VSL sklep I Cp 666/2000

Jedro

Pravnim osebam se vroča tako, da se pisanje izoči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu (5. odst. 142. čl. ZPP, 1. odst. 133.čl. ZPP). Subjektu vpisa v sodni register se vroča na na naslovu, navedenem v registru (3.odst. 139. čl. ZPP). Če subjektu vpisa v sodni register ni mogoča vročitev sodnega pisanja na naslovu, ki je naveden v registru, se vročitev opravi tako, da vročevalec izroči pisanje sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti njegovega prebivališča, na vratih oziroma v poštnem nabiralniku na naslovu pravne osebe, ki je vpisan v register, pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in opozorilo, da mora v 15 dneh pisanje dvigniti, sicer se bo štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oziroma v poštnem nabiralniku puščeno obvestilo. Če naslovnik tudi v 15 dneh, odkar je vročevalec pustil to obvestilo, pošiljke ne dvigne, se šteje vročitev za veljavno opravljeno z dnem, ko je bilo puščeno obvestilo (141. čl. ZPP). Bolezen zakonitega zastopnika pravne osebe, ki očitno traja že dalj časa, ne more biti upravičen vzrok, zaradi katerega je pravna oseba zamudila rok. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, mora biti poslovanje pravne osebe organizirano tako, da tudi v času odsotnosti njenega zakonitega zastopnika normalno posluje, kar pomeni tudi, da normalno sprejema pisanja. Navedeno pa pomeni, da ni podan upravičeni razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

 

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 14.12.1999 v izpodbijanem delu (6. tč. izreka). 2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 17.3.2000.

 

