VSL sodba I Cpg 1034/2000

Jedro

Časopis, v katerem so povzete običajne in bralcem znane (aktualne in regionalno naravnane) vrste člankov in oglasov, ne predstavlja avtorskega dela. Zato pri povzemanju takšnih člankov in oglasov ne gre za predelavo (oz. "skazitev") avtorskega dela.

 

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na 1.) ugotovitev kršitve avtorske pravice (prvotožeče z izdajanjem (distribuiranjem) časopisa "Novi medij", prvotožeče in drugotožeče pa s skazitvijo grafične podobe časopisa "Media", kasneje preimenovanega v "Novi medij"), 2.) plačilo običajnega honorarja v višini 3.958.740,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1997 do plačila, 3.) povrnitev pretrpljene gmotne škode (zaradi skazitve časopisa) v višini 1.700.000,00 SIT in 4.) objavo sodbe v časopisih Delo, Dnevnik in Dolenjski list. Tožeča stranka se je zoper navedeno sodbo pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, predlagala pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe (z 19% DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi). Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka je zatrjevala, da je pri izdelavi časopisa - oglasnika "Media", ki se je kasneje preimenoval v "Novi medij", šlo za individualno ustvarjalnost. Vendar pa je sodišče prve stopnje temu časopisu oz. oglasniku (po oceni sodišča druge stopnje) pravilno odreklo takšno ustvarjalnost, saj pri njegovem imenu ni šlo za kreacijo, ampak zgolj za izbiro (iz posameznih besed, ki so sicer obče dobro in jih zato ni mogoče avtorskopravno monopolizirati), medtem ko pri izbiri, uskladitvi in razporeditvi vsebine ni šlo za izvirno predstavitev in sporočilnost, ampak za takšno, ki ne odstopa od predstavitve in sporočilnosti drugih tovrstnih (regionalno naravnanih) časopisov oz. oglasnikov. Časopis oz. oglasnik tožene stranke namreč tako kot tudi časopis oz. oglasnik tožeče stranke povzema običajne in med bralci že znane vrste člankov in oglasov, katerih namen je vsebinsko aktualno predstaviti določeno regijo ("Sotočje" npr. na takšen način predstavlja Občino Medvode, "Ločanka" pa škofjeloško regijo). Zato članki in oglasi posamično niti skupno (zbrani v časopisu oz. oglasniku tožeče stranke) ne predstavljajo individualne, intelektualne stvaritve, tj. avtorske stvaritve po 1. odstavku 5. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP). Ker torej iz zatrjevane dejanske podlage ne izhaja uveljavljana pravna posledica, se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno (kot neutemeljen) zavrnilo zahtevek tožeče stranke za avtorskopravno varstvo (dejanske podlage za kakšno drugo varstvo pa tožeča stranka ni ponudila). Zato je pritožbeno razlogovanje tožeče stranke o kršitvah njenih materialnih in moralnih avtorskih pravic neupoštevno. Avtorskopravno sankcionirana bi bila namreč lahko le predelava (oz. "skazitev") avtorskega dela, kar pa časopis - oglasnik tožeče stranke (kot že navedeno) ni. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala pritegnitev izvedenca likovno-oblikovalne oz. grafične stroke, ki naj bi ugotovil obseg predelave oz. skaženost, vendar pa ta dokaz glede na poprej navedene ugotovitve sodišča (dejansko) ni bil potreben. Sicer pa je avtorsko delo pravni standard, katerega obstoj v končni fazi ugotavlja sodišče, medtem ko bi izvedenec lahko dal le strokovne iztočnice za primerjavo nekega dela z drugimi deli v okviru njegove kategorije (če bi sodišče prve stopnje predhodno ocenilo, da gre pri časopisu - oglasniku tožeče stranke za avtorsko delo). Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala tudi zaslišanje prič, ki naj bi vedele povedati, da je tožena stranka dobila vse materiale in datoteke, navedene v tožbi (gl. list. št. 19), medtem ko je v pritožbi (gl. list. št. 56) zatrjevala, da naj bi predlagane priče vedele povedati ne le o prejemu tega gradiva, ampak tudi o njegovi uporabi ("v sicer predelani in skaženi obliki časopisa"), kar pa je že nekaj drugega. Sicer pa ugotovitev tega dejstva glede na druge ugotovitve sodišča prve stopnje niti ni bila potrebna. Ker prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo (sicer uradoma upoštevnih) absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, je drugostopenjsko sodišče na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (1. točka izreka), ne da bi pri tem odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena (gl. 1. odstavek 360. člena ZPP/99). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je drugostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP/99 sklenilo, da sama krije pritožbene stroške (2. točka izreka).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 607/2004
• VSL sodba I Cpg 769/99
• VSL sodba I Cp 826/99