VSL sklep I Cp 76/2001

Jedro

Če zapustnik z oporočnim razpolaganjem in z darili med živimi prekorači vrednost razpoložljivega dela zapuščine, gre po zakonu za prikrajšanje nujnega deleža (1. in 2. odstavek 34. člena ZD). Prikrajšanje nujnega deleža se na zahtevo nujnega dediča odpravi z zmanjšanjem ali odpravo oporočnih razpolaganj (redukcija oporočnih razpolaganj), če se prikrajšanje na ta način ne da odpraviti, pride do vračanja daril (restitucija daril, 35. člen ZD) po predpisanem vrstnem redu in načinu (35., 36., 37., 38. člen ZD). Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril mora zahtevati nujni dedič v zapuščinskem postopku. Če dejanska podlaga njegovega zahtevka ni sporna, odloči o njegovi zahtevi zapuščinsko sodišče. Če pa je dejanska podlaga sporna, se odloča o tem v pravdi (napotitev zapuščinskega sodišča). Če torej ne gre za spor o dejstvih, lahko zapuščinsko sodišče samo odloči o zmanjšanju oporočnih razpolaganj, o vrnitvi daril pa le, če so obdarjenci udeleženci zapuščinskega postopka in zahtevo izrecno priznajo. V nasprotnem primeru lahko uveljavlja nujni dedič zahtevek za vrnitev daril le v pravdi.

 

