VSL sklep I Cp 787/2000

Jedro

V primeru, če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Za upravitelja pa lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev (3. odstavek 145. člena ZD).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje za upraviteljico dediščine določilo zapustnikovo ženo Majdo M., rojeno 25.3.1953, iz Ljubljane, K... cesta 17. Zoper ta sklep se je pritožila dedinja Tatjana M. W.. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno v delu, v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja, da bo Majda M. skrbela in vestno upravljala z zapuščino, da je zavarovan položaj zapustnikove hčere Tatjane W. M. in da bo upravljala premoženje v interesu in korist vseh dedičev. Po mnenju pritožnice je bistvena kršitev pravil postopka podana zato, ker izpodbijani sklep ne obrazloži, na katerih dejstvih temelji svoje zgoraj omenjeno prepričanje. V obrazložitvi je edina utemeljitev ta, da upraviteljica odgovarja za svoje delo vsem dedičem, in da ne more razpolagati s stvarmi, ki sodijo v zapuščino. To pa po mnenju pritožnice ni dovolj. Za vestno in skrbno upravljanje z zapuščino so potrebne določene kvalitete in sposobnosti. Vsakemu upravitelju je namreč prepovedano razpolagati s stvarmi in vsak upravitelj je dolžan vestno skrbeti za stvari, ki so pod njegovim skrbstvom. To pa še ne pomeni, da je vsakdo primeren za upravitelja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi le ponovilo zakonsko določene pogoje in omejitve, z ničemer pa ni obrazložilo, v katerih dejanskih okoliščinah in osebnih lastnostih je našlo emanacijo zakonsko določenih zahtev. Zato se izreka sklepa ne da preizkusiti. Majda M. po mnenju pritožnice dejansko ni primerna za upraviteljico premoženja. Razlog je v tem, da je prepričana, da sta skupaj s sinom edina dediča premoženja. Zato izključuje in na vse načine onemogoča dedinjo Tatjano M. W. pri soposesti stvari, ki so v zapuščini. Nepremičnino v P... daje v uporabo ljudem, ki zanjo ne znajo skrbeti oziroma delajo škodo. Majda M. tudi ni pokazala nikakršnega zanimanja za postavitev priključka kanalizacije čez P... 90. S tem je onemogočila priključitev na javno kanalizacijsko omrežje, kar bi vsak vesten in skrben gospodar vsekakor naredil. Nikakršnega interesa tudi ni pokazala za povečanje parcele, na kateri stoji hišica v P.... Majda M. nikoli ni prebivala v hiši, vedno v bloku, kjer je hišnik vzdrževal poslopje, zato nima nobenih izkušenj z vzdrževanjem. Pritožnica pa je v pritožbenem roku vložila tudi dodatek k pritožbi, v katerem navaja dodaten razlog, zaradi katerega naj bi Majda M. ne bila primerna za upraviteljico dediščine. Še vedno naj ne bi plačala že zapadle obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1999. Predlaga tudi opravo poizvedb pri Ministrstvu za finance, DURS, Davčni urad Koper. Na pritožbo dedinje Tatjane M. W. je odgovorila dedinja Majda M. in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. V 2. odstavku 145. člena Zakona o dedovanju (ZD) je določeno, da v primeru, če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Za upravitelja pa lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev (3. odstavek 145. člena ZD). Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi za upravitelja dediščine postavilo enega izmed dedičev, to je zapustnikovo ženo Majdo M.. V razlogih izpodbijanega sklepa je obrazložilo, da meni, da bo zapustnikova žena kot oporočna dedinja in kot mati mladoletnega sina, ki je tudi oporočni dedič, skrbela in vestno upravljala z zapuščino. Sodišče prve stopnje pa je nadalje navedlo, da je prepričano, da je s tem zavarovan tudi položaj zapustnikove hčere in da bo upraviteljica dediščine upravljala premoženje v interesu in v korist vseh dedičev po zapustniku. Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijanega sklepa v obsegu pritožbenih razlogov ne dvomi o ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bo zapustnikova žena Majda M. vestno in skrbno upravljala z dediščino v interesu vseh dedičev. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo v zadostni meri, da jo je mogoče preizkusiti. Zato se ni mogoče strinjati s pritožbo, da bi moralo sodišče prve stopnje še dodatno obrazložiti, zaradi katerih dejanskih okoliščin in osebnih lastnosti jo je postavilo za upraviteljico dediščine. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka, ki jo zatrjuje pritožba. Dejstvo je, da med dedinjama Majdo M. in Tatjano M. W. obstojijo nesporazumi glede uprave dediščine. Iz tega razloga je ravno sodišče prve stopnje postavilo upraviteljico dediščine. Ni pa mogoče iz tega dejstva sklepati na to, da zapustnikova žena ni primerna za upraviteljico dediščine. Pritožbene navedbe dedinje Tatjane M. W. torej pritožbenemu sodišču ne vzbujajo dvoma o primernosti zapustnikove žene za opravljanje nalog upraviteljice dediščine. Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Dejstvo, ki ga navaja pritožba, da Majda M. nikoli ni prebivala v hiši, temveč v bloku, po mnenju pritožbenega sodišča še ne pomeni, da ne bo mogla vestno in skrbno upravljati z dediščino. Enako velja za trditve, da Majda M. še ni plačala nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1999. Glede na navedeno, in ker tudi ni našlo kršitev, na katere je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo Tatjane M. W. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Obe stranki sta priglasili tudi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je odločilo, da mora vsaka stranka sama trpeti svoje pritožbene stroške. Ta odločitev temelji na določbi 174. člena ZD, ki določa, da vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1856/2005
• VSL sklep I Cp 4891/05
• VSL sklep I Cp 1293/99