VSL sklep I Cpg 1348/99

Jedro

Če obstaja med istima osebama več istovrstnih obveznosti, je dolžnik tisti, ki (najkasneje) ob izpolnitvi določi, katero obveznost izpolnjuje (1. odst. 312. člena ZOR)

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v 1. točki izreka v ugodilnem delu, v 2. točki izreka glede glavnice 1.455.342,65 SIT z zamudnimi obrestmi od 6.10.1996 do plačila in v celoti v 3. točki izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za plačilo glavnice 4.061.883,60 SIT z zamudnimi obrestmi in za plačilo 53.919,00 SIT izvršilnih stroškov, tudi z zamudnimi obrestmi, v ostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je zavrnilo (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki njene pravdne stroške (3. točka izreka). Zoper ugodilni del 1. točke izreka in glede zavrnitve nasprotnega tožbenega zahtevka za plačilo glavnice 1.455.342,65 SIT z zamudnimi obrestmi od 6.10.1996 do plačila se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožnica nima prav, ko uveljavlja, da je razlogovanje prvostopnega sodišča glede tega, katere račune je tožena stranka plačala in kateri so ostali neplačani, nejasno. Razlogovanje je dovolj jasno, ni pa dovolj prepričljivo. Tožeča stranka vtožuje plačilo računa št. 829909 z dne 9.2.1996 (A2). Z njim je tožeča stranka zaračunala toženi stranki "najem zgornjega roba nadvozov Drenikova, Celovška in Dunajska 1993-1995. leto." Račun se sklicuje na pogodbo št. 1788/1-07/93. Pogodbi, s tako vsebino, ustreza pogodba št. 1788/1-07/92-BJ. Ne ujemata pa se številki pogodb. S prvostopnim sodiščem se je mogoče strinjati, da je napačno označbo v računu pripisati zgolj pisni pomoti. Tožena stranka se je branila, da je zaračunano najemnino plačala in v dokaz temu predložila dopis odvetnice tožeče stranke z dne 1.2.1996 (B3). V njem odvetnica zatrjuje, da je tožena stranka plačevala mesečno najemnino po pogodbi št. 1788/1-07/92, v izstavljenih računih pa naj bi bila "zgolj navedena napačna številka najemne pogodbe in sicer št. 1788/2-07/92 namesto št. 1788/1-07/92." Tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni nikoli izrecno preklicala dopisa svoje odvetnice, čeprav je res, da je trdila drugače, kot je navedeno v omenjenem dopisu. Njene trditve pa so vendarle takšne, kot da niti sama ni bila prepričana, katere terjatve ji je tožena stranka plačala in katere ne. Na koncu III. točke vloge z dne 21.4.1999 je npr. (podrejeno) ponudila drugačno pravno podlago tožbenemu zahtevku, namreč "najemno pogodbo za lokacijo zgornji betonski rob nadstreška na železniški postaji v Ljubljani." Prvostopno sodišče je štelo, da so računi, ki jih omenja odvetnica v svojem dopisu, tisti, ki so v spisu označeni z A9 do A33. Ker je na njih zapisano, da tožeča stranka z njimi zaračunava toženi stranki "najemn. za zgornji beton. rob nadstreška na žel. post. Ljubljana," je sklepalo, da v računih ni bila navedena napačna pogodba, pač pa je bila zaračunana prenizka najemnina (1.500,00 DEM namesto 2.000,00 DEM). Sodišču se je najbrž zdelo povsem samoumevno, da je tožena stranka plačala zgoraj (in samo zgoraj) označene račune in je zato na tej podlagi sklepalo, da je ostal v celoti neplačan vtoževani račun. Tako sklepanje je sicer kar verjetno, vendar pa vseeno ne sega do prepričanja, potrebnega za odločanje o tožbenem zahtevku. Če obstaja med istima osebama več istovrstnih obveznosti, je dolžnik tisti, ki (najkasneje) ob izpolnitvi določi, katero obveznost izpolnjuje (1. odst. 312. člena ZOR). Med pravdnima strankama je obstajalo več podobnih najemnih razmerij. Pogodbe so imele zelo podobne številke, pa še te v računih A9 - A33, kot opozarja pritožba, niso bile pravilno zapisane, podobna je bila tudi višina dogovorjene najemnine, pa še ta je bila na računih napačno zapisana. Ker je poleg tega odvetnica tožeče stranke v dopisu toženi stranki trdila, da je tožena stranka plačala najemnino po drugi pogodbi in ne tisti, ki je bila navedena na računih, se ni mogoče pridružiti razlogovanju prvostopnega sodišča, s katerim skuša prepričati, da je tožena stranka plačevala prav najemnino za zgornji betonski rob nadstreška na železniški postaji Ljubljana in ne morda najemnine dela železniških nadvozov nad Dunajsko, Celovško in Drenikovo cesto. Pritožnica upravičeno uveljavlja, da v zvezi z nasprotno tožbo dejansko stanje ni bilo v celoti (popolno) ugotovljeno, ker sodišče ni ugodilo, pa bi moralo, njenim dokaznim predlogom. Tožena stranka je navajala, da je imela z Živili Kranj dogovorjen termin oglaševanja za obdobje od septembra 1995 do septembra 1996, kar pa naj bi njen poslovni partner odpovedal zaradi tega, ker je tožeča stranka začela z gradbenimi deli in je bila zaradi tega več kot polovica najetega oglaševalskega prostora pogledom mimoidočih zastrta. Ni videti dovolj razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje J. B. Če se je tožena stranka prav z njim dogovarjala in na to kaže dopis z dne 26.8.1995 (B4), bi najbrž vedel povedati o tem, o kakšni najemnini sta se stranki pogovarjali. Po povedanem se pokaže, da je prvostopno sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno oziroma nepopolno. Po določbi 1. odst. 370. člena je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj izvede vse tiste predlagane dokaze, ki so potrebni za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. V skladu z določbo 3. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pritožnice pridrži za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 697/2004
• VSL sklep III Cp 197/00
• VSL sodba I Cp 1628/99