VSL sklep I Cp 445/2000

Jedro

V primeru, da nekdo dejansko uporablja nepremičnino (pot) drugega, s tem da po poti hodi in vozi še ne pridobi posesti poti, saj ima dejansko oblast nad potjo lastnik služeče stvari, temveč lahko pridobi le posest pravice stvarne služnosti hoje in voženj, če dejansko izvaja upravičenja, ki tvorijo vsebino omenjene pravice.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu ( to je v točkah 3, 4 in 5 izreka sklepa) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 1 izreka vzelo na znanje umik predloga za izdajo začasne odredbe in postopek ustavilo. Na znanje je vzelo tudi delni umik tožbe v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja in tudi v tem delu postopek ustavilo (točka 2 izreka). Nato je v točki 3 izreka ugotovilo, da je toženec motil oba tožnika v njuni mirni in dejanski posesti služnostne poti hoje in voženj preko zemljišča parc. št. 206, 209 in 208/3 k.o. S... tako, da je dne 26.6.1999 na to pot zapeljal tovornjak in ga od tam ni hotel odstraniti, dne 12.7.1999 pa je na pot nasul približno 20 m3 peska, armaturne mreže in drug gradbeni material, tako da je pot popolnoma neprevozna. Odločilo je, da se je toženec v bodoče dolžan vzdržati vsakega takega ali podobnega motenja posesti (4. točka izreka) in da je toženec dolžan tožnikoma povrniti njune pravdne stroške v višini 87.684,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1999 dalje do plačila, v roku petnajstih dni (točka 5 izreka). Zoper ta sklep se je glede odločitve pod točkami 3, 4 in 5 pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da se je postopka kot tožnik udeleževal nekdo, ki ne more biti pravdna stranka in je bila tako storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena, točka 11 ZPP. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala aktivno legitimacijo drugega tožnika, ker le-ta že v tožbi ni z ničemer dokazal, da uživa parcelo št. 208/1 - travnik k.o. S.... Tega tudi ni dokazal tekom postopka. Podlaga za zaključek sodišča, da tožnik parcelo 208/1 uživa, naj bi bile izpovedi, da imajo prvotožničin travnik v najemu D...arji ter da ga D...arji uživajo in sicer kosijo travo. Izpovedi je sodišče poenostavilo in Dolinarje poistovetilo z drugim tožnikom. Tožeči stranki zakupne pogodbe sodišču nista predložili. Drugi tožnik je na zaslišanju dne 8.9.1999 na posebno vprašanje sodišča sam izjavil, "da ima kmetijo oče in da oče krmo vozi zase, pa tudi kar krme peljem jaz, jo peljem za njega". Drugi tožnik je izvrševal dejansko oblast nad stvarjo za drugega in torej po določilu 71. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) nima posesti in ne more uživati posestnega varstva. Toženec tožnikov ni motil v posesti služnostne poti hoje in voženj, ker se po sporni poti ni nikoli izvajala služnost v korist parcele št. 208/1, temveč se je za dostop na parcelo in iz nje vedno uporabljala zgornja pot. Uporaba sporne poti je bila že leta 1983 namenoma in dogovorno opuščena in se je do sedaj tudi že zarasla, ker je bila namesto nje zgrajena nova spodnja pot. Prva tožnica ne ve, kje je posestna meja, sicer ne bi zatrjevala, da pot poteka po njenem zemljišču. Sodišče je tudi glede posamičnih motitvenih dejanj povsem sledilo tožbi in ugotovilo, da je tožena stranka tožnika motila tudi s tem, ko naj bi 12.7.1999 na pot nasula približno 20 m3 peska. Ta trditev je po mnenju pritožnika povsem nedokazana, saj o tem ve povedati le priča O. I., sestra prve tožnice, o katere verodostojnosti pa je dvomiti. Priča namreč ve, da naj bi tožnik nastavil pesek in opeko, ne ve pa niti tega, da obstaja spodnja nadomestna pot, ki se jo uporablja že več kot petnajst let. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Tožnika v tožbenem predlogu zahtevata, da se ugotovi, da sta bila motena v njuni mirni in dejanski posesti služnostne poti hoje in voženj preko zemljišča parc. št. 206, 209 in 208/3 k.o. S.... V trditveni podlagi tožbe pa še navedeta, da to pot za dostop in dovoz uporablja drugi tožnik, ki kot najemnik uživa parcelo št. 208/1 k.o. S..., katerega zemljiškoknjižna lastnica je prva tožnica. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno, da pot poteka tam, kjer jo je tožnik vrisal z modrim svinčnikom v katastrski načrt. Ne ugotovi pa, kje (na katerih parcelah) je bilo storjeno motilno ravnanje, kar je eno od odločilnih dejstev. Sklep sodišča prve stopnje tako nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Od ugotovitve tega dejstva je odvisna tudi pravilnost uporabe materialnega prava. ZTLR loči posest stvari in posest pravice. 1. in 2. odstavek 70. člena ZTLR govorita o posesti stvari. V 3. odstavku 70. člena ZTLR pa je opredeljena posest pravice in sicer posest stvarne služnosti. Le-to ima tisti, ki dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti. V primeru, da nekdo dejansko uporablja nepremičnino (pot) drugega s tem, da po poti hodi in vozi, s tem še ne pridobi posesti poti, temveč le posest pravice stvarne služnosti hoje in voženj, če dejansko izvaja upravičenja, ki tvorijo vsebino omenjene pravice. Takšno posest pravice stvarne služnosti pa ima nekdo lahko le na nepremičnini drugega in ne na lastni nepremičnini, kjer pa ima sicer lahko posest stvari. Sodišče prve stopnje bo torej moralo ugotoviti, kje je bilo storjeno motilno ravnanje in nato odločiti, ali in kakšno posestno varstvo gre vsakemu izmed tožnikov v zvezi s posameznimi nepremičninami (posest stvari ali posest pravice stvarne služnosti), seveda vse v okvirih postavljenega tožbenega zahtevka. Glede na pritožbene navedbe tožene stranke pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu nejasni glede vprašanja, kdo je najemnik parcele 208/1, drugi tožnik ali njegov oče (v razlogih izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje se le na splošno omenjajo "D...arji"). To vprašanje je pomembno za presojo, ali drugi tožnik vozi po sporni poti v lastnem interesu, za sebe, ali le za očeta, ki je lastnik kmetije in po njegovih navodilih, kot to navaja pritožba. Od tega pa je odvisna pravilnost uporabe materialnega prava, to je 71. člena ZTLR, ki določa, da kdor iz naslova delovnega ali podobnega razmerja ali v gospodinjstvu izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za drugega in je dolžan ravnati po njegovih navodilih, nima posesti in s tem tudi ne aktivne legitimacije za posestno varstvo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, na podlagi določbe 1. odstavka 354. člena ZPP sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 120/2000
• VSL sklep II Cp 1201/99
• VSL sklep I Cp 1069/99