VSL sklep I Cp 477/2000

Jedro

Ker je sodišče ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje in vožnje s traktorjem, je jasno, da ta vožnja obsega tudi vožnje z osebnimi vozili, seveda za kmetijske namene, ki zemljišče manj obremenjujejo kot traktor.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbama se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča - nepremičnine parc.št. 4388 gozd, vl.št. 197 k.o. ... , ki je last tožnika A. V., obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravice hoje in voženj s traktorjem po obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc.št. 4389 gozd, vl.št. 2153 k.o. ... , ki je last toženca. Odločilo je še, da je toženec dolžan dolžniku izstaviti za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe gospodujoče stvari mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in voženj s traktorjem po obstoječi poti v breme služne stvari. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožencu prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico ter mu naložilo plačilo stroškov. Proti sodbi se pritožujeta tako tožeča kot tožena stranka. Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev sodbe v izreku pod točko 3. V obrazložitvi pritožbe navaja, da so se koristniki poti na gozdni poti P. P. dogovorili, da z buldožerjem razširijo obstoječo traso in jo nato po etapah uredijo tako, da bi bila po njej mogoče vožnja z vsemi motornimi vozili, tudi z osebnim avtomobilom, s katerim si koristniki lahko pripeljejo do svojih zemljišč potrebno orodje in drug pribor za podiranje dreves ter pospravljanje drv. Drva pa potem odpeljejo s tovornimi vozili - kamioni. Tožnik je naknadno pridobil tudi izjavo inž. R. L., iz katere je razvidno, da je bila sporna pot grajena kot gozdna cesta in je služila prevozu lesa s kamionom. Tožena stranka je v svoji pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sodbe v obsodilnem delu. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je tožnik prikazal napačno dejansko stanje, zato tudi ni razvidno, o kateri poti govorijo on in priče. Nujno bi bilo potrebno opraviti ogled na kraju samem. Dejansko stanje je tako, da je pot, o kateri govori tožnik, pot Polhovica - Pristavica, ki obstaja od nekdaj in za njeno ureditev so koristniki le-te tudi zbirali denar. Tožnik pa si je samovoljno uredil sporno pot po toženčevi parceli, ki predstavlja bližnjico do njegove parcele. Toženec je takoj, ko je izvedel za tožnikovo ravnanje, poskušal le-to preprečiti. Ker mu to ni uspelo, je na sporni poti skopal jarek in preprečil vožnjo. Trasi sporne poti in poti Polhovica - Pristavica sta močno skupaj, zato so izjave prič nejasne, saj so nekatere opisovale to pot, napačno pa se jih je razumelo, da imajo v mislih sporno pot. Tožnik nikoli ni vozil po sporni poti, zato tudi ni moglo priti do priposetvovanja. Obe pravdni stranki sta podali tudi odgovora na pritožbi, v njih navajata podobno kot v svojih pritožbah. Pritožbi sta utemeljeni. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka o pravilnosti in popolnosti dejanske ocene prvega sodišča in na podlagi nje ugotovljenega dejstva, da - po toženčevi parceli štev. 4389 gozd, vl.št. 2153 k.o. ..., že nekaj desetletij obstaja pot in to po trasi, ki vodi mimo tako imenovane Žužkove bukve; - to pot uporabljajo lastniki parc.štev. 4388 gozd, vl.št. 197 k.o. ... kot služno zemljišče; - in to več kot 20 let; - ter neovirano za hojo in vožnjo s traktorjem. Tožena stranka sicer poskuša v pritožbi prikazati, da zaradi obstoja več poti preko toženčeve parcele št. 4389 priče niso vedele, o kateri poti izpovedujejo. Vendar pa je prvo sodišče prepričljivo obrazložilo, da so priče (razen priče A. P.) jasno izpovedale, da vedo za katero pot gre in jo označevale kot tisto, ki vodi mimo oziroma do Žužkove bukve (ki jo je narisal tudi sam toženec v svoji skici). Prav po tej trasi pa tožnik trdi, da je pridobil služnostno pravico na originaren način s priposestvovanjem, kar je kot materialnopravno pravilno (v obsegu hoje in vožnje s traktorjem) ugotovilo tudi prvo sodišče (54. člen ZTLR). Vendar pa pritožbene navedbe (oziroma navedbe odgovora na pritožbo tudi v zvezi z izpovedbami prič strank in skicama pod A 4 in B 2 nakazujejo, da po parceli štev. 4389, ki je v lasti toženca, potekata vsaj dve poti. Ena, označena na prilogi B 2 sicer kot nekdanja pot, vidna pa tudi na prilogi A 4 in poteka vzhodneje, in pot, označena na skici B 2 z A 1, ki ob parceli št. 4380 (Žužek) zavije v levo proti severu po sporni trasi. Tožbeni zahtevek tožeče stranke govori o "obstoječi poti" tako v ugotovitvenem kot tudi v dajatvenem delu in je zaradi povedanega nedoločen. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče pozvati tožečo stranko, da traso služnostne poti podrobneje določi. Če se bodo izkazale še kakšne nejasnosti, bo pač moralo opraviti že v prvem postopku predlagani ogled kraja. Izrek sodbe mora namreč vsebovati vse elemente, po katerih je služnost prepoznavna in jo je le tako mogoče tudi prisilno uveljavljati. V zvezi s takšno opredelitvijo potrebnega izreka sodbe za ugotovitev obstoja služnostne pravice je sicer iz razlogov sodbe očitno, da je sodišče ugotovilo obstoj služnostne pravice v kmetijske namene. Vendar te omejitve v izreku sodbe doslej res ni zapisalo. Ker je ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje in vožnje s traktorjem, je jasno, da ta vožnja obsega tudi vožnje z osebnimi avtomobili, seveda za kmetijske namene, ki zemljišče manj obremenjujejo kot traktor. To je na četri strani sodbe z ugotovitvijo, da tožnik voženj z večjimi vozili, kot na primer kamionom, ni priposestvoval, tudi zapisalo. Prvo sodišče je torej zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka tožeče stranke, s katerim je zahteval ugotovitev služnostne pravice vožnje z vozili, ki obremenjujejo gospodujoče zemljišče bolj kot traktor. O tem, zakaj tožniku ni uspelo dokazati priposestvovanja služnostne pravice tudi z težjimi vozili, sodba nima popolnih razlogov. Te bo sodišče ob novem sojenju lahko dopolnilo (glej tožnikovo izpovedbo). Že sedaj pa je potrebno povedati, da zgolj v pritožbi zatrjevano dejstvo nujnosti spravila lesa iz gozda z večjimi vozili, ne dokazuje, da je služnostna pravica v takem obsegu tudi priposestvovana. Če brez uporabe kamiona spravila, prevoza ali zložitve gozdnih lesnih asortimentov ni mogoče opraviti, mora sicer lastnik na pravni podlagi iz 26. člena Zakona o gozdovih to opravilo začasno v svojem gozdu dovoliti, a če do sporazuma ne pride, lahko uresničevanje te pravice upravičenec doseže le po upravni poti. Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo po določbi 1. odstavka 354. člena ZPP. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbama temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1255/93
• VSL sodba I Cp 148/99
• VSM Sodba in sklep I Cp 41/2021