VSL sklep I Cpg 1252/2000
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Gospodarski oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CPG.1252.2000 |
Evidenčna številka: | VSL02790 |
Datum odločbe: | 05.12.2000 |
Področje: | civilno procesno pravo |
Institut: | sodna pristojnost - krajevna pristojnost |
Jedro
Po določbi 1. odst. 464. čl. ZPP mora tožena stranka, če želi doseči, da se sodišče, pri katerem je tožba vložena, izreče za nepristojno (in razveljavi v postopku opravljena dejanja ter tožbo zavrže) konkretno zatrjevati, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o arbitraži. Ker gre za zatrjevanje dejstva, ki ni splošno znano, pač pa je lahko znano le strankama, mora tista, ki za dosego določenega procesno pravnega učinka takšno dejstvo uveljavi, zanj predložiti tudi dokaz.
Izrek
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno slovensko sodišče. Svojo odločitev je oprlo na določila 29. in 485. čl. ZPP. Zoper tak sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavila je bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. in 5. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter napadeni sklep spremeni tako, da v predmetnem sporu odreče sodno pristojnost. Tako v 32. tč. distribucijskega sporazuma št. AGR1 30201.1 z dne 2.4.1993, kot v 8. čl. pogodbe št. DW/COME 2 US 950301 z dne 19.5.1995, kar je tožnik priložil tožbi, namreč izhaja, da je določena arbitražna klavzula in v tem smislu je toženec sodno pristojnost tudi ugovarjal. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu, s katerimi je prvostopno sodišče opravilo in utemeljilo presojo lastne pristojnosti v konkretnem sporu z mednarodnim elementom. Izpodbijana presoja je povsem pravilno oprta na navedbe v tožbi (glej 2. odst. 17. čl. ZPP) in pomeni popoln odgovor na ugovorne navedbe tožene stranke, upoštevajoč njihov dejanski obseg. Pritožba zmotno meni, da prvostopno sodišče ni razumelo njenega ugovora, saj je navedlo vse relevantne razloge za njegov preizkus in je pravilno utemeljilo lastno, seveda sodno in krajevno pristojnost, za kar je šlo v primeru spora z mednarodnim elementom (glej 29. in 485. čl. ZPP). Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje iz "deloma nejasne" dikcije toženčevega ugovora in dokumentacije, ki jo je predložil tožnik, odreči sodno pristojnost v tem gospodarskem sporu zato, ker iz navedenega jasno izhaja, da je bil v konkretni zadevi sklenjen arbitražni sporazum, kar je toženec dejansko tudi ugovarjal, ni utemeljena. Po določbi 1. odst. 464. čl. ZPP mora tožena stranka, če želi doseči, da se sodišče, pri katerem je tožba vložena, izreče za nepristojno (in razveljavi v postopku opravljena dejanja ter tožbo zavrže) konkretno zatrjevati, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o arbitraži (glej 1. odst. 464. čl. ZPP). Ker gre za zatrjevanje dejstva, ki ni splošno znano, pač pa je lahko znano le strankama, mora tista, ki za dosego določenega procesno pravnega učinka takšno dejstvo uveljavi, zanj predložiti tudi dokaz (glej 212. čl. ZPP). Tega tožena stranka v ugovoru (vloga na red. št. 4 spisa) ni storila. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, na katerega konkretno odkazuje šele v pritožbi. Pri tem pa ni prezreti, da za svojo trditev, da sta stranki sklenili arbitražno pogodbo tudi v pritožbi ne poda ustreznega dokaza (glej 1. odst. 226. čl. ZPP). Sklicevanje na neprevedeni distribucijski sporazum (priloga A5) in na pogodbo z dne 19.5.1995 (ki je med listinskimi prilogami ni zaslediti) namreč ni zadostno, saj je stranka, ki se na listino, sestavljeno v tujem jeziku, sklicuje, dolžna priložiti tudi njen overjeni prevod (glej 2. odst. 226. čl. ZPP). Povezanost trditvenega in dokaznega bremena je bila glede vprašanja izključitve sodne pristojnosti zaradi arbitražne pogodbe v danem procesnem trenutku namreč breme tožene stranke, ki je z ugovorom zasledovala določeno pravno posledico. Tožeča stranka je tujo listino (očitno) predložila in tako razume to tudi pritožnica, v dokazne namene za utemeljenost svojega tožbenega zahtevka. Škodne posledice neizpolnitve dokaznega bremena bi zatorej trpela šele, če bi predložene listine ne prevedla do obravnavanja njenega tožbenega zahtevka v dokaznem postopku. S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. čl. ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009