VSL sklep I Cp 864/2000

Jedro

Dediči osebnega dolžnika, katerega terjatev je zavarovana v zemljiški knjigi z ustanovljeno hipoteko, so osebni dolžniki. Tožbeni zahtevek po hipotekarni tožbi se torej mora glasiti tako, da so toženci dolžni priznati, da je tožnik upravičen zahtevati poplačilo svoje terjatve iz zastavljene nepremičnine in dopustiti poplačilo z izvršbo na nepremičnine. Če je s hipoteko zavarovana terjatev zastarana, potem se lahko upnik poplača le iz hipoteko obremenjene stvari, pri čemer zastarane terjatve za obresti ne morejo biti poplačane niti iz obremenjene stvari.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbi se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke. Primarni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo zneska 2,837.829,00 SIT s 5 % obrestmi od 18.6.1994 dalje , je zavrnilo zaradi ugovora zastaranja terjatve, podrejeni pa zato, ker toženci niso osebni dolžniki tožnice in hipotekarno tožbo z zahtevkom, kakor ga je oblikovala tožeča stranka, nima podlage v materialnem pravu. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe. Ob sklicevanju na 368. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) sodišče prezre, da je v zemljiško knjigo vpisana terjatev tožnice "60.781,00 SIT s 5 % obrestmi od 16.8.1994 dalje do plačila", torej vse navedeno predstavlja glavnico. Sodišče nepravilno navaja, da pravni nasledniki niso osebni dolžniki, saj so premoženje J. H. podedovali. Zato je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek pravilno oblikovala. Nepravilna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da je primarni tožbeni zahtevek zastaran. Tožnica je imela pravico zahtevati poplačilo, ki ni bilo časovno omejeno, in je bila to stvar dogovora. Zastaranje bi se moralo šteti od smrti pok. J. H.. Sodba je v tem delu nesklepčna, ugotovitve sodišča si nasprotujejo. Pritožba je utemeljena. Pritožnica ne graja ugotovitve prvega sodišča, oprte na podatke odločbe o dedovanju z dne 1.6.1949, opr.št. Z 329/46-17 in podatke zemljiške knjige za vložek št. 93 k.o.... Okrajnega sodišča v Postojni, da tožnica za zahtevano plačilo po primarnem tožbenem zahtevku nima izvršilnega naslova. Pač pa pritožba graja odločitev prvega sodišča, da je tožničina terjatev zastarana Iz trditvene podlage tožbe (tožbene navedbe pod tč. I, III, VI, VII) izhaja, da je bila zapadlost tožničine terjatve, ki je zavarovana s hipoteko, odvisna od tožnice same, torej od tega, kdaj jo bo napram sinu uveljavljala. O tej trditveni podlagi v zvezi z zastaranjem izpodbijana sodba nima razlogov in je pritožbeni očitek, da je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. čl. 2. odst. 339. čl. ZPP, utemeljen. Nakazuje se na pravno situacijo, ki jo sedaj ureja 317. čl. ZOR, pred uveljavitvijo ZOR pa pravna pravila ODZ. Glede na to, da je bila dolžnikova obveznost dogovorjena v letu 1949, je ta pravna pravila potrebno uporabiti tudi pri obravnavanju ugovora zastaranja, ki ga je tožena stranka podala (čl. 1106 ZOR). Tožeča stranka, ki trdi, da je njena terjatev zapadla s sinovo smrtjo (leta 1989) ima očitno v mislih določbo paragrafa 904 ODZ, ki sicer ureja situacijo, ko se dolžnik zaveže plačati v poljubnem času, a ni videti ovire za to, da bi tudi v primeru, ko upnik zatrjuje zapadlost terjatve s smrtjo dolžnika, tega pravila ne bilo mogoče uporabiti. Skratka, v ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče zavzeti stališče do trditve tožeče stranke, da je zastaralni rok pričel teči šele s smrtjo dolžnika, ker je bilo dogovorjeno, da je zapadlost terjatve odvisna od tožničine zahteve. Če bi sodišče ugotovilo, da terjatev ni zastarana, bo moralo odgovoriti na nadaljnji ugovor tožene stranke, da je pok. sin svojo obveznost leta 1958 že izpolnil, in v ta namen izvesti dokaze, ki jih stranke že ponujajo. V kolikor pa bi prvo sodišče ugotovilo, da terjatev ni zastarana in obveznost ni izpolnjena, bo moralo odgovoriti na ugovor tožene stranke, da valorizacija terjatve ni dopustna, pri čemer zaenkrat ni videti pravne podlage za to, da bi tožnica lahko zahtevala več kot 60.731,38 takratnih din v sedaj veljavni valuti z dogovorjenimi obrestmi. V času nastanka terjatve je bilo v sodni praksi sprejeto nominalistično stališče, ki ga tudi sedaj uzakonja 394. čl. ZOR (načelo monetarnega nominalizma). Če pa bi sodišče ugotovilo, da je terjatev zastarana in obveznost ni izpolnjena, potem je tožeča stranka, ker je terjatev zavarovana s hipoteko, glede glavnice utemeljeno vložila hipotekarno tožbo z zahtevkom, kot ga je oblikovala, saj tožeča stranka utemeljeno graja kot napačno pravno naziranje prvega sodišča, da toženci kot nesporni univerzalni pravni nasledniki moža oziroma očeta J. H., katerega dediči so, niso osebni dolžniki. Končno je pravilno v pritožbi sicer grajano pravno naziranje prvega sodišča glede zahtevane izterjave obresti po podrejeni hipotekarni tožbi, oprto na določbo 2. odst. 368. čl. ZOR. Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 1. odst. 354. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 1065/2008
• VSC Sklep Cpg 159/2018
• VSL sodba II Cp 3399/2011