VSL sklep I Cpg 1339/2000

Jedro

Za zahtevek iz naslova oškodovanja podjetja v lasti SRD-a sta aktivno legitimirana tako SRD, ki odškodninsko tožbo vloži v imenu in na račun oškodovanega podjetja, kot družbeni pravobranilec. Torej je pravno zmoten tudi tisti zaključek prvostopnega sodišča, po katerem bi Družbeni pravobranilec RS moral predmetne zahtevke uveljavljati na račun SRD-a.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem morajo druga tožena stranka plačati prvi toženi stranki 30,593.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih treh zneskov, tretja in četrta tožena stranka pa nerazdelno 6,154.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dveh posameznih zneskov (1. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da mora toženkam povrniti njihove pravdne stroške (2., 3. in 4. točka izreka). Ugotovilo je, da je dne 3.6.1997 prišlo do prenosa celotnega družbenega kapitala na Slovensko razvojno družbo (v nadaljevanju SRD), tako da je bila revizija pri prvi toženi stranki leta 1998 opravljena že na podlagi določil Zakona o zaključku lastninjenja in privatizacij pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur.l. RS, št. 30/98, v nadaljevanju ZZLPPO). Ker je SRD sprejel pobudo za vložitev tožbe proti tretji in četrti toženi stranki po opravljeni reviziji, tožeča stranka za vložitev tožbe proti njima ni aktivno legitimirana. Glede na to, da je SRD zavrnil vložitev tožbe proti drugi toženi stranki, je tožeča stranka proti drugi toženi stranki sicer aktivno legitimirana, vendar le za tožbo na razveljavitev ali ugotovitev ničnosti posameznih dejanj, ne pa tudi za odškodninsko tožbo, ki je po določilih 43. do 47. čl. ZZLPPO pridržana SRD-u. Sicer pa ravnanje v nasprotju s statutom, ki naj bi imelo za posledico oškodovanje družbene lastnine, tožeča stranka očita direktorju druge tožene stranke, ustanovitev by pass podjetja, ki je v tretji alinei drugega odst. 48. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l. RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96 - v nadaljevanju ZLPP) navedenokot ena od situacij za obstoj domneve, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine, samo po sebi ni nično, razlogov za ničnost pogodbe o ustanovitvi druge tožene stranke pa tožeča stranka ne navaja. Sicer pa četudi bi tožeča stranka v tem postopku uveljavljala ničnost pogodb ali pravnih dejanj z zahtevkom na plačilo denarne obveznosti, teh učinkov ne bi mogla uveljavljati v korist prve tožene stranke, pač pa v korist SRD-a. Aktivna legitimacija tožeče stranke in pasivna legitimacija prve tožene stranke torej nista podani. Proti sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odst. 338. čl. ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Toženke na pritožbo niso odgovorile. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je, kot izhaja iz listin v spisu (C1), prišlo do privatizacije prve tožene stranke dne 4.7.2000, tožba v tej zadevi pa je bila vložena pred tem in sicer dne 7.1.1999. Zato določilo tretjega odst. 65. čl. ZZLPPO, ki napotuje na 25.e in 25.h čl. Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti sklada RS za razvoj in obveznostih Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo (Ur.l. RS, št. 71/94 in 39/96 - v nadaljevanju ZPPOLS), po katerih so po vpisu v register tiste družbe, pri kateri je bilo v reviziji ugotovljeno zmanjšanje družbene lastnine po 48. čl. ZLPP, aktivno legitimirani za vložitev tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj iz 48. (in 48.a) čl. ZLPP po splošnih pravilih obligacijskega prava (le) delničarji v imenu družbe, ne pride v poštev. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba pravilno opozarja, da je zaključek prvostopnega sodišča o pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke za vložitev tožbe proti tretji in četrti toženi stranki napačen. Iz X. točke pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 15.7.1999 (list. št. 41) res izhaja, kot opozarja pritožnik, da je SRD (ustno na sestanku decembra 1998) predlagal tožeči stranki, naj vloži tožbo proti tretji in četrti toženi stranki. Zato je nepravilen zaključek prvostopnega sodišča, po katerem je tožeča stranka sama v pripravljalni vlogi z dne 15.7.1999 navedla, da je SRD sprejela pobudo za vložitev tožbe zoper tretjo in četrto toženo stranko. Sicer pa je treba določilo 7. čl. ZZLPPO interpretirati tako, da je za vložitev tožbe zaradi oškodovanja družbenega kapitala aktivno legitimiran tako SRD kot Družbeni pravobranilec RS. V tem členu, ki se glasi "1. Z dnem prenosa družbenega premoženja oziroma kapitala iz 5. čl. tega zakona (ki govori o prenosu družbenega kapitala tistih pravnih oseb, ki se do uveljavitve z ZLPPO niso privatizirale) na SRD, ta družba uveljavlja zahtevke iz naslova oškodovanja družbenega premoženja oziroma kapitala, za katere še ni uveden sodni postopek. 