VSL sklep I Cpg 1121/99

Jedro

Po določbi 70. člena ZTLR ima posest vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredni posestnik) in tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega (posredni posestnik). Vendar je v teoriji uveljavljeno stališče, da je cilj tožbe na vrnitev stvari prenos neposredne posesti nad stvarjo na lastnika stvari. V izpodbijani sodbi zastopano stališče, da je z lastninsko tožbo v primeru obstoja posredne posesti lahko tožen le posredni, ne pa tudi neposredni posestnik, pa bi vodilo do sklepa, da ima neposredni posestnik zoper tistega, ki ga kot lastnik toži na vrnitev stvari, v primeru obstoja posredne posesti, ugovor pasivne legitimacije. Navedeno pa je z gledišča varstva lastninske pravice v nasprotju z določbo 1. odst. 37. člena ZTLR, ki lastnika pri vložitvi tožbe v tej smeri ne omejuje.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 07.05.1999 razsodilo, da se zavrneta tožbena zahtevka zoper toženo stranko R. d.o.o., na izpraznitev in izročitev poslovnega prostora v medetaži, označenega s št. 11, 12 in 13, v skupni izmeri 78,60 m2, na naslovu y, v Ljubljani in na plačilo uporabnine za navedeni poslovni prostor s pripadki, ter zahtevka zoper toženo stranko S. d.o.o., na izpraznitev in izročitev poslovnega prostora v medetaži, označenega s št. 14 in 15, v skupni izmeri 53,3 m2, na naslovu y, v Ljubljani ter na plačilo uporabnine za ta poslovni prostor s pripadki. Zoper navedeno sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navedela je, da predmet kupoprodajne pogodbe z dne 18.07.1996 niso bili prostori v medetaži, ki jih zasedata toženi stranki. Ti sta v postopku navajali, da je družba L. d.o.o., kot najemodajalec, lastništvo spornih prostorov izkazala s kupoprodajno pogodbo z dne 18.07.1996, ki jo je sklenila s tožečo stranko. Zato je tožeča stranka vztrajala, da se v postopku kot predhodno vprašanje ugotavlja, kdo je lastnik spornih prostorov v medetaži. Kot lastnik je skušala dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski posesti toženih strank. Meni, da lahko svoj zahtevek na izpraznitev naperi samo zoper najemnika, kot posestnika stvari. Toženi stranki imata poslovne prostore v najemu. Najemno pogodbo sta sklenili z L. d.o.o., vendar pa tej družbi ne more priznati lastništva in posesti predmetnih poslovnih prostorov, saj niso bili predmet kupoprodajne pogodbe z dne 18.07.1996. Vztraja, da se sodišče spusti v vprašanje, kdo ima lastninsko pravico na spornih prostorih. V kolikor bi sodišče druge stopnje sledilo obrazložitvi sodišča prve stopnje pa opozarja, da je posredna posest L. d.o.o. (najemodajalca) nezakonita, da se ne opira na veljaven naslov in da je pridobljena z zvijačo oz. zlorabo zaupanja. Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter mu naloži, da odloči o lastništvu spornih poslovnih prostorov kot predhodnem vprašanju. Pritožba je bila vročena toženima strankama in intervenientu. Nanjo je odgovoril le intervenient, ki je predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži, da mu povrne stroške pritožbenega postopka. Pritožba je utemeljena. Zahtevek na izpraznitev in izročitev spornih poslovnih prostorov je, kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, zahtevek lastninske tožbe (rei vindicatio), s katero se varuje lastninska pravica. Vendar pa je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je z lastninsko tožbo v primeru obstoja posredne posesti lahko tožen le posredni, ne pa tudi neposredni posestnik. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v 37. členu določa, da lahko zahteva lastnik s tožbo, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar, če dokaže, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca (1. in 2. odst. 37. člena ZTLR). Res ima po določbi 70. člena ZTLR posest vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredni posestnik) in tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega (posredni posestnik). Vendar je v teoriji uveljavljeno stališče, da je cilj tožbe na vrnitev stvari prenos neposredne posesti nad stvarjo na lastnika stvari (glej: Tone Frantar, Stvarno pravo, GV Ljubljana 1993, str. 47). Pojem posesti je po materialnem pravu namreč vezan na pravico do pravnega varstva, ki ga ima posestnik pred motenjem ali odvzemom posesti (75. člen ZTLR). Posestnik (naj bo posredni ali neposredni), pa ne uživa varstva pred lastnikom (1. odst. 37. člena ZTLR), če ta dokaže, da ima na stvari lastninsko pravico in da ima posestnik kot nasprotna stranka stvar v dejanski oblasti (2. odst. 37. člena ZTLR). V izpodbijani sodbi zastopano stališče bi vodilo do sklepa, da ima neposredni posestnik zoper tistega, ki ga kot lastnik toži na vrnitev stvari, v primeru obstoja posredne posesti, ugovor pasivne legitimacije. Tako stališče pa je z gledišča varstva lastninske pravice v nasprotju z določbo 1. odst. 37. člena ZTLR, ki lastnika pri vložitvi tožbe v tej smeri ne omejuje. Pomisleke sodišča prve stopnje glede vprašanja legitimacije v procesnem smislu pa odpravlja tudi institut imenovanja prednika, ki ga ureja 210. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77). Iz navedene določbe izhaja, da se v pravdi na izročitev stvari zahtevek postavi proti posestniku stvari, pa čeprav ta trdi, da ima stvar v posesti v imenu koga drugega (prim. 1. in 3. odst. 210. člena ZPP/77). Ne gre prezreti, da lastniku morda razmerje med neposrednim in posrednim posestnikom niti ni poznano (glej še: Triva-Belajec-Dika, GraĐansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 198, str. 375). Zato je, glede na zapisano, potrebno pritrditi stališču pritožnice, da sta toženi stranki pasivno legitimirani. Glede zahtevka, da sta toženi stranki za uporabo poslovnih prostorov dolžni tožeči stranki plačevati uporabnino, pa sodba sodišča prve stopnje temelji na predpostavki, da "morata toženi stranki plačevati najemnino" intervenientu (najemodajalcu) in da zato "z uporabo spornih prostorov nista obogateni" v smislu 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in nasl.. Čeprav bi bili toženi stranki zavezani k plačevanju najemnine, pa z uporabo predmetnih poslovnih prostorov ne bi bili okoriščeni le v primeru, če bi najemnino tudi dejansko plačevali (pa čeprav najemodajalcu). O tem odločilnem dejstvu pa sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP/77. Zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter opisane kršitve določb pravdnega postopka, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in na podlagi 1. odst. 370. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, kot je utemeljeno predlagala že pritožnica, o vprašanju, kdo je lastnik spornih poslovnih prostorov, odločiti kot o predhodnem vprašanju (13. člen ZPP/77). V zvezi z zahtevkom na plačilo uporabnine, pa bo moralo glede na določbe materialnega prava ugotoviti vsa, za odločitev o tem delu zahtevka, odločilna dejstva. O pritožbenih stroških pa bo odločeno s končno odločbo (3. odst. 166. člena ZPP/77). Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 235/99
• VSL sodba I Cp 838/2000
• VSL sklep I Cpg 347/2002