VSL sklep I Cpg 1041/99

Jedro

Tožena stranka je trdila, da je vtoževana računa poravnala z gotovinskimi plačili in kompenzacijami. Zlasti za račun št. 01400011 je priložila fotokopijo sporočila o obremenitvi kot dokazilo o gotovinskem plačilu navedenega računa (priloga B2), zaradi česar ni sprejemljiv pavšalni zaključek prvostopnega sodišča, da kompenzacija ni bila izvedena. Obstajajo torej nasprotja med tem, kar je zatrjevala in dokazovala tožena stranka o poravnavi dolga po računu št. 01400011 in razlogi izpodbijane sodbe za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka (ker naj bi kompenzacija ne bila izvedena).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče v celoti obdržalo v veljavi izvršilni sklep Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Kranju, opr. št. ... z dne ... v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke. Zoper sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP pritožila tožena stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Tožeča stranka vtožuje znesek 127.890,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.10.1991 dalje do plačila po računu št. 01400011 in znesek 39.299,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.9.1991 do plačila po računu št. 01400009. Temu zahtevku se je tožena stranka upirala s trditvijo, (list. št. 17 in 25), da je račun št. 01400011 tožeči stranki plačala dne 5.12.1991, račun v višini 357.330,00 SIT (račun št. 01400009) pa 23.9.1991 v znesku 50.000,00 SIT, 1.10.1991 v znesku 101.450,00 SIT, 16.10.1991 v znesku 96.469,80 SIT, 24.12.1991 v znesku 27.687,30 SIT, 31.12.1991 v znesku 65.879,70 SIT in 10.11.1992 v znesku 15.983,00 SIT. Priložila je tudi fotokopije sporočil o obremenitvi, kompenzacij, asignacijske pogodbe in delnih konsignacij tedanje SDK (priloge B2 in B4-B16). Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo dne 6.10.1994 sicer priznala plačilo zneska 128.890,00 SIT, vendar na podlagi tega priznanja ni mogoče ugotoviti, ali priznava plačilo računa št. 01400011 v znesku 127.890,00 SIT in gre morda zgolj za računsko pomoto, ali pa se navedeni priznani znesek plačila nanaša na delno plačilo računa št. 01400009 v znesku 357.330,00 SIT. Navedeno nejasnost je bilo prvostopno sodišče dolžno s tožečo stranko razjasniti, da bi lahko ugotovilo, kateri del tožbenega zahtevka je sploh še sporen. V nasprotju s tem v izpodbijani sodbi ugotavlja, da kompenzacije, s katero naj bi tožena stranka poravnala svoje obveznosti, ni bila izvedena, ker tožena stranka ni predložila dokazila o "tej" kompenzaciji, predložena sporočila o obremenitvi pa niso potrjena s strani SDK. Obrazložitev sodbe je pri tem tako skopa, da sodbe ni niti mogoče preizkusiti (13. točka 2. odst. 354. čl. ZPP). Kot je bilo že obrazloženo, je tožena stranka trdila, da je vtoževana računa poravnala z gotovinskimi plačili in kompenzacijami. Zlasti za račun št. 01400011 je priložila fotokopijo sporočila o obremenitvi kot dokazilo o gotovinskem plačilu navedenega računa (priloga B2), zaradi česar ni sprejemljiv pavšalni zaključek prvostopnega sodišča, da kompenzacija ni bila izvedena. Obstajajo torej nasprotja med tem, kar je zatrjevala in dokazovala tožena stranka o poravnavi dolga po računu št. 01400011 in razlogi izpodbijane sodbe za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka (ker naj bi kompenzacija ne bila izvedena). Katera kompenzacija naj bi po oceni prvostopnega sodišča ne bila izvedena in za katero naj bi tožena stranka ne predložila dokazila o njeni izvedbi, prvostopno sodišče v razlogih sodbe ne pove. Tudi ugotovitvam prvostopnega sodišča, da predložena sporočila o obremenitvi žiro računa tožene stranke niso potrjena s strani SDK, ni mogoče pritrditi brez zadržkov. V prilogi spisa B2, B4, B10, B13 in B16 so sporočila o obremenitvi v levem zgornjem kotu očitno žigosana, vendar zaradi slabih fotokopij ni mogoče razbrati, čigav je žig na njih. Glede na to bi sodišče toženo stranko moralo pozvati, naj predloži bodisi čitljive fotokopije navedenih listin, ali pa originale, v kolikor ocenjuje, da so plačila po navedenih listinah med strankama sporna. Drugače povedano, sodišče bi moralo skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse skupaj skladno z 8. čl. ZPP in šele nato odločiti o tožbenem zahtevku, v obrazložitvi svoje odločitve pa navesti tudi jasne razloge zanjo. Ker tako ni postopalo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo na podlagi 1. odst. 369. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, v katerem bo moralo biti pozorno tudi na temelj tožbenega zahtevka (zahtevek v znesku 127.890,00 SIT spp po računu št. 01400011 in v znesku 39.299,00 SIT spp po računu št. 01400009). Izrek o pritožbenih stroših temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur.l. RS št. 26/99).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 174/2000
• VSL sklep I Cp 23/2000
• VSL sodba I Cp 2103/99