP). Pritožnik nadalje zatrjuje, da je njegov sporni poseg tudi v korist tožnikov, in zato ne pomeni motenja posesti, saj z gramoziranjem pritožnikoma v ničemer onemogočil uporabe poti, ki je zdaj le minimalno širša. Iz tega razloga tožnikoma oporeka tudi ekonomski in pravni interes za sodno varstvo posesti. Takšnemu stališču pa pritožbno sodišče ne more pritrditi. Motenje posesti predstavlja vsako dejanje, ki onemogoča normalno izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo. Poudariti velja, da varstvo posesti v konkretnem primeru ne zajema le sporne poti, ampak celotno nepremičnino parc. št. 1080/2 k.o. M... (v naravi travnik), katere lastnika in posestnika sta tožnika, in pomeni predvsem varstvo poti zasebnemu in samovoljnemu uveljavljanju zatrjevanih pravic. Sam pritožnik navaja, da je dal (brez ustreznega dovoljenja) na pot navoziti štiri tovornjake gramoza, s čimer je bila prej kolovozna in po sredini zatrjevana pot spremenjena v makadamsko cesto in razširjena za najmanj 40 cm, kar je razvidno tudi iz priloženih fotografij (A4-A10). S tem je bila pot kvalitatvino in tudi kvantitativno spremenjena. Tako je bilo uničeno travišče na poti in ob njej na celostni dolžniti poti, to je več kot 150 m, kar pa ne pomeni le neznatne spremembe dejanskega stanja, ampak nedopusten poseg v obstoječe dejansko stanje ter očitno motenje posesti, in vsekakor upravičuje tako ekonomski kot pravni interes tožnikov za sodno varstvo posesti. Sklicevanje na domnevne koristi tožnikov je za odločanje v konkretnem sporu o motenju posesti povsem brezpredmetno, saj ne zmanjšuje samovoljnosti in protipravnosti toženčevega dejanja. Prav tako brezpredmeten in neutemeljen je tudi pritožnikov očitek, da bi sodišče moralo ugotoviti, da so stranke soposestniki sporne poti. Po določilih 426. člena ZPP se namreč obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja; odločanje o pravici do poseti je izključneo. Smiselno enako določilo vsebuje tudi 1. odst. 78. člena ZTLR. Zgoj zraradi boljšega razumevanja pa je pritožniku morda koristno pojasniti, da posest služnostne pravice ne pomeni tudi posesti stvari. Po določilih ZTLR je narmeč konstitutivni element posesti dejanska oblast nad stvarjo, to pa ne velja za posest stvarne služnosti. Posest stvarne služnosti ima, kdor dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti (3. odst. 70. člena ZTLR). Pritožnik kot lastnik gospodujočega zemljišča nima nad nepremičnino tožnikov ali sporno potjo prav nobene dejanske oblasti, saj jo imata tožnika, amapak jo sme le uporabljati v obsegu izvrševanja posesti stvarne služnosti. V zvezi s preostalimi pritožbenimi navedbami o nujnosti "organizacije prevoznosti poti" je potrebno ugotoviti, da v ničemer ne izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje. Kot že rečeno, je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je imel pritožnik do dne očitanega motilnega dejanja na sporni poti posest služnostne pravice hoje in vožnje. Pravilen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da toženčevo dejanje pomeni spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti služnostne pravice hoje in vožnje po sporni poti in to na način, ki pomeni novo in težje breme za lastnika in posestnika nepremičnine, po kateri poteka ta pot. Pritožnik sam navaja, da pred spornim gramoziranjem poti z avtom ni bilo mogoče priti do njegove hiše in da je pot gramoziral zato, da si je okrbel "normalen dovoz", to je dovoz, po katerem se lahko pripelje osebni avto. Za določitev v tej pravdni zadevi je docela nepomembno, iz katerih razlogov se je pritožnik odločil za gramoziranje in širjenje poti; dejstvo je, da je želel z motilnim dejanjem brez veljavnega pravnega naslova doseči razširitev obstoječe posesti stvarne služnosti tudi za vožnje z avtomobilom za osebne potrebe. Takšno ravnanje pa je v nasprotju s 1. odst. 50. člena ZTLR, ki določa, da je potrebno stvarno služnost izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar, in še veljavnim določilom bivšega ODZ (paraghraf 484), da se služnosti ne smejo razširajati, marveč se morajo utesnjevati. Razširitev (posesti) služnosti brez privoljenja služnostnih zavezancev - tožnikov in na način, ki zanju pomeni novo in težje breme, je neodpustna in pomeni motenje posesti na služečem zemljišču. Iz povedanega je razvidno, da ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče pritžbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1389/2002
• VSL sklep II Cp 1307/2003
• VSC sklep Cp 915/2003