Izrek

1.Pritožba proti sklepu z dne 10.10.2000 se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 1 izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje. 2.Pitožbi proti sklepu z dne 3.11.2000 pa se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je s sklepom dne 10.10.2000 pod 1. točko izreka ugotovilo vrednost spornega predmeta v znesku 300.000,00 SIT. S sklepom dne 3.11.2000 pa je zaključilo pravdni postopek glede tožbenega zahtevka za razveljavitev oporočnih razpolaganj pokojne I. K. in vrnitve premoženja zaradi poplačila nujnih deležev tožnikov v višini 1/6 zapuščine za vsakega tožnika (točka 1. tožbenega zahtevka in izreka izpodbijanega sklepa), ter glede zahtevka tožnikov, da toženec vrne v zapuščino darila, navedena v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa (2. točka tožbenega zahtevka). Prva tožnica se proti obema v uvodu te odločbe navedenima sklepoma pritožuje z eno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge ter predlaga, da se sklep z dne 3.11.2000 razveljavi v celoti, sklep z dne 10.10.2000 pa v 1. točki izreka. Navaja, da je zapuščinsko sodišče prekinilo do pravnomočne rešitve pravdne zadeve po tožbi z dne 10.2.1992 zaradi spornega obsega zapuščine ter prikrajšanja nujnih deležev oziroma ugotovitve dedne odpravljenosti zapuščinski postopek. To je obravnavana pravdna zadeva. Sodišče prve stopnje pa je sedaj z izpodbijanim sklepom pravdno zadevo zaključilo iz razloga, ker Zakon o dedovanju v 28. členu določa, kako se ugotovi vrednost zapuščine ter nadalje v 34. členu, kako se oporočna razpolaganja zmanjšajo v primeru, da je potrebno dopolniti nujni delež. Prvo sodišče je spregledalo, da je tožena stranka oporekala na zapuščinski obravnavi kot tudi v tej pravdni zadevi pravico tožnikoma do nujnega deleža zaradi dedne nevrednosti, kot tudi, da so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža in sama velikost oziroma obseg zapuščine. Med pravdnimi strankami pa je sporen obseg zapuščine kot tudi njena vrednost, ki je podlaga za izračun nujnega deleža. Polovica hiše v Izoli za poplačilo nujnega deleža ne zadošča. Cenilni elaborat sodne izvedenke I. M. je poln napak in zavajujoč. Napačno je ocenjena tudi nepremičnina - parc. št. 498/3 k.o. .... Pogodba z dne 22.5.1990 ni izročilna, marveč je darilna. Nepravilno je v cenitvi upoštevana tudi vrednost stavbnega zemljišča v Ljubljani. Med pravdnima strankama je sporen tudi dogovor z dne 5.2.1990, kar vpliva na obseg zapuščine. Prvostopno sodišče je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je hkrati z izpodbijanim sklepom in sklepom z dne 10.10.2000 v isti pravdni zadevi dostavilo tožeči stranki tudi odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe in pripravljalni spis tožene stranke, kar je tožena stranka predložila sodišču 10.10.2000 in tako onemogočila tožečo stranko, da bi lahko odgovorila na navedbe tožene stranke, saj je sodišče izdalo sklep o zaključku postopka po 1. in 2. točki tožbe. Prvostopno sodišče je tudi neupravičeno zavrnilo predlog drugega tožnika, ki je predlagal uskladitev vrednosti spornega predmeta na realno vrednost in s tem ter z izpodbijanim sklepom z dne 3.11.2000 kršilo določbe pravdnega postopka. Toženec je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno zavrnitev. Pritožba v delu, ki se nanaša na 1. točko sklepa z dne 10.10.2000 ni utemeljena, v delu, v katerem se nanaša na sklep z dne 3.11.2000, pa je utemeljena. Iz zapuščinskega spisa I D 1438/90 Okrajnega sodišča v Ljubljani po pokojni I. K. izhaja, da je zapuščinski postopek prekinjen in o tem med strankama spora. Prekinjen je zaradi vložene obravnavane tožbe -ker je sporen obseg zapuščine, -zaradi prikrajšanja nujnih deležev, -ugotovitve dedne odpravljenosti. Glede slednjega, dedne odpravljenosti, ki je vsaj glede dedne odpravljenosti pokojnega F. K. glede na stališče toženca v tej pravdi, sporno, slednji tožbe ni vložil niti ni bil nanjo napoten. Tožnika pa sta vložila tožbo proti tožencu tudi zaradi prikrajšanja nujnega deleža, ki sta ga uveljavljala v zapuščinskem postopku. Res je, da ju zapuščinsko sodišče ni izrecno napotilo na pravdo, toda tako je ravnalo ob vedenju za že vloženo tožbo in za dejstvo, da so dejanska vprašanja, ki bi jih moralo zapuščinsko sodišče ugotavljati zaradi izračuna razpoložljivega dela zapuščine, med dediči sporna. Tožnika tako v tožbi navajata darila, ki naj bi jih od matere dobil toženec, toženec pa decidirano glede brata F., katera darila je dobil on, njihova stališča pa so si nasprotna. Zaradi spornih dejanskih vprašanj že v zvezi z izračunom razpoložljivega dela zapuščine, je to vprašanje res potrebno reševati v pravdi. Drugačno stališče prvega sodišča, ki je sicer materialnopravno pravilno, ne upošteva, da so pravno pomembna dejstva med dediči sporna, kar v konkretnem primeru terja, da se izračun višine rezerviranega oziroma razpoložljivega dela zapuščine opravi v pravdi. Če zapustnik z oporočnimi razpolaganji in z darili med živimi prekorači vrednost razpoložljivega dela zapuščine, gre po zakonu za prikrajšanje nujnega deleža (1. in 2. odstavek 34. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Prikrajšanje nujnega deleža se na zahtevo nujnega dediča odpravi z zmanjšanjem ali dopravo oporočnih razpolaganj (redukcija oporočnih razpolaganj), če se prikrajšanje na ta način ne da odpraviti, pride do vračanja daril (restitucija daril, 35. člen ZD), po predpisanem vrstnem redu in načinu (35., 36., 37., 38. člen ZD). Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril mora zahtevati nujni dedič v zapuščinskem postopku. Če dejanska podlaga njegovega zahtevka ni sporna, odloči o njegovi zahtevi zapuščinsko sodišče. Če pa je dejanska podlaga sporna, se odloča o tem v pravdi. Če torej ne gre za spor o dejstvih, lahko zapuščinsko sodišče samo odloči o zmanjšanju oporočnih razpolaganj, o vrnitvi daril pa le, če so obdarjenci udeleženci zapuščinskega postopka in zahteve priznajo. V nasprotnem primeru lahko uveljavljajo nujni dediči zahtevek za vrnitev daril le v pravdi. Ker tožeča stranka trdi, da je pokojna I. K. z oporočnimi razpolaganji in darili za časa življenja prekoračila razpoložljivi del zapuščine, bo morala navesti dejstva in dokaze, na podlagi katerih bo lahko prvo sodišče ugotovilo obračunsko vrednost zapuščine, višino nujnega deleža in to, ali razpoložljivi del zapuščine zadošča za pokritje nujnih deležev. Če ne, potem bo treba najprej zmanjšati oporočna razpolaganja, nato pa vračati darila po vrstnem redu, kot ga določa zakon. Tožeča stranka doslej tako ni zatrjevala pravnorelevantnih dejstev, tožba je nesklepčna, zahtevek pa tudi oblikovan tako, da je nejasen. Premično in nepremično premoženje, ki ga je z oporoko zapustnica zapustila sicer A. K., predstavlja zapuščino pokojne I. K., zato je nejasno, na katero premično in nepremično premoženje misli tožba ter zakaj in kako naj ga toženec, ki po dosedanjih podatkih spisa z njim ne razpolaga, vrne v zapuščino. Povedano velja tudi za 2. točko tožbenega zahtevka, kot ga je oblikovala tožeča stranka, v kateri zahteva, da toženec vrne v zapuščino tudi tiste nepremičnine in denarna sredstva, ki nesporno predstavljajo zapuščino. Skratka, iz dejstev, ki jih navajata tožnika v tožbi, ne izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnika zatrjujeta v zahtevku, tožba je nesklepčna, sam zahtevek pa tudi povsem nejasno oblikovan. Prvo sodišče bo zato moralo pozvati tožečo stranko, da tožbo oblikuje tako, da bo sklepčna, postavljeni tožbeni zahtevek pa jasen. Prvo sodišče je s sklepom dne 10.10.2000 pod 1. točko ugotovilo, da vrednost spornega rpedmeta znaša 300.000,00 SIT. S tem je zavrnilo predlog drugega tožnika, da se vrednost spornega predmeta uskladi na realno vrednost in sicer na višino 1.900.000,00 SIT. S pravilnimi in popolnimi razlogi prvega sodišča sodišče druge stopnje v celoti soglaša in se nanje sklicuje v odgovor na pritožbeno trditev prve tožnice, je prvo sodišče neupravičeno zavrnilo predlog drugotožeče stranke za uskladitev vrednosti spornega predmeta na realno vrednost. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 355. in 2. odstavka 365. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1866/98
• VSK sodba Cp 1247/99
• VSL sklep II Cp 415/99