VSL sklep I Cp 84/2001

Jedro

Za motenje posesti zadošča že dejstvo, da je bilo parkiranje na dvorišču otežkočeno, čeprav je bilo sicer še vedno možno.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugotovilo, da je tožena stranka motila posest tožečih strank s tem, da je na dvorišču Š. 104 in 106 (parcela 248/1) po sredini postavila količke in jih medsebojno povezala ter s tem onemogočila tožečima strankama nemoteno uporabo dvorišča med Š. 104 in 106. Toženi stranki je prepovedalo v bodoče na tak ali podoben način posegati v posest tožečih strank (točka 2 izreka). V 3. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja (odstranitev količkov), v 4. točki pa je ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo sklep o izdaji začasne odredbe z dne 20.5.1997. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama povrniti njune pravdne stroške v višini 109.645,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila (točka 5 izreka). Zoper odločitev sodišča prve stopnje v točkah 1, 2 in 5 izreka sklepa se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče svojo odločitev v celoti oprlo na sklep istega sodišča opr. št. 8 Pg 158/97, ki je bil izdan 11.6.1997 in ga je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 691/97 dne 29.1.1998 v celoti potrdilo. Zaključilo je, da iz tega spisa izhaja, da sta imeli parkirne prostore na dvorišču med Š. 104 in 106 v Ljubljani v posesti tožeči stranki vse od takrat, ko sta v letu 1995 sklenili kupoprodajno pogodbo. V tem delu je sicer zaključek sodišča prve stopnje pravilen, vendar pa v nadaljevanju sodišče ni upoštevalo ugotovitve v istem spisu, da je imela v posesti isto dvorišče tudi tožena stranka še pred prihodom tožeče stranke in je s posestjo dvorišča tudi nadaljevala. Tako je imela v posesti dvorišče tožena stranka še preden je tožeča stranka postala lastnik objekta v letu 1995 in preden je pričela na spornem dvorišču parkirati. Tako se pokaže, da so imele pravdne stranke dvorišče v soposesti, kar izhaja tudi iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 8 Pg 158/97, na katerega se sodišče v tem postopku izrecno sklicuje, pa v obrazložitvi sklepa glede teh ugotovitev ne zavzame nobenega stališča in se tako zaključki sodišča glede na izvedeni dokazni postopek in pregled že pravnomočno zaključene pravdne zadeve med istimi pravdnimi strankami ne morejo preizkusiti. Tako je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je ugodilo ugotovitvenemu zahtevku tožeče stranke, pri tem pa ni upoštevalo določb člena 181 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ni ugotavljalo koristi tožeče stranke na postavljenem ugotovitvenem tožbenem zahtevku, zlasti ne ob dejstvu, da je tožeča stranka tožbo umaknila in zahtevala le plačilo stroškov pravdnega postopka, tožena stranka pa je umiku tožbe nasprotovala. Ker sodišče ni ugotavljalo razlogov in interesa na ugotovitvenem delu zahtevka, se v tem delu sklep sodišča ne more preizkusiti. Ker sodišče ni upoštevalo določb 181. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sklepa sodišča prve stopnje pa ni mogoče preizkusiti tudi zato, ker sodišče glede edinega v dokaznem postopku neposredno izvedenega dokaza, to je izpovedi na obravnavi 19.1.2000 zaslišane priče J. O., ni zavzelo stališča. Zaslišana priča je izrecno izpovedala, da zaradi postavljenih količkov tožeča stranka ni bila v ničemer motena. Količki so sicer dvorišče razdelili v dva dela, dostopa in parkiranja pa v ničemer niso ovirali. Tožeča stranka tudi v sami tožbi ne pojasni, v čem je bila motena s postavitvijo količkov, ki so bili med seboj povezani, v kakšnem obsegu je pred postavitvijo količkov lahko dvorišče uporabljala in v kakšnem obsegu in zakaj po postavitvi količkov dvorišča ni mogla uporabljati. Na sami obravnavi tožeča stranka ni ugovarjala izpovedi zaslišane priče in ne predlagala izvedbe kakšnega drugega dokaza. Tožena stranka tožeče stranke ni motila in je sodišče zato določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) uporabilo napačno in odločilo, da je tožena stranka tožečo stranko s svojim ravnanjem motila. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podrejeno sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta bili tožeči stranki tisti, ki sta imeli v posesti tisti del spornega dvorišča, kjer sta zarisali parkirne prostore po sklenitvi prodajne pogodbe v letu 1995 in da tožena stranka na spornem delu dvorišča posesti ni imela. Sodišče prve stopnje je to ugotovitev oprlo na izpovedi zaslišanih prič v tem postopku in na ugotovitve iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 8 Pg 158/97, z dne 11.6.1997 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. 1 Cpg 691/97, z dne 29.1.1998. Pri tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Tudi iz spisa, na katerega se sklicuje pritožba, namreč ne izhaja, da je imela tožena stranka sporno dvorišče v soposesti. Sodišče prve stopnje torej ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, ko naj bi po mnenju pritožnice ne upoštevalo ugotovitve v istem spisu, da je imela v posesti isto dvorišče tudi tožena stranka in se zato odločitev sodišča prve stopnje naj ne bi dala preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko ni ugotavljalo koristi tožeče stranke na postavljenem ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka. Izrek sklepa sodišča prve stopnje poleg ugotovitvenega dela (kjer sodišče ugotavlja, da je bila posest tožečih strank motena) vsebuje tudi dajatveni del, kjer je sodišče prve stopnje toženi stranki prepovedalo, da v bodoče na tak ali podoben način posega v posest tožečih strank. Posestna tožba je dajatvena tožba. Dajatvenemu delu zahtevka v praksi običajno predhodi ugotovitveni del zahtevka, za katerega pa tožeči stranki ni potrebno posebej izkazovati pravne koristi in je tudi sodišču ni potrebno ugotavljati. Dejstvo, da je tožeča stranka umaknila tožbo, tožena stranka pa je nato umiku nasprotovala, pa zgoraj povedanega v ničemer ne spremeni. Ni se mogoče strinjati s pritožbo, ko navaja, da sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker naj bi sodišče prve stopnje ne zavzelo stališča glede izpovedi zaslišane priče J. O.. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa navedlo, da iz izpovedbe priče J. O. sicer izhaja, da je bilo parkiranje na zarisanih prostorih možno tudi po postavitvi količkov, vendar pa iz izpovedbe priče M. M. izhaja, da je bilo to otežkočeno, saj je promet na parkirišču ves čas velik. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da za motenje posesti zadošča že dejstvo, da je bilo parkiranje otežkočeno, čeprav je bilo sicer še vedno možno. Le zato, ker sodišče prve stopnje ni sprejelo stališča priče J. O., da količki niso motili uporabe dvorišča, ker niso omejevali parkiranja, še ni mogoče reči, da ni zavzelo stališča do njegove izpovedbe, kot to meni pritožba. Tožeči stranki sta že v tožbi navedli, da jima je tožena stranka s postavitvijo količkov onemogočila nemoteno rabo dvorišča, priča M. M. (zaposlen pri prvi tožeči stranki) pa je nato izpovedal, da je bila zaradi postavitve količkov pot do parkirnih prostorov daljša, da je bilo zaradi velikega prometa parkiranje otežkočeno ter kupci zmedeni (list. št. 18). Zato se ni mogoče strinjati s pritožbo, da tožeča stranka ni niti navedla niti dokazala, s čim in v kakšnem obsegu je bila motena. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 75. člena ZTLR. Tudi po presoji pritožbenega sodišča za motenje posesti zadošča že dejstvo, da je bilo parkiranje na dvorišču otežkočeno, čeprav je bilo sicer še vedno možno. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1389/2002
• VSL sklep II Cp 1307/2003
• VSC sklep Cp 915/2003