Obrazložitev

K izreku pod tč. 1: Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14.12.1999 med drugim sklenilo, da se ugodi tožnikovemu predlogu za odložitev plačila sodnih taks do izdaje odločbe (5. tč. izreka sklepa), zavrnilo pa je njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks (6. tč. izreka sklepa). Zoper sklep, da se ne oprosti plačila sodnih taks, se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlog za oprostitev plačila sodnih taks je sodišče prve stopnje zavrnilo, češ, da ima zakonec tožeče stranke redno zaposlitev in redno prejema plačo. Zakonec tožnika je invalid I. kategorije in višina prejemkov zakonca ne bi zadoščala za plačilo visokih taks, prejema pa le nadomestilo plače, saj je od 20.9.1997 dalje v bolniškem staležu in prejema relativno nizko nadomestilo. Plačilo sodnih taks bi zaenkrat resno ogorozilo preživljanje tožeče stranke, saj bi občutno zmanjšalo razpoložljiva sredstva za preživljanje. Če bi prišlo do ustreznih plačil na žiro računu tožeče stranke, pa obstaja možnost razveljavitve sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks po 1. odst. 172. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožečo stranko oprosti plačila sodnih taks. Pritožba ni utemeljena. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa navedlo, da je žena tožnika zaposlena in redno prejema plačo, dejansko pa prejema, kot je razvidno iz predloženih plačilnih listov, nadomestilo plače, je sodišče prve stopnje dejansko stanje, odločilno za odločitev o predlagani oprostitvi plačila sodnih taks, pravilno ugotovilo. Nadomestilo, ki ga prejema žena tožnika, vsekakor je reden vir prihodkov za preživljanje. Tudi tožnik nedvomno ima določene dohodke iz opravljanja odvetniške dejavnosti, ravno iz razloga, ker je ocenilo, da ti dohodki niso redni, pa je sodišče prve stopnje ugodilo njegovemu podrejenemu predlogu za odlog plačila sodnih taks do izdaje odločbe. Četudi so sodne takse v tem postopku glede na vrednost zahtevka razmeroma visoke, jih bo tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik zmogel, ne da bi bila zato občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja ali se preživljajo njegovi družinski člani (3.odst. 168. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določila ZPP, ki urejajo oprostitev plačila stroškov postopka. Neutemeljeno tožnikovo pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. 365. čl. ZPP). K izreku pod tč. 2: Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17.3.2000 sklenilo, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne (1. tč. izreka) in zavrglo ugovor zoper sklep o začasni odredbi (3. tč. izreka). Ugotovilo je, da je bila vročitev toženi stranki opravljena dne 2.12.1999 (2. tč. izreka). Zoper sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeči stranki kot bivšemu pooblaščencu tožene stranke je bilo znano, da tožena stranka tedaj dejansko ni poslovala in ji je že tudi sama vročala na naslov v Žabnici. ZPP v 116. čl. določa, da lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje tisti, ki je iz upravičenega razloga zamudil rok. Tožena stranka je takoj, ko je zvedela za zamudo, opravila vsa potrebna dejanja in predložila dokazila, iz katerih je razvidno, da je bil edini pooblaščenec, direktor tožene stranke, v tem času hudo bolan in zato nesposoben za vodenje poslov družbe, kar je bilo znano tudi tožeči stranki, ki bi lahko predlagala nadomestno vročitev. Resna bolezen je zadosten in opravičen razlog, da je za določen čas delo v družbi postavil na drugo mesto. Namen instituta vrnitve v prejšnje stanje je, da se stranki, ki po lastni krivdi ni zamudila roka, omogoči, da to stori naknadno in se tako reši sporno razmerje. Striktno upoštevanje postopkovnih določil zato po mnenju tožene stranke ni smotrno za celostno rešitev zadeve. Glede na to je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da na strani tožene stranke ni bil podan upravičen razlog, zaradi katerega je zamudila rok za vložitev ugovora. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko ni pravilno presodilo namena instituta vrnitve v prejšnje stanje in se je oprlo na dejstvo, da je bila vročitev opravljena pravilno. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, dovoli vrnitev v prejšnje stanje in dopusti toženkin ugovor zoper začasno odredbo. Pritožba ni utemeljena. Pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da sodišče dovoli predlagano vrnitev v prejšnje stanje, določa ZPP v 1. ost. 116. čl., kot to pravilno ugotavlja tudi tožena stranka v pritožbi. Pri tem ne ugovarja pravilosti vročitve. Presoja te je pomembna za ugotovitev, ali in kdaj je toženi stranki sploh začel teči rok za opravo dejanja, v konkretnem primeru za vložitev ugovora zoper začasno odredbo. Pravnim osebam se vroča tako, da se pisanje izoči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu (5. odst. 142. čl. ZPP, 1. odst. 133.čl. ZPP). Subjektu vpisa v sodni register se vroča na na naslovu, navedenem v registru (3.odst. 139. čl. ZPP). Če subjektu vpisa v sodni register ni mogoča vročitev sodnega pisanja na naslovu, ki je naveden v registru, se vročitev opravi tako, da vročevalec izroči pisanje sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti njegovega prebivališča, na vratih oziroma v poštnem nabiralniku na naslovu pravne osebe, ki je vpisan v register, pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in opozorilo, da mora v 15 dneh pisanje dvigniti, sicer se bo štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oziroma v poštnem nabiralniku puščeno obvestilo. Če naslovnik tudi v 15 dneh, odkar je vročevalec pustil to obvestilo, pošiljke ne dvigne, se šteje vročitev za veljavno opravljeno z dnem, ko je bilo puščeno obvestilo (141. čl. ZPP). Da je vročanje potekalo na tak način, je razvidno iz povratnice in zaznamkov vročevalca na njej o puščenih obvestilih (dne 16.12.1999 in 17.12.1999) toženi stranki (str. 22 a spisa). Sodišče prve stopnje je resda napačno štelo, da je bila vročitev opravljena že 2.12.1999, dejansko pa je bila 17.12.1999, a to dejstvo na presojo pravočasnosti nima vpliva. Tožena stranka je, kakor navaja tudi sama, z vložitvijo ugovora dne 7.1.2000 zamudila predpisan 8 dnevni rok (3. odst. 9. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju), na katerega je bila v izpodbijanem sklepu tudi pravilno opozorjena. Eden izmed pogojev, da sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, je, da stranka zamudi rok iz upravičenega vzroka. Tožena stranka v obravnavanem primeru je gospodarska družba, torej pravna oseba in ne njen direktor kot fizična oseba. Kako se vroča pravnim osebam, je bilo že navedeno. Pravilna bi bila lahko tudi vročitev pisanja njenemu zakonitemu zastopniku, vendar pa takšen način vročanja ni predpisan kot nadomesten način vročanja pravni osebi. Tudi tožeči stranki ni mogoče očitati nepravilnosti, ker takega načina ni predlagala v tožbi - predlagala je pač način, kot ga določa zakon za vročanje pravnim osebam, pri čemer ni mogoče zato šteti, da bi zlorabljala svoje pravice, na kar s svojimi trditvami meri pritožba tožene stranke. Vse doslej navedeno pa že daje odgovor tudi na trditve tožene stranke, da naj bi bila bolezen zakonitega zastopnika upravičeni vzrok, zaradi katerega je tožena stranka zamudila rok: bolezen zakonitega zastopnika pravne osebe, ki očitno traja že dalj časa, saj je imel nalog za prevoze vse od 15.11.1999 dalje, ne more biti upravičen vzrok, zaradi katerega je pravna oseba zamudila rok. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, mora biti poslovanje pravne osebe organizirano tako, da tudi v času odsotnosti njenega zakonitega zastopnika (ki ni bila niti neprepričakovana in nepredvidena) normalno posluje, kar pomeni tudi, da normalno sprejema pisanja. Torej je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da ni podan upravičeni razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je torej pravilna, logična posledica tega pa zavrženje ugovora tožene stranke kot prepoznega. Pritožbo tožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep II Ip 572/2007
• VSL sklep I Cpg 888/2000
• VSL sodba I Cpg 257/2001