VSL sklep I Cpg 1108/2000

Jedro

Ob napovedi pritožbe nastane taksna obveznost za plačilo sodne takse za pritožbo. Če stranka ne plača predpisane takse za pritožbo niti po opominu se šteje, da je stranka napoved pritožbe umaknila kljub temu, da sama zatrjuje, da jo zaradi neplačila takse pritožbe ne umika. Presumpcija umika pritožbe velja po samem zakonu glede na 2. in 3. odst. 497. čl. ZPP in tega določila stranka, ne more spremeniti z navedbo, da pritožbe ne umika.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče odločilo, da se šteje pritožba tožeče stranke (pravilno napoved pritožbe) zoper sodbo prvostopnega sodišča, opr. št. VI Pg 217/96 z dne 20.9.1999 za umaknjeno. Tožeča stranka, ki se zoper sklep sodišča pravočasno pritožuje. Kritizira odločitev prvostopnega sodišča, ki je zgolj zaradi neplačila takse štelo njeno napoved pritožbe za umaknjeno. Opozarja, da bi moral znašati opomin za plačilo sodne takse za pritožbo le 16.200,00 SIT, ne pa 36.000,00 SIT. Pritožba ni utemeljena. V konkretnem primeru gre za spor majhne vrednosti (1. odst. 495. čl. ZPP). Zato je prvostopno sodišče dne 20.9.1999 pravilno izdalo sodbo v skladu s 1. odst. 496. čl. ZPP, obe stranki pa opozorilo, da bo izdelana sodba z obrazložitvijo po 4. odst. 324. čl. ZPP v primeru, če bosta pritožbi napovedali. Tožeča stranka je sicer dne 14.1.2000 vložila napoved pritožbe zoper sodbo, ni pa plačala sodne takse za pritožbo kljub opozorilu sodišča, da se bo v primeru, če taksa ne bo plačana niti po opominu štelo, da je napoved pritožbe umaknila (glej 2. in 3. odst. 497. čl. ZPP). Zato je prvostopno sodišče pravilno v skladu s 3. odst. 497. čl. ZPP štelo, da je tožeča stranka, ker takse za pritožbo ni plačala, napoved pritožbe umaknila. Presumpcija umika pritožbe velja po samem zakonu glede na 3. odst. 497. čl. ZPP. Zato navedbe tožeče stranke v tej zvezi niso pomembne, saj na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Ne drži tudi ugovor tožeče stranke v pritožbi, da je bila višina takse odmerjena nepravilno. Najnižja vrednost taksne obveznosti v točkah znaša 600 točk (glej Zakon o sodnih taksah, Tar. št. 1), ob upoštevanju vrednost točke v višini 15,00 SIT (Ur.l. RS št. 8/99), to pomeni 9.000,00 SIT. Pri tem je potrebno upoštevati, da se po Tar. št. 3 plača za pritožbo zoper sodbo dvojna taksa (kar pomeni 18.000,00 SIT), le ta pa se, ker gre za gospodarski spor, poveča še za 100 % (glej tar. št. 2) tako, da znaša pravilna taksa v tej zadevi dejansko 36.000,00 SIT. Zato njen ugovor, da bi morala znašati taksa za pritožbo le 16.200,00 SIT, ne drži. Ker tožeča stranka ni izpolnila z zakonom predpisane zahteve o plačilu takse za pritožbo, pritožbeno sodišče vsebinsko njene pritožbe zoper prvostopno sodbo ni moglo obravnavati ampak je lahko obravnavalo le odločitev prvostopnega sodišča o njenem umiku napovedi pritožbe, ki pa je, kot je bilo zgoraj že obrazloženo, pravilna in v skladu s 3. odst. 497. čl. ZPP. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi v skladu z 2. točko 365. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 1077/2004
• VSL sklep I Cpg 290/2000
• VSL sklep I Kp 1370/99