VSL sklep I Cpg 1099/2000

Jedro

Vprašanje, ali in kdaj postopek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice po 5.odst. 143.čl. ZPPSL v učinke "res transacta" posega tako, da je izven tistega, za kar je po 5.odst. 143.čl. ZPPSL predviden, je vsebinsko in ne formalno vprašanje. Zato je o njem treba odločiti s sodbo in ne s sklepom.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izpodbijani sklep izdan zato, ker naj bi tožeča stranka uveljavljala razloge, zaradi katerih tožbe ne bi smela vložiti. S tem se je sodišče prve stopnje že spustilo v vsebinsko obravnavanje zadeve. Zato bi o njej moralo odločiti s sodbo. Sicer pa v 143.čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.list RS št. 67/93 in nasl. - "ZPPSL") določeni pravni režim posledic prerekanja ločitvene pravice tožeči stranki nalaga vložitev prav takšne tožbe, kot jo je vložila. Pravni režim, ki velja za posledice prerekanja terjatev, za predmetno tožbo ni uporaben. Zato razlogov za tožbo po (prvem delu) 5.odst. 143.čl. ZPPSL ni mogoče omejevati zgolj na tiste, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v postopku individualne izvršbe. Tožbenega zahtevka ni mogoče razlagati drugače, kot da tožeča stranka z njim uveljavlja neveljavnost oz. ničnost sklenjenega sporazuma o zavarovanju. Tožeča stranka je navajala razloge ničnosti sporazuma, ki bi jih moralo po 109.čl. ZOR sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je uveljavljala tudi razloge, po katerih sporazum sploh ni veljavno nastal oz. ni pridobil statusa pravnomočne sodne odločbe. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnico v tistem delu njenih trditev, ki zadevajo distinkcijo med formalnim in meritornim obravnavanjem zadeve. Če bi bilo tožbo iz tistega dela 5.odst. 143.čl. ZPPSL, kjer v postopku kot tožena stranka nastopa nosilec izvršilnega naslova, mogoče na podlagi 308.čl. ZPP zavreči (zgolj) zato, ker posega v učinke "res transacta", potem bi zakon predvideval tožbo, ki bi bila nedopustna v vseh primerih. Postopek na ugotovitev neobstoja z izvršilnim naslovom pridobljene ločitvene pravice v učinke sodne poravnave pač posega vedno. Ker je tožba kljub temu izrecno predvidena, zaradi poseganja v učinke sodne poravnave ne more biti nedopustna. Ali in kdaj v te učinke posega tako, da je izven tistega, za kar je po 5.odst. 143.čl. ZPPSL predvidena, je v obravnavani vrsti spora vsebinsko in ne formalno vprašanje. Sodišče prve stopnje bi zato o tožbenem zahtevku moralo odločiti s sodbo in ne s sklepom. V pritožbi uveljavljana kršitev postopka iz 1.odst. 339.čl. ZZP je torej podana. Na pravilnost odločbe je ta relativna kršitev vplivala vsaj zato, ker je v njeni posledici o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka izostala ustrezna argumentacija. Pritožbi tožeče stranke je bilo treba zato ugoditi, izpodbijani sklep na podlagi 3.točke 365.čl. ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo kot kontekst, v katerem bo razloge za tožbo po 5.odst. 143.čl. ZPPSL treba obravnavati, prvostopnemu sodišču lahko služil postopek na ugotovitev neobstoja judikatne obligacijske terjatve (3.odst. 144.čl. ZPPSL). Principi, po katerih je mogoče v tem postopku uspešno uveljavljati le takšne ugovore, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v postopku individualne izvršbe, bi po oceni pritožbenega sodišča morali veljati tudi za tožbo po 5.odst. 144.