VSL sklep I Cpg 1106/2000

Jedro

Tožeče stranke v tožbeni naraciji in tožbenem petitu zatrjujejo, da jim je tožena stranka z odklopom električne energije v skupnih prostorih A., motila zadnjo mirno posest električne energije. Zatrjujejo torej svojo posest na električni energiji. Po ZTLR je predmet posestnega varstva posest stvari, le če gre za stvarno služnost, pa tudi posest pravice (primerjaj 70. in 75. čl. ZTLR). S priključitvijo svojih poslovnih porostorov na električno omrežje, naročnik električne energije ne pridobi posesti na njej, zato tudi ni mogoče pritrditi tožnikom, da jim je bila z odklopom električne energije kot motitvenim dejanjem motena posest električne energije, ker te posesti nikdar niso pridobili.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Pritožniki sami nosijo svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom (z zvezi s popravnim sklepom) je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi ugotovilo, da je tožena stranka tožečim motila zadnjo mirno posest električne energije v skupnih prostorih poslovnega objekta TPC Koseze, s tem, da je dne 12.3.1997 celotnim skupnim prostorom navedenega poslovnega objekta, tako plačnikom kot neplačnikom, odklopila električno energijo in tako tožečim strankam onemogočila normalno uporabo skupnih prostorov poslovnega objekta in normalno uporabo samega poslovnega objekta. Toženi stranki naj bi prepovedalo takšno in podobno motitveno ravnanje pod pretnjo denarne kazni (1. točka izreka). V preostalem delu je postopek zaradi umika tožbe ustavilo (2. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v povračilo pravdnih stroškov tožene stranke (3. točka izreka) ter odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške (4. točka izreka). Zoper navedeni sklep v delu, v katerem niso uspele (1., 3. in 4. točka izreka) so se pravočasno pritožile tožeče stranke, uveljavljale pa so vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlagale, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi izpodbijajo ugotovitev prvostopnega sodišča, da zatrjevano motitveno dejanje ni protipravno, ker Zakon o energetskem gospodarstvu govori o odjemalcu, to pa ni prijavitelj, pač pa lastniki A.. Navedeni zakon je potrebno razlagati tako, da dovoljuje odklop le neplačnikom, ne pa tudi plačnikom. Priglasili so tožbene stroške. Naknadno so pritožniki vložili še dopolnitev pritožbe, ki pa je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bila vložena že po preteku pritožbenega roka zoper izpodbijani sklep. Pritožba ni utemeljena. Tožeče stranke v tožbeni naraciji in tožbenem petitu zatrjujejo, da jim je tožena stranka z odklopom električne energije v skupnih prostorih A., motila zadnjo mirno posest električne energije. Zatrjujejo torej svojo posest na električni energiji. Po ZTLR je predmet posestnega varstva posest stvari, le če gre za stvarno služnost, pa tudi posest pravice (primerjaj 70. in 75. čl. ZTLR). S priključitvijo svojih poslovnih porostorov na električno omrežje, naročnik električne energije ne pridobi posesti na njej, zato tudi ni mogoče pritrditi tožnikom, da jim je bila z odklopom električne energije kot motitvenim dejanjem motena posest električne energije, ker te posesti nikdar niso pridobili. Posestno varstvo uporabe električne energije se lahko uresničuje le tako, da se zahteva varstvo posesti na stvareh, na katerih se električna energija uporablja, v konkretnem primeru torej na skupnih prostorih poslovnega objekta A.. Motenje posesti stvari namreč pomeni onemogočanje uporabe stvari v njeni funkciji. Če je bila torej z odklopom električne energije okrnjena uporaba skupnih prostorov poslovnega objekta A., je tožena stranka z opisanim motilnim ravnanjem lahko tožnike motila v njihovi posesti skupnih prostorov poslovnega objekta, ne pa v posesti električne energije, katere, kot je bilo že obrazloženo, tožniki niso imeli. Ker pa tožniki zatrjujejo in uveljavljajo motenje posesti električne energije, že iz tega razloga njihovemu tožbenemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi. Pritožbenemu sodišču se zato ni bilo potrebno spuščati v presojo pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča, da opisano motilno dejanje - odklop električne energije ni bilo protipravno. Kljub drugačnim razlogom prvostopnega sodišča za njegovo odločitev, le-ta iz materialnopravnih razlogov, navedenih zgoraj, ni nepravilna. Ker prvostopno sodišče ni zagrešilo ob reševanju pritožbe uradno upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 2. točke 380. čl. ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, morajo sami nositi svoje pritožbene stroške. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1389/2002
• VSL sklep II Cp 1307/2003
• VSC sklep Cp 915/2003