VSL sklep I Cpg 1243/2000

Jedro

Zgolj besedna razlaga pojma "resne in dejanske uporabe blagovne znamke za zaznamovanje blaga" ne more biti izhodišče pravilnemu razumevanju. Pri razlagi je treba izhajati iz osnovne funkcije blagovne znamke, da kot znak razlikovanja služi prepoznavnosti blaga imetnika blagovne znamke na trgu. Tej pa bo zaščiteni znak služil, če se bo na trgu pojavljal tako, da bo prepoznaven kot znak razlikovanja v povezavi z določenim blagom, ki je že na trgu, ali pa so priprave za zaključek proizvodnje in prihod na trg že v sklepni fazi.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožena stranka v obdobju 5-ih let pred vložitvijo zahteve na razveljavitev znamke (to je pred 9.7.1996) ni uporabljala mednarode blagovne znamke IR-361 566 - znaka BUD - za ozačevanje proizvodov v razredu 32 (vse vrste piva, svetlo in temno) Tožena stranka se je pravočasno pritožila proti sodbi sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa naj jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v stališče sodišča prve stopnje o trditvah tožene stranke, češ da bi izpodbijana blagovna znamka "BUD" lahko uživala zaščito v okviru zaščite geografskega porekla, ker da je bistvena sestavina oznake porekla. Nobene protispisnosti s tem v zvezi ni moč očitati sodišču prve stopnje. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja, da ugotavljanje dejstev o nastopu tožene stranke na trgu v R Sloveniji po vložitvi zahteve za razveljavitev samo zase ne more biti pravno relevantno. ZIL ne definira posebej pojma "resne in dejanske uporabe blagovne znamke za zaznamovanje blaga oz. storitev", ki je predpostavka za (ne)utemeljenost zahteve za razveljavitev znamke po 1. odst. 90. čl. ZIL. Gotovo takšni uporabi ustreza označba blagovne znamke na samem blagu. Vendar pa že sama narava blaga to včasih onemogoča. Toliko bolj to velja za storitveno znamko. Prav tako si ni moč zamisliti neposredne povezanosti med blagovno znamko in npr. pivom, ali kakšnim drugim blagom v tekočem stanju, injekcijskimi iglami ipd. V takšnih primerih gotovo zadosti pojmu "resne in dejanske" uporabe blagovne znamke npr. ustrezna označba na embalaži. Enak pomen kot npr. nalepka na steklenici piva bi utegnil imeti tudi kozarec z ustrezno blagovno znamko, če bi bil seveda namenjen serviranju piva. Po prepričanju pritožbenega sodišča zato zgolj besedna razlaga pojma "resne in dejanske uporabe blagovne znamke za zaznamovanje blaga" ne more biti izhodišče pravilnemu razumevanju. Pri razlagi je treba izhajati iz osnovne funkcije blagovne znamke, da kot znak razlikovanja služi prepoznavnosti blaga imetnika blagovne znamke na trgu. Tej pa bo zaščiteni znak služil, če se bo na trgu pojavljal tako, da bo prepoznaven kot znak razlikovanja v povezavi z določenim blagom, ki je že na trgu, ali pa so priprave za zaključek proizvodnje in prihod na trg že v sklepni fazi. Za "resno in dejansko" uporabo izpodbijane registrirane blagovne znamke bi šlo po stališču sodišča prve stopnje, če bi tožena stranka dokazala uporabo tega znaka za označevanje blaga, za katerega je bila sporna blagovna znamka registrirana. Tega stališča pa sodišče prve stopnje ni podrobneje obrazložilo (prim. zgoraj). Priča J. W., ki je v okviru dejavnosti M. d.o.o. od tožene stranke kupoval in prodajal njeno pivo v letih 1993 do 1996 v R Sloveniji, je, upoštevaje dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, izpovedal, da se je pivo tožene stranke prodajalo "izključno pod blagovno znamko BUDWEISER ne pa tudi pod skrajšano oznako BUD". Pomen te dejanske ugotovitve je sam zase nedvoumen: tožena stranka na trgu v R Sloveniji ni nastopala z blagovno znamko "BUD" tako, da bi jo bilo moč povezati s pivom, ki ga je prodajala preko M. d.o.o.. Toda izpovedba priče v razlogih izpodbijane sodbe ni umeščena v kontekst listinskih dokazov, kar, kot bo sledilo iz nadaljevanja, omaje stališče o nedvoumnosti povzete dejanske ugotovitve. Iz priložene fotokopije štirih steklenic (priloga B 7) bi namreč sledilo, da je na nalepki na steklenici piva spodaj poleg besed "BUDWEISER" in "BUDVAR", izpisanih vodoravno, navpično izpisana hkrati tudi beseda "BUD" (priloga B 7, prim. še prilogo B 3). S tem v zvezi v razlogih izpodbijane sodbe, kot je bilo že zapisano, ni ugotovitev, ker, kot pravilno opozarja pritožnica, sodišče prve stopnje listinskih dokazov v izpodbijani sodbi ni ocenjevalo. S tem v zvezi je treba opozoriti, da ni izključeno označevanje blaga z različnimi blagovnimi znamkami, da pa hkrati v konkretnem primeru zgolj uporaba besed "BUDWIES" oz. "BUDVAR" ne pomeni tudi že uporabe besede "BUD", pa čeprav je slednja del prvih. Drugačno stališče bi po prepričanju pritožbenega sodišča širilo zaščito blagovne znamke preko razumnih meja na škodo ostalih uporabnikov oz. potencialnih uporabnikov znakov razlikovanja. Poleg tega se je tožena stranka zahtevi za razveljavitev sporne blagovne znamke upirala (med drugim) s trditvami, da je besedo "BUD" uporabljala na embalaži (med prilogami B 9). Teh trditev sodišče prve stopnje ni presojalo, saj iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče ugotovilo, ali je tožena stranka v gospodarskem prometu v R Sloveniji zatrjevano embalažo uporabljala ali ne in ali dajanje blaga v promet v zatrjevani embalaži sploh lahko pomeni "resno in dejansko" uporabo izpodbijane blagovne znamke v smislu 1. odst. 90. čl. ZIL (prim. zgoraj). Glede na obrazloženo je podan razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo dejstev, ki bi lahko bila pravno odločilna (340. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa. Napotki za nadaljevanje postopka so deloma razvidni že iz dosedanje obrazložitve. Dodati velja, da sta pravdni stranki predožili v spis različne označbe za pivo tožene stranke (prim. priloge pod A 7 in B 3), na kar naj bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka posebej pozorno. Pri presoji listinske dokumentacije naj sodišče izhaja iz uvodoma obrazloženega pomena "resne in dejanske uporabe blagovne znamke za zaznamovanje blaga". To pa pomeni, da zatrjevana uporaba besede "BUD" v reklamnem materialu in računih terja opredelitev konkretnih pojavnih oblik besede "BUD" na reklamnih materialih in računih, saj je sicer ni moč umestiti v uvodoma razložen pojem "resne in dejanske uporabe blagovne znamke za označevanje blaga". Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 400/2002
• VSL sklep IV Cpg 13/2004
• VSL sodba I Cpg 426/2003