čl. ZPPSL. Vendar pa - in na to utemeljeno opozarja tudi pritožba tožeče stranke - teh razlogov ni mogoče reducirati zgolj na razloge, zaradi katerih je po nastanku izvršilnega naslova pravica prenehala. Še manj pa drži, da bi kot razlog za tožbo lahko služilo le prenehanje (zavarovane) terjatve ali njeno zastaranje. Ker je predmet spora ločitvena pravica, v zvezi s katero kategorije izpolnitve ali zastaranja ne pridejo v poštev, bi takšno ožanje razlogov pomenilo, da bi bila v 5.odst. 143.čl. ZPPSL zakonsko predviden postopek, v katerem tožnik že a priori ne bi mogel uspeti. Med ugovore, ki jih je mogoče uveljavljati v postopku individualne izvršbe, sodijo tudi ugovori iz prvih petih točk 55.čl. ZIZ (prej 50.čl. ZIP). V konkretnem priemru, ko je ima izvršilni naslov po 2.odst. 251.c čl. ZIP status sodne poravnave, je relevantna zlasti 5.točka. Stališče, po katerem bi morala za uspeh tožnika biti poravnava že razveljavljena in zgolj postopek zoper tak izvršilni naslov ne bi zadoščal, bi vodilo v generalno negacijo izgledov za uspeh v postopku po 5.odst. 143.čl. ZPPSL in ga zato pritožbeno sodišče ne sprejema. Če bi bila namreč pogoj za uveljavljanje 5.točke 55.čl. ZIZ (50.čl. ZPP) že razveljavljena poravnava, potem tudi izvršilnega naslova ne bi bilo in zato tudi napotitve po 5.odst. 143.čl. ZPP ne. Po oceni drugostopnega sodišča drži trditev pritožnice, da je v postopku uveljavljala trditve, ki bi lahko ustrezale 5.točki 55.čl. ZIZ (50.čl. ZIP). Sodišče prve stopnje vsega tega nepravilno ni štelo kot razlog, zaradi katerega bi tožnik v sporu utegnil uspeti in bi mu s tem v zvezi bilo treba omogočiti vsebinsko obravnavo njegovih trditev. Po mnenju pritožbenega sodišča gre pri tem za točko, na katero se bo moral ponovljeni postopek zlasti koncentrirati. V zvezi s prenašanjem principov iz sporov po 3.odst. 144.čl. ZPPSL v predmetno pravdo so vendarle podane določene specifike. Pravica, katere neobstoj se uveljavlja, ni obligacijska terjatev, temveč pravica do ločenega poplačila. Izvršilni naslov, ki naj ne bi učinkoval, pa ni sodba, temveč sodna poravnava. Poleg tega postopek, v katerem se dileme pojavljajo, ni postopek individualne izvršbe, temveč pravda, vezana na stečajni postopek. Prvo vprašanje, na katerega bo moralo sodišče prve stopnje ob takšnem "atipičnem" upoštevanju razlogov iz 55.čl. ZIZ (50.čl. ZIP) odgovoriti, je vprašanje, ali 5.točko tega čl. zakona tolmačiti dobesedno ali prilagojeno - torej zgolj v obsegu izpodbijanja (razveljavljanja) poravnava ali pa morda tudi glede kakšne druge vrste napada na učinke izvršilnega naslova. Določba 128.čl. ZPPSL bi morda lahko kazala na to, da bi okvir utegnil biti širši (vsaj še na izpodbijanje pravnega dejanja, ki je dalo "judikatno pravico"). Določba 128.čl. ZPPSL pa bi lahko nakazovala tudi odgovor na drugo ključno vprašanje tega postopka, o katerem se bo prvostopno sodišče tudi moralo opredeliti. Gre za vprašanje, ali je tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice, kot je opredeljen v 5.odst. 143.čl. ZPPSL, res edini (in vse možne razloge obsegajoči) zahtevek, ki ga v posledici prerekanja judikatne pravice tožnik lahko postavi. Opredeljevanje o vsem tem presega obseg napotkov za ponovljeni postopek. Velja pa vendarle opozoriti, da se je o podobni - pa morda glede na zgoraj povzete specifike ne povsem isti - situaciji že opredeljevalo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr.št. II Ips 614/92, obj. v Poročilu o sodni praksi VS RS, št. I/93, str. 39-41 (sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu to sodbo sicer citira, vendar ne tiste dele, ki se zde za ta postopek relevantni). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3.odst. 165.čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1659/99
• VSC sklep Cp 1036/99
• VSL sklep II Cp 515/2001