VSL sklep I Cpg 1221/2000

Jedro

S trditvijo, da bo dolžnik z začasno odredbo z blokado sredstev na računu do višine vtoževane terjatve utrpel samo neznatno škodo, ker ta denarna sredstva v bistvu niso njegova, ampak upnikova, upnik ni izkazal pogoja za izdajo začasne odredbe po 3. odst. 270. člena ZIZ.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka v zavarovanje denarne terjatve predlagala, da se toženi stranki blokira žiro račun do zneska 2.200.000,00 SIT, kolikor znaša terjatev tožeče stranke in da se Agenciji za plačilni promet prepove izplačilo z njenega računa do višine blokade. Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila. Navedla je, da se pritožuje iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo napadenega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka v pritožbi ni razložila, katere bistvene kršitve procesnih določb naj bi napravilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče glede tega pritožbenega razloga preizkusilo sklep prve stopnje samo zaradi tistih bistvenih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, na katere mora po določbi 2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da ni podana nobena od teh kršitev. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno povedalo, kakšni pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve morajo biti izpolnjeni po določbah 1., 2. in 3. odst. 270. člena ZIZ. Nato je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bo zaradi tega, ker bi tožena stranka odtujevala, skrivala ali kako drugače razpolagala z denarjem na računu, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pravilno je tudi ocenilo, da blokada denarnih sredstev v višini 2.200.000,00 SIT za toženo stranko ne pomeni le neznatne škode. Bistvena pritožbena trditev je, da tožena stranka brez pravne podlage razpolaga z denarjem, ki ji ne pripada, saj je to v bistvu denar tožeče stranke, zato blokada njenega žiro računa do višine vtoževane terjatve za toženo stranko ne more predstavljati nobene škode. Ta trditev pa ni pravilna. Če bi bilo to res, potem upniku v nobenem primeru ne bi bilo treba izkazovati pogoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ker bi v vsakem primeru, ko bi izkazal za verjetno, da ima zoper dolžnika denarno terjatev, lahko izposloval začasno odredbo s prepovedjo razpolaganja denarnega zneska do višine terjatve. Pa vendar ZIZ v določbi 2. odst. 270. člena jasno predpisuje, da mora biti poleg verjetnosti obstoja terjatve izkazana tudi ta nevarnost. Določba 3. odst. 270. člena ZIZ je izjema od tega pravila in mora upnik za to, da bo mogoče odločiti na njeni podlagi, izkazati neke posebne okoliščine, ki kažejo, da bi dolžnik z začasno odredbo pretrpel samo neznatno škodo. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da ni podan niti pogoj za začasno odredbo iz 3. odst. 270. člena ZIZ, pravilno. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe odločilo tudi materialnopravno pravilno. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeni sklep. Na podlagi določbe 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cpg 908/93
• VSL sklep Cpg 950/93
• VSL sklep Cpg 804/96