2. Družbeni pravobranilec lahko 15 dni po prejemu revizijskega poročila Agencije za revidiranje predlaga SRD-u sodno uveljavljene zahtevke iz naslova oškodovanja družbenega premoženja oziroma kapitala. 3. Če SRD pobude družbenega pravobranilca ne sprejme, ga je dolžna o razlogih zato obvestiti v roku 8 dni po prejemu pobude. Če družbeni pravobranilec oceni, da razlogi SRD-a niso opravičeni, lahko ta zahtevek iz prejšnjega odstavka uveljavlja sam iz razlogov in po postopku, ki velja na dan uveljavitve tega zakona", torej ni predvidena prekluzija družbenega pravobranilca za vložitev tožbe po takšni ali drugačni izjavi SRD-a, pač pa aktivna legitimacija (tudi) SRD-a za vlaganje tožb kljub prehodu družbenega kapitala na SRD. Da je temu tako, izhaja tudi iz četrtega odst. 63. čl. ZZLPPO (na katerega prav tako v pritožbi opozarja tožeča stranka), da določilo drugega odst. 50. čl. ZLPP ostane v veljavi za postopke in stroške družbenega pravobranilca kljub prenehanju veljavnosti ZLPP z dnem uveljavitve ZZLPPO (1.5.1998) in iz (na podlagi drugega odst. 65. čl. ZPPOLS) še veljavnega 25.m člena ZPPOLS, po katerem ima pooblastila iz drugega odst. 50. čl. ZLPP družbeni pravobranilec tudi po izteku splošnega roka za lastninsko preoblikovanje iz 20. čl. ZLPP ter pravico in dolžnosti začeti oziroma nadaljevati s postopki iz drugega odst. 50. čl. ZLPP. Družbeni pravobranilec je na podlagi določila prvega odst. Zakona o družbenem pravobranilcu RS (Ur.l. RS, št. 69/95) varuh družbene lastnine. Kot tak pa je v primeru oškodovanja družbene lastnine po 48. čl. ZLPP aktivno legitimiran ne-le za vlaganje zahtevkov za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti posameznih dejanj ali pogodb, sklenjenih v škodo družbenega kapitala (za kar ima pooblastilo v drugem odst. 50. čl. ZLPP), pač pa za vsakršne zahtevke, s katerimi se odpravlja oškodovanje družbene lastnine. O tem se je, kot opozarja pritožba, sodna praksa že večkrat izrekla (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS, III Ips 99/94, Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1090/99 ...). Glede na navedeno je pravno zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da je družbeni pravobranilec aktivno legitimiran le za razveljavitvene in ničnostne zahtevke, za oškodovanje družbene lastnine pa na podlagi določila prvega odst. 47. čl. ZZLPPO le SRD. Da ZLPP v tem pogledu ni prinesel nobenih novosti, izhaja ne-le iz določila 47. čl. tega zakona samega, ki ga prvostopno sodišče napačno interpretira, saj ta zakon izrecno prepušča uveljavljanje odškodninskih zahtevkov, o katerih sicer odloča SRD, družbenemu pravobranilcu. Če bi temu ne bilo tako, bi zakon družbenemu pravobranilcu ne dal aktivne legitimacije za vložitev tožbe v tretjem odst. 7. člena v primerih, kadar SRD tožbe ni pripravljen vložiti. Poleg tega pritožba utemeljeno opozarja tudi na določili 3. in 4. čl. 63. čl. ZZLPPO, po katerih kljub prenehanju veljavnosti ZLPP ostanejo v veljavi tista njegova določila (48. in 48.a člen), ki se nanašajo na uveljavljanje zahtevkov iz naslova oškodovanja premoženja in družbenega kapitala ter (drugi in tretji odst. 50. čl. ZLPP) postopke in stroške družbenega pravobranilca. Kako se po prehodu družbenega kapitala na SRD izvede privatizacija v primerih ugotovljenega oškodovanja podjetja oziroma oškodovanja družbenega kapitala, je razvidno iz 43. do 47. čl. ZZLPPO. Predmetni zahtevek je odškodninski zahtevek. Po izrecnem določilu prvega odst. 45. čl. sta za tak zahtevek aktivno legitimirana tako SRD, ki odškodninsko tožbo vloži v imenu in na račun podjetja kot družbeni pravobranilec. Torej je pravno zmoten tudi tisti zaključek prvostopnega sodišča, po katerem bi tožeča stranka morala predmetne zahtevke uveljavljati na račun SRD-a. Tako napačno pravno stališče pa je botrovalo zaključku prvostopnega sodišča, da prva tožena stranka ni pasivno legitimirana v tej pravdi, zaradi česar je tožbeni zahtevek proti njej zavrnilo. Katere bistvene kršitve naj bi storilo prvostopno sodišče, iz pritožbe ne izhaja. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta utemeljena le pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga prvostopno sodišče prav zaradi svojega napačnega materialnopravnega pristopa ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi določila 355. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem sojenju bo moralo prvostopno sodišče o tožbenem zahtevku tožeče stranke odločati tudi po vsebini, česar v dosedanjem sojenju kot samo pojasnjuje, ni storilo zaradi ocene, da je podana zgrešena legitimacija tožeče in prve tožene stranke v tej pravdi. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odst. 165. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1824/98
• VSL sklep II Cp 1868/99
• VSL sodba I Cp 309/2000